Oddajal je od 17. novembra 1941 do 5. aprila 1942, po večini dosegljivih virov pa gre za edino tovrstno radijsko postajo, se pravi postajo, ki je oddajala program ilegalno in v okupacijskih razmerah. Večine neposredno vpletenih akterjev, torej ljudi, ki so postajo bodisi sestavili, jo selili, sodelovali pri oddajanju programa in še čem, danes ni več med živimi. Ena redkih, če ne morda kar edina še živa priča neposrednega snovanja postaje je Tone Poljšak, ki je bil v tistih časih najstnik, v zgodbo pa je vpleten preko svojega očeta, ki je imel na današnji Cankarjevi elektro delavnico. Pred tem je imel trgovino z radijskimi aparati, vendar pa je leta 1934 posel opustil. Med drugim zato, ker so ob nastopu ekonomske krize ljudje radijske aparate, ki so stali solidno plačo in so jih zato jemali na obroke, začeli vračati nazaj. Stari Poljšak se je zato preusmeril na apliciranje elektrike v grelne namene, vendar pa so mu iz opuščenega radijskega programa še ostali določeni deli.

"Spomladi 1941 je prišel v pisarno Milko Goršič, ki je bil vodja tehnike pri CK ZKP. Kričač je bil namreč pod direktno ingerenco CK. Spraševal je za neki potenciometer, ki pa ga oče ni imel, naročiti iz Italije ga je bilo pa precej komplicirano. Oče mu je ponudil, da mu ga izdela iz nekega starega ampermetra. Čez vikend je izdelal dva, eden ni prestal testa, drugi je pa deloval. Ko ga je Goršič vprašal, koliko zadeva stane, mu je oče dejal, da nič, češ da ve, za kaj gre. Čez en teden se je vrnil in ga povabil, če bi delal za OF. Od tedaj dalje je bila delavnica mojega očeta tudi centrala tako imenovane tehnike KPS, kjer so se izdelovale razne zadeve od naprav za proizvajanje elektrike do naprav za krajo elektrike in še marsikaj drugega. Italijani so bili namreč zelo pozorni na električne račune oziroma so postali sumničavi ob vsaki povečani porabi. Del Kričača je bil torej izdelan v delavnici mojega očeta, medtem ko so bili drugi deli narejeni v delavnici Rada Lužnarja," pripoveduje Tone Poljšak.

Naprava je delovala bodisi s priklopom na električno omrežje bodisi na agregat, sestavljena pa je bila iz treh delov. Z lokacije na lokacijo (uradno je po mestu 23 tabel, čeprav naj bi Kričač v času svojega obstoja zamenjal celo več njih) so jo najprej selili v naenkrat, kasneje pa vsak del posebej. Med drugim tudi v otroškem vozičku, saj so Italijani uporabo triciklov prepovedali. Za anteno so med drugim uporabljali 12 metrov dolgo žico (iz pokvarjenega rentgenskega aparata iz ljubljanske bolnišnice), ki je bila v najbolj domiselnem primeru kamufilirana v vrv za obešanje perila. Antene so ponavadi nameščali na terase ali podstrešja.

"Ti ljudje, kot na primer Rudi Jančar, Dušan in Vida Lasič, Marijan Vesenjak, Miloš Brelih in pa Milan Osredkar, ki so bili praviloma tako tehniki kot špikerji v eni osebi, so bili predvsem zelo korajžni in domiselni. Že za poslušanje je bila kazen, če so te dobili črnosrajčniki, ustrelitev na mestu, medtem ko so bili običajni policisti bolj mili. Loviti se ga je dalo v krogu 20 kilometrov, zaradi italijanskega lovljenja signala z gonometrom pa je vedno oddajal manj kot pol ure," opisuje razmere Tone Poljšak.

Razmeroma kratko obdobje delovanja se je končalo aprila 1942, ko so Italijani Ljubljančanom zaplenili radijske sprejemnike in jih deponirali v Cukrarni. Razlog za zaplembo je bil Kričač. Nemci so aparate ljudem kasneje vrnili, vendar pa z blokiranim radiom London.