V Sloveniji je na tem področju med najbolj aktivnimi Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in sociologije kulture. Pravi, da ima seks pred tekmo v nekaterih primerih lahko negativne posledice na rezultat, in med drugim zagovarja provokativno tezo, da "gol ni gol, ampak simbolni nadomestek za ženske genitalije".

Je za športnice in športnike seks pred tekmo škodljiv, koristen ali nima posebnega pomena?

Enovitega odgovora se ne da podati. Problem nastane že, ko vpeljemo spol. Problematična je predvsem moška seksualna aktivnost v povezavi s tekmovalno uspešnostjo. Za razumevanje povezav med spolno aktivnostjo in tekmovalno uspešnostjo je treba razmejiti psihično uživanje v različnih spolnih praksah in sam orgazem. Pomembno je, za kakšno spolno prakso gre in s kom. Samozadovoljevanje, kronano z orgazmom, nima neposrednega vpliva na športno uspešnost. Problematična sta adrenalinska orgija in kakšen "enkraten", torej fantastičen seks z novim, neznanim "objektom" (žensko). Rutinski seks z dolgoletno partnerico nima posebnega pomena na tekmovalno uspešnost. Določene sproščujoče spolne prakse so v določenih kontekstih včasih morda celo "koristne" - ker na primer znižujejo preveliko anksioznost (tremo). Športnice je treba obravnavati ločeno od športnikov. V mnogih kontekstih seks celo koristi, še posebno ženskam - a ne z vsakim. Adrenalinske "perverznosti" (z "neznanci") so tudi za ženske lahko kontraproduktivne. Zvišanje testosterona v hormonski strukturi, ki se dogodi pri športnici med seksom in po njem, nakazuje, da bi bile določene spolne prakse za športnice v faličnih (možatih) športih, kjer je potrebna agresivnost, celo koristne, pri kakšnem plesu pač ne.

Vpliv seksa na športnike utemeljujete bolj na čustveni, psihološki ravni kot na fizični?

Kot teoretski oziroma freudovski psihoanalitik sem šport seciral po dolgem in počez, zato vem, da je o športu težko povedati kaj pametnega in dokončno spoznavno eksaktnega. Pa vendarle sem ravno jaz največ povedal o športu in seksualnosti, ki ni samo manifestna, temveč tudi latentna (simbolno-nezavedna) - tudi o seksualni karanteni pred pomembnimi tekmovanji. V svojih dveh psihoanalitičnih knjigah Šport skozi psihoanalizo in Interpretacija športa sem povedal marsikaj epistemološko (spoznavno-teoretsko) prelomnega in epohalnega. Ampak vse te moje teorije so tako abstraktne in freudovsko metapsihološke, da jim športni strokovnjaki, trenerji, športniki in uradni športologi z akademsko izobrazbo ne sledijo. Kakšen Žižek bi že vedel, o čem govorim, akademiki s posvečene fakultete za šport pa nimajo pojma, kako naj se spopadejo z mojimi panseksualnimi teorijami. Na poljuden način težko povem, kako in zakaj žogarski "gol (v resnici) ni gol", pač pa simbolni nadomestek za ženske genitalije. Če rečem, da je resnično, "realno realno" v resnici nezavedno, ki je po vrh še simbolno strukturirano, ljudi že glava "peče" in se zgražajo. In če rečem, da je "želja vselej želja Drugega", mnogi zmrznejo in ostajajo priklenjeni v avtoprevaralni nevednosti, kar je po svoje še celo prav in po svoje produktivno.

Podpirate tudi domnevo, da je pomemben dejavnik verjetje športnika v eno ali drug tezo?

Če športnik ali športnica verjame, da mu samozadovoljevanje znižuje tremo, se bo pred tekmo dobro počutil ravno zaradi samozadovoljevanja, za katerega verjame, da je koristno, ker ga sprošča in pomirja. Če pa verjame, da mu seks škodi, mu lahko resnično škodi (če ga prakticira, ko se mu ne more upreti) ravno zaradi tako imenovanega učinka pričakovanega. Bog ve, kako je s spolnimi praksami športnic, katerih spolni partnerji so njihovi trenerji, v katere so tudi zaljubljene. V mislih imam Jeleno Isinbajevo, Lindsay Vonn, Tino Maze, Petro Majdič… Če trener reče, da je seks koristen, ker dviguje testosteron, bodo njihove varovanke po burnem seksu tekmovale bolje že zato, ker bodo to pričakovale in jim je bilo to sugerirano s strani tako imenovanega "subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve".

Zagovarjate teorijo, da vzdržnost pred tekmo privede do večjega naprezanja, do večje želje, agresivnosti na tekmi.

Športnik, torej moški, je faličen. V to držo so ga pahnile genitalije. Njegov penis ima status "aktivnega" že zgolj zato, ker "je", ker obstaja, je viden. Ženska ga nima, je (genitalno) "ne-cela", zato je karakterno "pasivna" in (vsesplošno) "sprejemajoča". Ima afiniteto do "kazanja" (svoje telesne in obrazne lepote) in tudi nemočnosti, s katero na neki način libidinalno trguje (z moškimi). Ženska tekmovalnost v možatih športih, in ti so v večini, je koncipirana po zgledovanju po moških. Jedro zgledovanja po moških predstavlja ojdipalno zavidanje penisa. Moški zmagovalec ima (posplošen) status "boljšega". Zmagovalci imajo načeloma privilegij v ženski želji. Ženske si jih v povprečju bolj želijo, želja pa je vselej seksualna. Tekmovalci nezavedno in spontano sklepajo ter kalkulirajo, da se ravno kot zmagovalci lahko dokopljejo do kakšnega dodatnega seksa, in tudi praksa to pogojevanje potrjuje. Če športnik "zabija" prave koitusne "gole" en večer pred tekmo neznanki, lepotici, bo drugi dan težko zbral toliko agresivnosti, da bo dosegal tudi žogarske gole, ki v resnici niso goli, pač pa simbolni koitusi.