Evropa je zaskrbljena. Število mladih brezposelnih narašča. Trend se po nekaterih ocenah ne bo ustavil vsaj še leto ali dve. Mladi po zaključku izobraževanja ne dobijo služb, tisti, ki so zaposleni, pa jih med prvimi izgubijo, saj jih je danes velika večina zaposlenih za določen čas. V EU naj bi se delež brezposelnih mladih do 24 let kmalu dvignil na 24 odstotkov, po napovedih OECD naj bi bila v kakšnem letu samo na Irskem brezposelnost mladih trikrat, v Španiji pa dvakrat višja kot pred krizo. Močno povečanje brezposelnosti med mladimi grozi tudi nekaterim skandinavskim državam, kot sta Danska in Nizozemska.

Številni evropski analitiki se strinjajo, da je danes mlada populacija med najbolj ogroženimi sploh. Brezposelnost mladih ima dolgoročne negativne posledice, tako socialne kot zdravstvene, s sabo nosi večje tveganje za revščino, socialno izključenost, odvisnost od socialnih pomoči in družinskih vezi, piše v prispevku o ranljivosti mladih pri soočanju z brezposelnostjo dr. Jana Rapuš Pavel z ljubljanske Pedagoške fakultete. Kljub (navidez) boljšim statistikam so zaskrbljeni tudi mnogi v Sloveniji.

Brezposelna generacija, ki je v najboljših letih

Država se rada pohvali, da je delež mladih uradno brezposelnih do 26 let pri nas relativno nizek in se giblje okoli štirinajstih odstotkov, kar nas uvršča na dno lestvice EU. Vendar moramo pogledati širše. Sociologi opozarjajo, da mladi danes zaradi podaljševanja študija in občasnih ter začasnih oblik dela, ki so se razpasle predvsem v zadnjih desetih letih, na trg dela prehajajo relativno pozno in postopoma, pri čemer si nekateri prve redne službe, ki zagotavljajo minimalno varnost, najdejo šele krepko po tridesetem letu. Zato se mnogi strinjajo, da bi bilo bolj smiselno v populacijo, ki je danes ogrožena, uvrstiti mlade do 35 let. Pri nas jih je v tej starostni skupini uradno brezposelnih skoraj 40.000, kar je 40 odstotkov vseh brezposelnih. Če prištejemo še tiste brezposelne do 40 let, ugotovimo, da je med vsemi brezposelnimi slaba polovica ljudi, starih od 15 do 40 let. Glavnino brezposelnih pri nas torej predstavlja generacija, ki je v najboljših letih.

Aleksander je, potem ko se je prijavil na zavodu za zaposlovanje, pol leta pisal prošnje. Spisal jih je kakšnih sto in več. Čeprav je po izobrazbi obramboslovec, je bil pripravljen delati vse, z izjemo fizičnega dela. "Hrbta si pri teh letih in pri tej izobrazbi res ne bi lomil," pove lakonično, ko ga vprašam, ali bi opravljal tudi dela, ki ne zahtevajo njegove izobrazbe.

Kljub vsem prošnjam, ki jih je pošiljal na različne naslove, sta ga na pogovor povabili le dve podjetji. Obakrat za delo v trženju. Seveda tudi iz tega ni bilo nič, saj je na vsakega od pogovorov prišlo še vsaj sto mladih s podobno željo.

Prepričan je, da brez pravih zvez danes ne moreš do službe in da je večina oglasov pripravljenih za že izbranega človeka. "Za nabavljanje pisarniškega materiala so zahtevali tri leta delovnih izkušenj," se nasmehne.

Aleksander danes z diplomo v žepu "pri stricu od soseda" opravlja priložnostna dela, za katera je plačan na roko, ob vikendih sodi nogometne tekme, da nekako sestavi mesečni proračun, pa ima še eno službo, kjer dela na izposojeno študentsko napotnico. Situacija se mu zdi depresivna: nihče iz njegovega letnika ni zaposlen v stroki, večina sošolcev še vedno stanuje pri starših, tistih nekaj, ki jim je uspelo dobiti službo v državni upravi, pa ima skrajno bedne plače. Zato bo skušal delo znotraj svoje stroke najti v tujini. Najprej bo poskusil v ZDA, kjer ima sorodnike.

Morda je Aleksander obupal prehitro. Uradne statistike (spet) niso tako nespodbudne. Mladi, stari do 35 let, ki so prijavljeni za zavodu, dobijo delo povprečno v pol leta, če pogledamo povprečno trajanje njihove brezposelnosti na zadnji dan marca, pa je ta trajala dobrih deset mesecev. Nekoliko manj spodbudne so uradne statistike dolgotrajno brezposelnih, ki so na zavodu prijavljeni več kot leto dni. Teh je med mladimi, starimi do 35 let, dobra četrtina. Vendar so uradne statistike le ena plat medalje. O tem najbolj nazorno priča podatek, ki ga nimamo.

Najtežje se zaposlijo tisti s sedmo oziroma osmo stopnjo izobrazbe

Znano je namreč, da se mlajši brezposelni lažje in prej zaposlijo, ker so bolj prilagodljivi in pripravljeni sprejeti različna, tudi negotova, kratkotrajna in slabše plačana delovna mesta. Pri tem ne vemo natančno, na kakšna delovna mesta prehajajo in v kolikšni meri gre pri teh hitrih prehodih za pojav podzaposlenosti, ko opravljajo neka začasna dela, katerih zahtevnost je daleč pod njihovo izobrazbo. Goran Lukić, svetovalec pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, je prepričan, da gre za močno razširjen pojav, in opozarja, da je bil v zadnjih mesecih največji priliv mladih na zavod za zaposlovanje prav iz vrst tistih, ki so imeli začasne zaposlitve. Pri nas je namreč skoraj 70 odstotkov mladih zaposlenih za določen čas, kar nas uvršča v sam vrh EU.

Tudi podzaposlenost in začasno delo sta dva načina, kako mladim pomagati na trg dela, pa je prepričana država, ki tovrstne zaposlitve zakonsko omogoča in jih celo spodbuja. O mladih, ki iščejo pomoč na zavodu za zaposlovanje, smo se pogovarjali z Barbaro Vrtačnik, direktorico območne službe Ljubljana, Darjo Jamnik, tamkajšnjo vodjo zaposlovanja, in svetovalko Nado Starešinič. Prepričane so, da prava pot do idealne zaposlitve vodi po korakih, in trdijo, da so mladi še vedno zelo iskana delovna sila, čeprav mogoče v prvi vrsti ne ravno za poklice, za katere so se izobraževali. Še najtežje se zaposlijo tisti s sedmo oziroma osmo stopnjo izobrazbe. Teh je bilo konec marca na zavodu prijavljenih več kot 4300.

"Nove generacije še niso ponotranjile tega, da je treba začeti v stroki delati že med študijem, se povezovati s potencialnimi delodajalci, opravljati pri njih prakso, seminarske naloge... Večina jih čaka, da bodo diplomirali, in se šele potem začnejo ozirati po primerni službi, kar pa je mnogo prepozno," pravi Darja Jamnik. Zdi se ji, da mladi generaciji izobražencev manjka stika z realnostjo. Tisti, ki pridejo na zavod, pričakujejo, da bodo že jutri dobili dobro plačano ali celo vodilno delovno mesto, da bodo dobili službeni avto, telefon... "Ne zavedajo se, da nimajo nobenih praktičnih znanj, da se morajo marsičesa šele naučiti, in ni čudno, da so potem tako šokirani, ko povsod od njih zahtevajo izkušnje."

Na zavodu poskušajo skupaj z njimi, pove Nada Starešinič, pogledati širše in najti vsa tista področja, na katerih bi še lahko delali. Iluzorno je, pravi, da bi nekdo, ki študira mednarodne odnose, računal na to, da bo delal v diplomaciji. Ne le, da jih na zavodu naučijo, kako napisati prošnjo, ampak jih skušajo izvežbati tudi v tem, da bi se znali potencialnemu delodajalcu čim bolje predstaviti. Biti odprt, biti širok, biti na vse pripravljen, biti vedoželjen, biti informiran... In potem ko pošljejo tistih svojih sto prošenj (nekateri jih seveda pošljejo precej manj), pa ne dobijo odziva, ko pol leta mine, kot bi mignil, pa se niso premaknili z mrtve točke, ko postajajo deprimirani in jezni na ves svet, ko jih popadeta brezvoljnost in depresija, na koncu morda pristanejo tudi na delo, ki ga pred tem niso želeli opravljati, na začasno zaposlitev ali na delo, ki ne ustreza stopnji njihove izobrazbe. Ker je bolje delati nekaj kot nič in ker vsako delo prinaša izkušnje ter množi socialne vezi. Tako so prepričani na zavodu za zaposlovanje, kjer ocenjujejo, da se pri nas kar osemdeset odstotkov služb še vedno dobi znotraj mreže zvez in poznanstev.

Čistilke, varuške...

Kljub temu naj bi bil danes glavni razlog za brezposelnost mladih njihova neizkušenost. Delodajalcev ne zanima več toliko izobrazba, pravijo analitiki, temveč predvsem izkušnje. Tako kot mnogi izkušenj po končanem šolanju tudi Ermina ni imela. Kaj šele zvez. Štiriindvajsetletno dekle ima peto stopnjo izobrazbe in je ekonomski tehnik. Želela je delati kot trgovka. Prijavila se je na zavodu. Tudi ona je poslala tistih sto prošenj in več, pri čemer so jo podjetja, za razliko od Aleksandra, zelo pogosto vabila na zaposlitvene pogovore. Rezultat kljub temu ni bil nič boljši: ker je bila brez izkušenj, je vsakič pogorela. "Izkušnje, izkušnje izkušnje!" se jezi Ermina. "Kako naj jih dobim, če mi nihče ne da priložnosti? V čem je problem? Tisto blagajno bi se pa že naučila uporabljati!" Toda ne. Nihče si ni bil pripravljen za Ermino vzeti dneva ali dveh, da bi ji razložil, kako naj prodaja, kje so zaloge in kako deluje blagajna.

Pa je šla spet na zavod, da bi dobila kakšen nasvet. Svetovalka jo je bodreče pogledala in rekla: "Ja, Ermina, zakaj pa ne bi šla čistit?" Toda Ermina nikoli ne bi šla čistit, ker ve, kaj to pomeni. In tudi učila se ni zato, da bi čistila. Poleg tega jo resnično zanima, ali kakšni Tini ali Mojci na zavodu tudi ponudijo čiščenje. Ko je bila stara šest let, je z mamo in še tremi sestrami zbežala iz okolice Srebrenice v Slovenijo. Posmrtne ostanke očeta so pred časom našli v enem od skupnih grobišč in ga bodo maja lahko končno dostojno pokopali. Da bi bolje živele in da bi se vse štiri hčere lažje šolale, je mama kmalu po prihodu v novo domovino začela čistiti zasebna stanovanja in danes jih čisti že polnih 18 let. Stara je nekaj čez petdeset in ima popolnoma uničeno hrbtenico.

Ermina ima kolegice, ki tudi čistijo, ker nimajo druge možnosti, vendar je sama raje varuška. Rada ima otroke, z njimi se dobro razume, problem je le v tem, da nikoli ne ve, koliko denarja se bo nateklo konec meseca. Najslabše je poleti, ko je nihče ne potrebuje. Če kakšen mesec zmanjka za račune, z mamo in sestro prosijo za pomoč starejši sestri, ki sta zaposleni in poročeni. Za socialno varnost je še ne skrbi toliko. Pravi, da je še mlada, da bo že kako, da je v življenju že marsikaj prenesla, pa bo še to. Ker zna zelo dobro šivati, se bo morda lotila še tega. Morda bo odprla podjetje. Vse je možno. Samo čistila ne bo nikoli. Preden se posloviva, se spomni mladeniča, ki ga je spoznala na zavodu za zaposlovanje. "Imel je magisterij iz ekonomije. Si predstavljaš, da so mu že dvakrat ponudili delo dimnikarja!" se zasmeje. Ima tudi prijateljico, diplomirano pravnico, ki prodaja kozmetiko v eni od ljubljanskih drogerij. "Takih primerov je ogromno," pravi Ermina.

Podzaposlenost in negotovost na trgu dela sta najizrazitejši značilnosti današnjega položaja mladih tako pri nas kot tudi v Evropi. Nekateri sociologi, med njimi tudi aktualni minister dr. Ivan Svetlik, so že pred desetimi leti opozarjali, da pojav začasnih zaposlitev sicer povečuje fleksibilnost trga delovne sile, hkrati pa zmanjšuje socialno varnost zaposlenih na teh delovnih mestih ter povečuje njihovo ranljivost.

Prekarne oblike zaposlitev so že leta strašno popularne in redke so tiste države, ki so se jim izognile, saj predstavljajo dopolnilno strategijo aktivnega reševanja problematike zaposlovanja, čeravno mnogi opozarjajo na njeno izrazito kratkovidnost in dolgoročno rušilnost. Predvsem za duševno in siceršnje zdravje mlade populacije. Novejše raziskave kažejo, opozarja dr. Metoda Dodič Fikfak, raziskovalka na področju poklicne in okoljske epidemiologije, da so v procesu prestrukturiranja gospodarstva posebej zdravstveno prizadeti vsi tisti iskalci zaposlitve, ki zaposlitev iščejo večkrat zaporedoma, saj to pomeni, da ves čas živijo v negotovosti. Zanimivo je, da naj bi bili večkratni iskalci dela, se pravi tisti, ki se zaposlujejo za določen čas, bistveno bolj podvrženi različnim boleznim kot pa trajno brezposelni.

Prekarni delavci

"Opuščanje koncepta polnih zaposlitev za nedoločen čas in uvajanje različnih začasnih oblik dela, ki posamezniku ne zagotavljajo socialne varnosti in ga vedno znova pehajo v ponavljajočo se brezposelnost, je naša družba kar nekako vdano sprejela, ne da bi se sploh zavedala, kaj se ji dogaja," razmišlja sociologinja s Fakultete za socialno delo dr. Vesna Leskošek. V Nemčiji se je samo v zadnjem letu število prekarnih delavcev, med katerimi je največ mladih, s 50.000 dvignilo na slab milijon in pol, na območju Ljubljane pa so bili decembra lani po neuradnih podatkih največji posamezni zaposlovalci agencije za posredovanje oziroma zagotavljanje dela, ki so po mnenju nekaterih leglo prekarnosti in polzakonitosti. Gre za agencije, ki zaposlijo delavca, da ga potem za različna začasna dela "posojajo" drugim podjetjem.

"Mladim in družbi država dopoveduje, da so lahko začasne in kratkotrajne zaposlitve dobra odskočna deska za nadaljnjo kariero, ker med drugim omogočajo pridobivanje nekega zaslužka in izkušenj, vendar so v enaki meri odskočna deska za začarani krog," je prepričan Goran Lukić. Čeravno OECD v nedavni raziskavi o brezposelnosti mladih ugotavlja, da imajo mladi, ki delajo začasno, več možnosti za prehod v redno zaposlitev kot tisti, ki sploh ne delajo, Lukić meni, da je pri nas ogromno mladih izobraženih začasno zaposlenih na delovnih mestih, ki ne ustrezajo stopnji njihove izobrazbe, torej jim tudi izkušnje, ki jih tam pridobijo, prav nič ne pomagajo. Na takšnih delovnih mestih se jim dogaja predvsem to, opozarja Vesna Leskošek, da izgubljajo dragoceno znanje, ki so ga pridobili med študijem, zato sama nikakor ne pristaja na novo paradigmo, ki vdira k nam iz ZDA, češ, nič hudega, če začnemo kljub diplomi na dnu, in nič hudega, če diplomant nekaj let dela kot prevoznik...

Stanje, v katerem pristajamo na logiko, da mora vsak opravljati vsako delo ne glede na izobrazbo, mnogi vidijo kot znamenje velike devalvacije znanja in izobrazbe, ki se je naši družbi zgodila v zadnjih desetih letih. Dr. Gašper Kralj, socialni antropolog in raziskovalec, prekarni delavec, ki je doslej živel od številnih kratkoročnih pogodb in bo morda šele pri 36 letih prvič dobil redno službo na eni od fakultet, pravi, da je izobrazba kot simbolni kapital nekoč nekaj veljala, medtem ko danes ne velja nič. Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede pa meni, da je danes izobraževanje popolnoma izločeno iz družbe in životari nekje na njenem robu, zato ga nihče več ne jemlje resno, kot nihče več ne računa na mlade in izobražene ljudi.

To še posebej občutijo mladi, ki delajo v izobraževanju, na univerzah, v umetnosti, kulturi in medijih. Večinoma so zaposleni prekarno, torej brez vsake varnosti, opravljati pa morajo vsakršna dela, ki jim jih naložijo, ter delati po osem ur dnevno in več. So hitro zamenljiva delovna sila, ki lahko delo izgubi od danes na jutri. Službo in osnovna sredstva za preživetje lahko čez noč izgubi tudi Neža, šestindvajsetletna novinarka honorarka, ki je nekoč sanjala, da bo poročevalka s kriznih žarišč, danes pa mora poročati tudi o špargljih, če je treba. To pove z dobršno mero samoironije. Da ne bo pomote, ne počuti se žrtev.

Tako kot vsi novinarji, ki se zavedajo hude konkurence in želijo po zaključku izobraževanja delati v tem poklicu, je tudi Neža prvi članek za eno od revij napisala že pri devetnajstih in od takrat poleg študija skorajda ves čas dela. Največ za nacionalni radio in eno od tedenskih prilog, če je treba, pa še za koga. Plačana je po prispevku in v primerjavi s kolegi, ki delajo honorarno pri drugih medijih, dokaj solidno. Včasih mesečno pridela tisoč evrov, včasih manj, kdaj tudi kaj več. Marsikateremu sošolcu z diplomo gre slabše. Delajo po cele dneve in morda na koncu meseca zaslužijo 400, 500 ali 600 evrov honorarja. Kako jim uspe preživeti, ji ni jasno in jih niti ne sprašuje, ker je to absolutna tabu tema, ki vzbuja sram in zadrego.

Kako bo potem, ne ve

Neža je od nekdaj sanjala, da bo neodvisna, da bo svobodna, da ne bo ves čas delala le za en medij. "To se je sprva zdelo strašno romantično," se nasmehne, "danes pa vem, da je ta neodvisnost polna pasti." Čisto konkretno: pred kratkim si je zlomila nogo in je bila tri mesece brez zaslužka. Z leti jo je začelo motiti tudi, da ne more vzeti dopusta, da ne sme zboleti, da ji nihče ne plača malice in prevoza, da ne plačuje socialnih prispevkov... Starši ji finančno ne pomagajo, stanovanjske stroške pa si deli s partnerjem. Če bi živela sama, bi bilo mnogo težje. Čeprav že lep čas dela kot novinarka, po diplomi ne računa na redno službo. O tem niti ne razmišlja, saj vsak dan gleda vse te novinarje z diplomami, ki že leta in leta delajo na podlagi honorarnih pogodb. Zato si bo v prihodnjih mesecih raje uredila status samostojne novinarke, vzela od države 4500 evrov pomoči in si končno plačala socialne prispevke. Kako bo potem, ne ve.

Prekarnost, negotovost in nezaposlenost so postali modus vivendi mlade generacije, ki je že doslej imela težave z osamosvajanjem in ustvarjanjem družine. Država jim na trg dela pomaga z različnimi programi subvencioniranja, ki pa so se doslej večkrat izkazali za neuspešne, kratkoročne in začasne. Kot denimo zadnji val samostojnih podjetnikov, ki so od države dobili subvencijo, potem pa si tudi zaradi krize niso mogli zagotoviti dela in danes številni med njimi nimajo za položnice, denarja, ki bi ga vrnili državi, da bi se izvili iz začaranega kroga revščine, pa tudi ne več. Država se zaveda njihove stiske, so mi povedali na zavodu za zaposlovanje, zato bo letos omilila pogoje - novi samostojni podjetniki bodo namesto dveh morali ostati samozaposleni vsaj leto dni, da jim ne bo treba vrniti subvencije.

Vesna Leskošek takšnim in podobnim programom pravi programi za reševanje statistike. Tudi z novo politiko aktivnega zaposlovanja, kot je denimo uvajanje malega dela, ne bo nič drugače, je prepričan Goran Lukić, saj izkušnje iz tujine kažejo, da je malo delo samo še eno prekarno delo več na poti med brezposelnostjo in stalno zaposlitvijo, kjer lahko mladi obtičijo tudi po več let. Tudi zaradi takšnih oblik dela so mladi danes po besedah dr. Romane Zidar s Fakultete za socialno delo ujetniki sindroma polodraslosti. "V očeh delodajalcev so preskrbljeni. Živijo pri starših, vozijo avtomobile svojih staršev, plača je za njih zgolj priboljšek. Zakaj bi jim torej dali redno službo in spodobno plačo?" Država pa se obrača stran in se pretvarja, da ne vidi, da je podpora staršev marsikje danes tista edina nit, ki mlade drži nad gladino brezdomstva in obubožanosti.

Družinska omrežja mladih so tako zadnja leta postala splošno sprejet ekonomski korektiv družbe, kot je pred leti socialni korektiv družbe postal študij. Namesto da bi država mladim pomagala do rednih služb, jim v nedogled podaljšuje študij, namesto da bi jim pomagala, da bi se osamosvojili, kot to počne denimo Finska s subvencijami za najem stanovanja, jih po študiju pošilja nazaj v naročja družin. "Generacija do 35 let je zato zazibana generacija, ki živi izjemno simbiotičen odnos s svojimi starši, je izjemno varovana generacija, ki reproducira življenjske navade svojih staršev, in je generacija, ki nima strategij, da bi se soočila s problemi, negotovostmi in izzivi sveta, v katerem živi," pravi Mirjana Ule. Negovanje takšne logike utegne družbo čez leta udariti kot bumerang.

Prehod iz izobraževanja v delo je namreč ključnega pomena za identiteto posameznika. Če so nekoč mladi najpomembnejšo identitetno krizo preživljali v zgodnji mladosti, je danes za formiranje osebnosti ključno obdobje zgodnje odraslosti, ko se na prehodu iz izobraževanja v polje dela pri posamezniku oblikujejo neke življenjske orientacije in do konca zgradi njegova identiteta. Zato tako negotov prehod v polje dela, kot ga danes doživlja mlada generacija, po besedah Mirjane Ule ne more pomeniti nič dobrega. "To je velik problem za družbo, ki izgublja izjemno pomembne resurse, ki izgublja generacijo med 25. in 35. letom starosti, generacijo, ki bi lahko bila že zelo učinkovita in kreativna, pa ji družba ne dovoli odrasti. Samo poglejte, ena cela generacija je izpadla iz političnega življenja, iz odločanja o naših skupnih zadevah. Družba danes človeku priznava, da je odrasel šele tam nekje pri štiridesetih. Kajti mladost je družbeni in umetno podaljševan fenomen. Morda je to nezavedno reševanje konflikta med sinovi in očeti. Vemo, da bodo sinovi nekoč zasedli pozicije očetov, vendar ne vemo kdaj. Za zdaj se zdi, kot da generacija štirideset-, petdesetletnikov za sabo pušča puščavo."

Problem cele generacije

Poleg tega otežen prehod v polje dela povzroča vrsto patologij. Delo namreč danes ni več prisila ali norma, temveč je postalo način samorealizacije. Ljudje želijo delati, da bi bili kreativni, da bi delali stvari, ki so pomembne, pomenljive in družbeno priznane. Zato je jasno, pravi Mirjana Ule, da je ostajanje na plečih staršev za mlade hudo psihološko breme. Na prvi pogled se lahko zdi, da za mlade brezposelnost ali prekarnost ni tak problem, ker ne padejo takoj v depresijo, pa ni tako. "Mladi reagirajo prikrito in dolgoročno, zrušita se jim samopodoba in samospoštovanje, občutek pa je tako hromeč, da bi ga še sami sebi najraje prikrili." Sledi samopripisovanje, pojasnjuje Mirjana Ule. Ker mladi zaradi skrajno individualiziranih življenj in vpetosti v lastno družino nimajo več generacijske izkušnje, ker nimajo izkušnje socializacije znotraj vrstniške skupine, začnejo krivdo za svoj položaj pripisovati samim sebi in se jim niti ne zdi, da je to pravzaprav problem cele generacije.

Tudi zato se mladi ne uprejo, pa bi se lahko, pravi Mirjana Ule. Ker so kot družbena skupina razpadli, ker ne premorejo solidarnosti, ne morejo nastopiti kot politična sila. In ker nimajo politične moči, jih oblast ne nagovarja in nanje pozablja. "Dokler bodo mladi to prisilno prekarnost dojemali kot osebni primanjkljaj in se ne bodo prepoznali kot družbena skupina, ki ima skupni problem, se ne bo nič spremenilo."

Kljub temu bi morala po njenem država končno začeti načrtovati dolgoročno. Za začetek, predlaga, bi lahko dala študentom neki univerzalni temeljni dohodek, da bi čim prej doštudirali, hkrati pa bi morala ponovno uvesti obvezno pripravništvo. Vendar je oblast zadovoljna s tem, kar je. Vsaj tako se zdi. Ko smo na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na to temo naslovili nabor vprašanj, smo med drugim dobili naslednji odgovor: "... na tem področju ne načrtujemo posebne strategije, saj so ustrezni ukrepi določeni že v obstoječih dokumentih..."

Kakšna bo torej prihodnost? Znan psiholog Erik Erikson naj bi že sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja opozoril, da bo to, kar mlada generacija danes dela in govori, jutri splošen vzorec obnašanja in delovanja...