Za razliko od nekdanjega političnega aktivizma, se tokrat Gil Scott-Heron obrne proti samemu sebi (I've Been Me). Skozi petnajst izbranih vinjet na svojstven način pleska dramatično fresko, kjer se misli tihe resignacije srečajo z elementi novega mita, ki je nastal iz potrebe, da se izkušnje urbanega življenja in neprilagodljivega individualizma preslikajo na raven višje abstrakcije (Being Blessed) - to so besede (resnica) odpadnika, ki se je odločil, da bo življenje preživel na divji strani (I Was Guided). Gilov glas ostaja glas revolta, glas človeka, ki čuti ter jasno in glasno spregovori o svojem položaju. Militantne pamflete je tokrat zreduciral oziroma poenotil v odtujenost posameznika v svetu: "Osem milijonov ljudi, a nobenega prijatelja." Velemesta so postala preglasna, prehitra, da bi v njih bilo dovolj prostora za emocije (New York Is Killing Me). Vendar to nikakor ne zmanjša značaja in moči njegove poezije, prepolne uličnih izkušenj, ki sočasno prebujajo žalost in upanje (Where Did the Night Go). Gil Scott-Heron ob budnem ušesu staroste britanske elektronske scene Richardu Russllu s počenim glasom suvereno krmari skozi apokaliptični blues, elektronski minimalizem in temačni gospel. Ravno ta kombinacija nasnetih matric - povsem nekaj drugega od razkošnega jazz'n'soulfunka z začetka kariere - ter hrapavega glasu, obarvanega z usedlinami cigaretnega dima, alkohola in mamil, daje posnetkom še toliko večjo (surovo) avtentičnost, ki je danes, z izjemo posadke Johnny Cash-Rick Rubin (s katerima ju mediji zelo radi primerjajo), zavoljo vseh studijskih "presežkov" skoraj ne slišimo več. I'm New Here je opozicija tej zmešnjavi - Gilov bariton se tokrat prevede še v glas razuma in na novo prebujenih čustev v asfaltni džungli postindustrijske ignorance. Vendar gre za umirjeno naracijo, ki je prodornejša od vseh samooklicanih prerokov, ki mislijo, da z jakostjo glasu lahko sežejo v globino človeške duše. Pred nami je album poeta in filozofa, ki je veliko več dal, kot je prejel - glasbenika, ki je z eno potezo ustvaril temelje hip hop generacije ter še danes velja za njen najbolj avtentičen glas. Uvedel je idejo spontane in emotivne "spoken word" interpretacije kot medija in instrumenta umetnosti. Besede je prinesel v geto in geto vnesel med besede. Z I'm New Here mu je v samo osemindvajsetih minutah rap uspelo vrniti na njegov začetek.

"Ni pomembno, kako daleč hodiš v napačno smer. Vedno se lahko obrneš," je Gil Scott dejal ob izidu plošče. Zato ne bodite presenečeni, če boste na panojih tik čez mejo videli vklesano njegovo ime. Heron - zapisalo se je tudi črni Bob Dylan ali Che Guevara rapa - se je znova odpravil na cesto. Nam najbližje bo nastopil že čez nekaj dni (6. maja, Teatro Communale) v bližnjem Krminu (Cormons).