Od začetka 90. let prejšnjega stoletja je splošno znan izraz "učinek Bilbao", ki je povzdignil med zvezde arhitekta Franka Gherryja. S svojo nenavadno "ribjo" stavbo ob reki Nervion je prej povsem neugledno baskovsko prestolnico smelo postavil na svetovni kulturni zemljevid. A zgledov nam ni treba iskati tako daleč; najdemo jih že v bližnjem Gradcu, ki se je kulturno osmislil leta 2003, ali v Zagrebu, kjer so decembra lani odprli Muzej sodobne umetnosti arhitekta Igorja Franića, v začetku tega leta pa še Muzej krapinskega človeka. Mimogrede: na Hrvaškem so medtem, ko pri nas valjamo sem ter tja razmislek o novem Nuku, zgradili kar tri sodobno oblikovane knjižnice - v Zagrebu, Splitu in na Reki! Kljub svetovni recesiji kar nekaj najbolj razvpitih arhitektov (Jean Nouvel, Oscar Niemeyer, Zaha Hadid...) ta hip gradi nove razkošne in inovativne muzejske komplekse po vsem svetu. Še bolj kot z obliko arhitekti med seboj tekmujejo z novostmi, s koncepti in inovacijami v gradnji. In še vedno se vrti v veliko denarja v muzejskem svetu, to vedo tako investitorji kot projektanti.

Jutri, 9. maja, bodo v francoskem Metzu, nič večjem od Ljubljane, z razstavo Mojstrovine? (Chefs-d'oevre?/Masterpieces?) odprli med ljubitelji sodobne arhitekture težko pričakovani novi muzej sodobne umetnosti, imenovan Centre Pompidou-Metz. Pravzaprav bi bilo bolje zapisati "hiša kulture", po francosko maison de la culture, v duhu ideje nekdanjega francoskega ministra za kulturo Andréja Malrauxa. Novo hišo kulture na obrežju reke Seille so zgradili v slabih treh letih: razpolaga z 5020 kvadratnih metrov razstavnih površin v treh petdesetmetrskih cevastih dvoranah, privzdignjenih nad osrednji forum, kjer je filmski avditorij za 144 ljudi in studio za performanse s skoraj 200 sedeži, kavarno, restavracijo, knjigarno in muzejsko trgovino. Nastala je iz dveh ambicioznih pobud, ki sta se povezali v skupno; iz želje regionalnih oblasti, združenih v Metz Metropole, da ob znanem Tehnološkem parku postanejo še pomembna kulturna destinacija na tromeji z Nemčijo in Belgijo, in pariškega Centra Pompidou, ki je želel omogočiti lažje dihanje svojim bogatim zbirkam moderne in sodobne umetnosti. V francoskem Pompidoujevem centru namreč razpolagajo z izjemnim bogastvom nekaj deset tisoč umetnin, ki jih kljub nenehnemu preurejanju in vsakič drugačni konceptualni obdelavi različnih kustosov nikoli ne morejo zares predstaviti v vsej njihovi imenitnosti. Dejansko lahko v znani cevasti stavbi arhitektov Renza Piana in Richarda Rogersa sredi Pariza sočasno predstavijo največ 1300 del od skupno 65.000 umetnin, ki jih hranijo. Imajo namreč največjo evropsko zbirko moderne in sodobne umetnosti 20. in 21. stoletja, rešitev pa našli v podaljšanju svojega "pariškega" koncepta v manj privilegirane francoske regije, kot je denimo lorenska. Alzacija-Lotaringija je ena od dvaindvajsetih francoskih regij, s prefekturo v Metzu na sotočju rek Moselle in Seille, leži na križišču kultur, zaznamovana z burno evropsko zgodovino, pri čemer ne gre pozabiti, da je bila v letih od 1871 do 1918 pod Nemčijo. V Metzu, nekdaj pomembni vojaški strateški utrdbi, so bili rojeni pesnik Paul Verlaine in dramatik Bernard-Marie Koltes ter kar 44 nemških in francoskih generalov, če se nisem zmotila pri štetju. Od Pariza do Metza je s francoskim hitrim vlakom TGV 82 minut vožnje. Po lestvici mest, ki jih velja obiskati, ameriškega New York Timesa za leto 2009 je Metz - še pred odprtjem nove kulturne hiše - na 39. mestu.

V Metzu bodo odslej imeli na voljo izbiro iz bogatih zbirk pariškega Nacionalnega muzeja moderne umetnosti, ki obstaja od leta 1947, ko je sprejel v Palači Tokio (razstavišče Palais de Tokyo) prva dela svojih podpornikov (Picasso, Sonia Delaunay, Braque, Brancusi). Leta 1977 so se z zbirkami preselili v novozgrajeni Center Pompidou (CP), v nekdanji "trebuh Pariza" (tržnica Les halles), se s časom obogatili z različnimi donacijami (Kandinsky, 1976) in zapuščinami (Matisse, 2002). Zbirke slik, skulptur, filma, fotografij, dizajna in novih medijev so narasle v desettisoče; v tridesetih letih obstoja je pariški Center Pompidou (CP) obiskalo 180 milijonov ljudi! Večina od dvajset tisoč obiskovalcev, kolikor jih povprečno naštejejo na dan, se resda povzpne le do razgledne terase, od koder je videti Pariz kot na dlani. Na razstave iz zbirk jih po statistikah zaide le kakih deset odstotkov. Vseskozi pa je pariški CP največji spodbujevalec živahnega kulturnega življenja francoske prestolnice in francoskih sodobnih umetnikov.

Center Pompidou-Metz je torej prvi "podaljšek" največje francoske kulturne institucije. V njem bo mogoče prvič videti nekatera umetniška dela, ki jih spričo njihove višine ali obsega v pariškem centru niso mogli nikoli razstaviti. Odpirajo ga z razstavo, ki preizprašuje pojmovanje umetnin, ki jim pravimo mojstrovine - chefs d'oeuvre: kdaj in zakaj so bile tako ovrednotene in ali jim ta oznaka in sloves ostajata za zmeraj? Projekt muzejske stavbe pa so investitorji iz departmaja Alzacija-Lorena zaupali tokijskemu arhitektu Shigeruju Banu (s sodelavci iz birojev Jean de Gastines, Pariz, in Philippe Gumuchdjian, London). Priboril si ga je z izvirno idejo o kitajskem klobuku na mednarodnem natečaju leta 2003, v hudi konkurenci z znamenitim dvojcem Herzog&Meuron, NOX Architekten iz Rotterdama in Dominique Perrault. Klobuk, ki v arhitektovi izvirni leseni predelavi pokriva CP-Metz, si je Shigeru Ban kupil poleti 1998 v Parizu, ko je razvijal idejno zasnovo paviljona Japonske za Expo 2000 v Hannovru. Očarala sta ga njegova preprosta lepota in izvirna struktura. Za pokrivalo stavbe v Metzu je uporabil prepleten trden nemški les in prosojno povoščeno tekstilno membrano, ki so jo po njegovi izvirni zamisli izdelali na Japonskem.

Arhitekturni blogerji so te dni že na delu. Njihovi prvi vtisi in ocene so za projektante zelo ugodni.