Po mnenju intervjuvanke naj bi znanost postala "uporabna", da bi tako pospešila ekonomsko rast s tehnološkimi izboljšavami, patenti in inovacijami. S tem vprašanjem se v vsej kompleksnosti ne moremo ukvarjati na tem mestu, opozorila pa bi, kaj se lahko zgodi, če znanstveniki od uslužnosti, da bi bili "uporabni", pozabijo na znanstvene metode. Zgled take vsiljene uporabnosti so kar intervjuvankine ekspertize, ki jih navaja uvod k intervjuju. Ekspertize od začetka do konca agitirajo za povečano javno investiranje v pretežno privatno gospodarstvo, češ da ima vsesplošne ugodne učinke. Ob tem bi pričakovali, da nam bodo ekspertize pokazale kazalce, na podlagi katerih bi bilo mogoče izpeljati takšen sklep. Če beremo ekspertizo Erawatch Country Report 2009, postanemo zmedeni. Eden izmed pomembnih razlogov za upravičenost javnih subvencij naj bi bil, da subvencije spodbujajo gospodarstvo, da tudi samo več vlaga za raziskovanje. Poročilo na strani 11 napoveduje, da bo v Sloveniji delež vlaganj podjetij za raziskave stagniral, na strani 30 ugotavlja, da ta delež pada, na seji Sveta za znanost in tehnologijo pa je intervjuvanka rekla, da raste. Isto je ponovila v intervjuju. Avtorica potemtakem ne utemeljuje sklepa na znanstveni argumentaciji, temveč vnaprej sprejme (ideološki) sklep, potem pa zanj išče (znanstvene) argumente.

Zakaj bi bilo to pomembno? Če javne investicije za raziskave v gospodarstvu morda niso spodbudile gospodarstva, da bi tudi samo več investiralo v raziskave, tedaj lahko obstaja nevarnost, da podjetja prek subvencij in davčnih olajšav le prenašajo stroške na javni proračun, da bi maksimirala dohodek. Se pravi, da "parazitirajo" na javnem proračunu. Raziskovalne pogodbe v javno-zasebnih partnerstvih praviloma vključujejo tudi določilo, ki daje podjetjem izključno pravico do razpolaganja s patenti in z rezultati raziskav, torej do neomejene uporabe znanja, ki so ga razvile javne raziskovalne institucije, ne sama podjetja. Tako podjetja stroške svojih raziskovalnih projektov prenašajo na ramena davkoplačevalcev, ki pa seveda niso soudeleženi pri delitvi na ta način ustvarjenih dohodkov. S tem se družbi lahko povzroči velika škoda in ne korist. Od modela javno-zasebnega partnerstva bi zato lahko imeli korist le lastniki podjetij, ki bi profite shranjevali v varne davčne oaze, slovenska družba pa bi lahko bila vse bolj osiromašena.

Na seji sem tudi postavila vprašanje, zakaj se iz sredstev za raziskovanje lahko financirajo spletne strani in pisarne podjetij, kot je bilo mogoče ugotoviti iz avtoričinih ekspertiz. Nisem dobila odgovora. Pač pa je avtorica v intervjuju komentirala nasprotna stališča, izražena na seji Sveta za znanosti in tehnologijo, da se nasprotniki zavzemajo le za privilegije znanstvenikov. Če bi se avtorica res znanstveno lotevala svojih raziskav in ekspertiz o raziskovalni politiki, bi že ugotovila, da se pogoji znanstvenega dela ne razlikujejo od delovnih pogojev "sociale", kakor omalovažujoče govori o delovnih ljudeh. Ugotovila bi tudi, da je ena redkih, ki še uživajo privilegije "služb v javnem sektorju, kjer so (znanstveniki) varno spravljeni". Če se zavzemamo za družbeni razvoj, ki bo omogočil varnost vsem delovnim ljudem, vključno z raziskovalci in visokošolskimi učitelji, se bojujemo tudi proti privilegijem "znanstvenikov".

Maja Breznik