Ko je imel šestnajst let, je po mestu neugnano raznašal protikomunistične letake. Ujeli so ga, aretirali in obsodili na pet let zapora. Njegovo družino so izselili, njihovo družinsko hišo je zasedla tajna služba Securitate in njegov dom je tako postal njegov zapor. Brez metaforike ali prenesenih pomenov. Svet, kot ga je poznal, se je sesul. Po dveh letih so ga nepričakovano izpustili, a družbena stigma je ostala. Odločil se je za študij teologije, a že leta 1963 za vedno pretrgal vse vezi s cerkvijo. Prevajal je, delal kot strojepisec, ob večerih pisal. Leta 1965 je izšla njegova prva novela Zimski dnevi in še istega leta je Ádám Bodor postal svobodni pisatelj v Romuniji Nicolaea Ceausesca. Njegovo pisanje je bilo dovolj fantastično, obrnjeno proč od režima, proti moralnemu in eksistencialnemu razkroju družbe, ki ga je povzročila diktatura, da je lahko nemoteno ustvarjal in objavljal, poletne mesece pa preživljal v gorah nad Clujem.

Roman Okraj Sinistra, ki je preveden v slovenščino v zbirki Euroman, je izšel na Madžarskem deset let potem, ko se je Bodor preselil v Budimpešto. In takoj postal uspešnica. "Brali so ga vsi," poudari gospa Emeše Rajšli, lektorica madžarskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je pomagala pri prevajanju intervjuja. Okraj Sinistra je na policah knjigarn Budimpešte danes že v peti izdaji. V Španiji so roman leta 2003 razglasili za najboljši roman v tujem jeziku. Okraj Sinistra, podnaslovljen s "poglavja nekega romana", je mojstrsko napisana pripoved, v kateri bralca prelep, liričen jezik popelje v najbolj čudne, groteskne in strašljive situacije, ki jih vsi liki v romanu prenašajo popolnoma stoično in samoumevno.

Z Ádámom Bodorjem sva se pogovarjala o izidu parlamentarnih volitev na Madžarskem, aktualnosti pisanja o diktaturi, o Madžarski v Evropi in kulturi na Madžarskem.

Madžarska se v teh dneh predstavlja v nenavadni luči. Razočarani ljudje hodijo na volišča v vojaških uniformah z začetka prejšnjega stoletja. Vi živite tam že trideset let. Imate privilegiran položaj. Ste hkrati Madžar in tujec, ki je prišel tja leta 1982 iz romunske Transilvanije. Kakšna je država, iz katere prihajate?

To je v tem trenutku težko vprašanje, kajti veliko stvari se prav zdaj dogaja. Zato ni lahko odgovoriti, kakšna je država, iz katere prihajam. Če situacijo prav razumem, in mislim, da imam na voljo prave informacije, potem gre sedanja dogajanja misliti in razlagati skozi oris trenutnih gospodarskih razmer na Madžarskem. Gospodarske razmere so izredno težke. V zadnjih dvajsetih letih na področju ekonomije niso bili narejeni potrebni koraki in reforme, ki so bili nujni, če smo hoteli, da bi se madžarska ekonomija normalno in pravilno, v koraku s časom, razvijala. Do njih ni nikoli prišlo. Večina stare, velike industrije je bila prepuščena propadu. Prisiljeni smo se bili prilagoditi evropskim predpisom in normam, kar se je v praksi prevedlo v to, da smo se morali odreči in opustiti dele industrijskega sektorja. Zaradi okoljskih zahtev smo morali zapreti številne tovarniške objekte težke industrije. Več sto tisoč delavcev je ostalo brez dela. Izgubili so edini vir preživetja. To je krater, iz katerega kipijo težki družbeni problemi. Revščina je prvi med njimi. Revščina je tista, iz katere tudi drugod izhajajo skrajne desničarske, pa tudi levičarske ideje v politiki. Ljudem postanejo te ideje nenadoma blizu. V vzhodni Evropi je to pogosta zgodba. To se ni zgodilo le na Madžarskem, ampak tudi v drugih državah na vzhodu. Ko v življenju nastopijo težave, bodisi revščina bodisi brezposelnost, ljudje to zelo radi povežejo z zgodovinskimi idejami, s sanjami o tem, kakšna bi lahko bila sedanjost, če se v preteklosti ne bi zgodilo vse tisto, s čimer je zgodovina obremenila Madžarsko. Obžalujejo zgodovinske dogodke, objokujejo življenje na Madžarskem, ki je po njihovem tako, kot je, zaradi zgodovinskih krivic.

Poleg tega so bila na Evropsko unijo vezana nerealna, idealizirana pričakovanja. Zato se zdaj dogaja, da namesto pozitivnega odnosa do realnosti, ki jo prinaša sedanjost, in do sprememb, katerih breme je na nas, da jih izpeljemo, ljudje temu obračajo hrbet. Obračajo se k zgodovini, iščejo uteho in razlago svojega položaja v preteklosti. Tega me je strah. Bojim se, da bo čas povozil Madžarsko. Strah me je, da bo šel čas naprej, mi pa bomo ostali na mestu. Preučevali bomo zgodovino, kaj in kje je šlo narobe, jo poskušali spisati na novo, objokovali bomo zgodovinske krivice in svojo usodo. Namesto da bi naredili, kar lahko. Raje se bomo ukvarjali s preteklostjo. Kot vselej.

Hkrati sta velikanska zmaga desnosredinske stranke Fidesz in izredno dober rezultat skrajno desničarske stranke Jobbik tudi posledica zadnjih osmih let, in še štirih pred tem. Socialistična stranka, ki je imela oblast, je državo vodila popolnoma diletantno. S svojo politiko ni znala narediti, kar bi morala in bi bilo nujno, če smo hoteli, da bi bila situacija na Madžarskem danes drugačna. V tem pogledu imajo ljudje vso pravico, da se hočejo znebiti dosedanje oblasti. To je popolnoma razumljivo. Iščejo nekaj drugega, želijo si drugačno, novo oblast, ki bi morda lahko spremenila razmere. A ne glede na vse upam, da bo Fidesz znala stvari pretehtati in jih izpeljati tako, da bo skrajna desnica, ki je na tokratnih volitvah postala dokaj močna politična sila, ostala na robu političnega prostora. To bo največja in najpomembnejša naloga za novo oblast in vladajočo stranko.

V parlament je prišla tudi nova, levo usmerjena stranka, ki jo nekateri označujejo za zeleno. Ponuja politični prostor tudi kaj pozitivno novega in svežega v politični govorici?

Za zdaj ne moremo videti niti zares predvideti, kaj lahko stranka Politika je lahko drugačna v resnici doseže. Gre za zelo mlado stranko in skupnost, ki se okoli nje združuje. Nimajo dobro izdelanega programa. Narediti so ga morali zelo na hitro, iz nič so v nekaj mesecih prišli na volitve in zdaj v parlament. Dobili so šestnajst poslanskih sedežev. Druge stranke so svoje programe oblikovale leta in leta. Definirale in redefinirale so, kaj želijo doseči. Štiri odstotke glasov, ki jih je stranka dobila, ni malo, a bojim se, da gre za volilce, ki so prej volili levico, socialiste, zdaj pa preprosto nočejo več glasovati zanje, ker so popolnoma razočarani, niti nočejo voliti desnice. So neodločeni, in to je bila edina možnost, ki so jo videli, da lahko morda nekaj vendarle naredijo drugače. A je za zdaj težko razbrati, kaj bi lahko in sploh kaj natančno bi ti novinci želeli narediti.

Evropska unija je v vzhodni Evropi veljala za vzpodbujevalec razvoja, predvsem ekonomskega, političnega. Kaj je prinesla na področju kulture, je imela podobno vlogo?

Pred desetimi leti so me poklicali v Bruselj. Povabili so me, da bi predaval o Evropi in kulturi - o spremembah na področju kulture, o spremembah v kulturnem prostoru na Madžarskem in v vzhodni Evropi, ki se obetajo po vstopu v EU, so rekli. A ko sem prišel tja, sem se zavedel, da si želijo slišati predvsem o ekonomskih spremembah. Jaz pa o tem ne vem veliko in ne znam kaj dosti povedati. Enkrat so me poklicali tudi iz Madrida. Tam so prav tako organizirali podobno konferenco in me povabili s podobnim vabilom kot v Bruselj. Ponovno se mi je zgodilo, da nisem imel kaj dosti povedati. Spremembe v kulturi, v kulturnem življenju se seveda dogajajo, v Budimpešti in Debrecenu, a v njih ne prepoznam vpliva EU. Vsaj ne takega, ki bi bil zares pomemben in opazen ali opisljiv. EU pri kulturnih spremembah, ki jih vidim in razumem, ni pomemben igralec. Zame, ki sem bil rojen v Romuniji in se petkrat do šestkrat na leto vračam domov v Transilvanijo in spet nazaj v Budimpešto, sta EU in padec meje prinesla le to, da mi ni treba več čakati na meji ure dolgo in kazati dokumentov. Medtem ko je spremembe v odnosih med ljudmi, denimo med večino in manjšino v Romuniji, komaj čutiti. Tu smo še zelo na začetku. Verjetno se bo s časom tudi to spremenilo, a za zdaj se tega skoraj ne občuti, le zelo zelo nalahno.

V Sloveniji je Okraj Sinistra izšel v zbirki Euroman, kar vas nehote opiše kot evropskega pisatelja. Sprejmete to? Sta ta premislek in oznaka del vaše identitete?

Seveda. Zdi se mi, da je ta zbirka zelo demonstrativen korak in hvalevreden projekt založniške hiše Modrijan, in le žal mi je, da ni več takih pobud. Vsekakor sem del kulture, ki jo s to zbirko želijo zajeti in predstaviti. A po drugi strani moram povedati, da je narava pisateljevanja takšna, da delamo, pišemo sami. To ne more biti skupinsko delo. Lahko se čutim del neke skupine in skupnosti, a v resnici, ko sedim pred praznim listom, sem sam. Sam moram zapisati sebe in ustvariti svojo sliko in podobo v očeh drugih.

Iz katere literarne zgodbe prihajate? Katere knjige so vas naučile pisati?

Ne znam vam povedati imen ali naslov. Mislim, da je bila predvsem moja usoda tista, ki me je pripeljala do pisateljevanja in do točke, kjer sem danes. Vedno znova mi je pomagala pri tem, da lahko delam in nadaljujem z delom, za katerega sem se odločil. Ne znam vam našteti svojih prednikov v madžarski literaturi, kajti moja proza in literarni jezik sta zelo nenavadna. Tako če pogledam vsebino mojih del kot slog in jezik. Zelo drugačni so od vsega drugega, kar najdete napisano v madžarščini.

V svojih delih vztrajno pišete o vzhodni Evropi. Kaj je za vas vzhodna Evropa? Kako jo razumete?

Gre za zelo nenavadno in zapleteno reč. Že samo če pogledam, kakšne so moje korenine. Rojen sem v Cluju, ki je bil zelo močno kulturno središče v Transilvaniji. Zelo močna in razvita sta bila tako znanstveno kot kulturno življenje. Prav tako močno in razvito je bilo clujsko meščanstvo. Moja družina je bila del tega meščanskega sveta in življenje meščanstva v Cluju je bilo zelo podobno življenju v zahodnih prestolnicah, v tamkajšnjih meščanskih krogih, bilo mu je mnogo bliže kot življenju vzhodnoevropskega prebivalstva na podeželju. Potem pa se je zgodilo, da so v meščansko življenje vdrli elementi iz tega vzhodnoevropejstva. To je bila velikanska sprememba. Prišla je revščina, prišla je nemoč, da bi nadzorovali in bili zmožni ohraniti naša življenja, kakršna so bila. Nismo jih mogli več ne spremeniti ne vplivati na okoliščine, v katerih smo živeli. Prišla je diktatura, ki je izredno vplivala na to, kako so se spremenila življenja meščanstva. Nenadoma sem bil prisiljen spoznati, da je meščansko okolje obkroženo s tem drugim načinom življenja, ki zelo močno vliva tudi na moje življenje, življenje, ki sem ga do takrat živel. O tem pišem. Kako se je moje življenje in življenje mojih bližnjih spremenilo zaradi diktature, ki nas je obkrožila in ki se je potem polastila vsega. Ne le naših življenj. Polastila se je vsega, kar je sploh obstajalo na tem območju.

Pišete o diktaturi, o suženjstvu, o podrejenosti, ki je del človeške narave. Na prvi pogled se zdi, da je to nekaj, kar se je v vzhodni Evropi končalo leta 1989. A ta površen pogled je verjetno napačen. Kje se danes srečate s trenutki, dogodki, ki vas spomnijo na to, kar opisujete?

Seveda je tak pogled napačen. Lahko bi vam naštel mnogo trenutkov, dogodkov… A težava je v tem, da so najnevarnejši med temi ostanki preteklosti prav tisti, ki jih ne vidimo in ne zaznamo. So, kot da bi bili nevidni, in pogosto ostanejo nezaznani in neprepoznani. Najbolj nevarna resničnost naših življenj, ki vztraja in ostaja do danes, je, da se večina madžarskega prebivalstva še vedno ni izvila iz objema paternalizma, ki se ga je navadila v preteklosti. Še vedno se ga vztrajno oklepa, kot da pričakuje in deloma sprejema, vabi oblast, naj se obnaša do nje diktatorsko. In ljudje so še vedno najbolj gotovi, če do takih diktatorskih gest oblasti nato tudi zares pride. To je zelo shizofrena situacija: na eni strani močna želja po svobodi, na drugi pričakovanje, da nam bodo drugi, ki so močni in nekje nad nami, na oblasti, povedali, kaj naj naredimo. Še veliko desetletij bo moralo miniti, preden bodo ljudje sprejeli in razumeli, da se družba lahko zgradi le od spodaj navzgor, da jo morajo zgraditi ljudje od spodaj proti vrhu. Ne moremo je ne dobro ne uspešno zgraditi na ukaz, ki pride od zgoraj in določi, kakšno naj bo delovanje vseh.

V katero smer gre Madžarska danes?

Trenutno je vse tako konfuzno, da raje ne bi o tem preveč razpredal. Prehitro se lahko zgodi, da vam povem kakšno bedarijo.

Pa imate literati na Madžarskem danes kakšen vpliv na to, v katero smer se obrača madžarska družba, kako se spopada s svojo zgodovino in sedanjostjo?

To vlogo zasedajo predvsem zgodovinarji. Oni poskušajo razvozlati dogodke iz preteklosti. A moram povedati, da njihovo delo in raziskave zavirajo. Ovira jih oblast in predvsem jih zavirajo ostanki navad, ki so se ohranili še iz prejšnjega režima. Dokumenti, ki se nanašajo na bližnjo preteklost, na Madžarskem še vedno niso dostopni. To so zelo občutljive stvari in velik problem današnjega časa. Hkrati pa se razklanost politike odraža tudi v kulturi, med umetniki. Tisti, ki so bolj desno usmerjeni, poskušajo izkopati in najti svoje korenine v preteklosti. O tem pišejo in razpredajo na dolgo in široko. Bolj liberalni ustvarjalci poskušajo gledati predvsem naprej, se ukvarjati s prihodnostjo in preteklost razumeti v luči, ki lahko osvetli poti, ki peljejo v nove čase. Ta vkopanost na nasprotnih bregovih, brezkončno nasprotovanje drug drugemu se na koncu sestavi v občutek, da ne eni ne drugi nič ne naredijo, le govorijo drug proti drugemu, pri čemer se niti zares ne poslušajo. In ne pridejo nikamor. Edino, kar ostaja, je ta ločenost, ki je izredno vidna in ki kulturnike močno zaznamuje.

Pa obstajajo kakšni mostovi? Vaš roman iz leta 1992 se zdi, je bil prav to. Brali so ga vsi.

Res je. Moj roman je ob izidu požel dobre kritike z obeh strani, tako z desne kot leve. A vedeti moramo, da vsi ti dogodki iz preteklosti izredno močno zaznamujejo naše življenje danes. Biti moramo zelo potrpežljivi. Počakati moramo na čas, ko bodo postali manj pomembni in manj razdvajajoči. Ta potrpežljivost je pomembna. Pomembna bi bila za obe strani, a velikokrat umanjka.

Ni pa kritične refleksije današnjega stanja v literaturi?

Tega vam ne znam povedati. Če preberem kakšen tekst, zelo hitro in dobro vem, kateri strani pripada. A ločenost sama po sebi ni tema literature.

Vi še čutite potrebo po pisanju?

Trenutno na Madžarskem ne vidim nič zanimivega, o čemer bi pisal. Kar me v tej državi obkroža, zame ni zanimivo. Morda je kje kak pisatelj, ki bo v tem našel snov, o kateri bo želel in znal kaj napisati, a to ne bom jaz.

Ampak ustvarjate še? Bomo še lahko brali?

Upam, da boste še kaj lahko prebrali, da. A to so rezerve iz preteklosti. Teh je veliko. Še sto let bi lahko pisal o tem, kar sem doživljal pred tridesetimi leti in več. A ne o sedanjosti. To zame ni tema.

Pa vendar, mar ni preteklost, o kateri pišete, tudi izhodišče za razumevanje sedanjosti?

Ne pišem o preteklosti kot taki. Pišem o izmišljeni deželi in tam bo vedno obstajala možnost, da se diktatura spet vplete v njen obstoj in določi smer te izmišljene dežele. To, o čemer pišem, ni preteklost.

Zakaj je potrebna ta izmišljena dežela?

Zame je to golo eksistencialno vprašanje. Pisati znam le o tej izmišljeni deželi. Ne znam pisati o čem drugem. Zame je to edini naravni in možni način pisanja. Drugače ne znam.

So dogodki, ki so se dogajali v diktaturi, lažje sprejemljivi skozi fantazijo? Kajti pišete v izjemno poetičnem jeziku o izjemno grozljivih stvareh. Je fantastičnost, s katero potrosite svoje pisanje, nujna, da se soočimo z grozljivostjo, ki je opisana tako prijazno in hladnokrvno?

Verjetno to lahko pomaga nekomu, ki želi razumeti. Tudi sedanjost. Kajti najbolje bomo razumeli nekaj, če to primerjamo s popolnoma nasprotno situacijo. Moj svet je v resnici popoln antonim, popolno nasprotje tega, kar se dogaja v sedanjosti. A razlog, zakaj pravim, da ne pišem o preteklosti, je drugje. Zgodovina, ki nam je tako blizu, kot je ta, ki sem jo sam izkusil pred dvajsetimi, tridesetimi leti, je še vedno zelo prisotna. Še vedno je zelo blizu. Ne moremo se zares ločiti od nje. Vseskozi je prisotna v naših življenjih. Tudi danes.

Vaše življenje je doživelo popoln prelom, ko so vas zaprli pri šestnajstih letih. Ko se sesuje vse, kar naj bi bilo trdno, kako v okolju negotovosti človek ohrani občutek, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro, kaj slabo?

Pomagalo mi je, da sem sprejel, da se mi v času, ki je še pred mano, lahko zgodi karkoli in vse. Da sem sprejel to kot realnost, je bilo ključnega pomena. Od trenutka, ko sem to ponotranjil, sem bil pripravljen na karkoli. In preko tega sem nekako ohranil tudi sposobnost, da sem znal ločiti dobro in slabo.

So v vaših knjigah junaki?

Ne, to niso junaki. To so ljudje, ki so jih dotolkli, ki so jih pohodili. Niso junaki.

Ne potrebujemo v literaturi in življenju junakov?

Vedno se mi zdi, da tudi če kje obstajajo, so umetno ustvarjeni. Niso resnični. Napihnjeni so. To mi ni všeč. In še manj mi je všeč srečevati se s takimi nadomestki junakov.

V resničnem življenju junakov ni?

Jaz v svojem življenju nisem srečal še nobenega.