Lahko bi rekli, da številni indici kažejo, da bo 21. stoletje v znamenju globalnega rivalstva med zahodno supersilo ZDA in njeno azijsko-pacifiško tekmico LR Kitajsko. Bliskovit gospodarski razvoj LR Kitajske v zadnjih treh desetletjih je v marsičem posledica pravilnih strateških odločitev kitajskega vodstva, zlasti pokojnega "patriarha" Deng Xiaopinga: ta je spoznal, da si kitajska partijska elita legitimnost v očeh prebivalstva in s tem ohranitev oblasti lahko zagotovi le z zagotavljanjem hitrega gospodarskega razvoja in posledično rastjo življenjskega standarda 1,3 milijarde prebivalcev te azijske velikanke. Kitajski model (postopna in nadzorovana gospodarska liberalizacija plus ohranitev avtoritarnega političnega sistema) se je doslej izkazal za precej učinkovitega, še posebej, če ga primerjamo z bolj ali manj kaotičnim stanjem, ki je po zlomu realsocializma zavladal v večini držav na območju nekdanje Sovjetske zveze. Kot ugotavlja ameriški politolog Ian Bremmer, so (bile) izjemno visoke stopnje rasti kitajske ekonomije v zadnjih dvajsetih letih v veliki meri utemeljene na tesni gospodarski prepletenosti z ZDA in implicitnem priznavanju ameriške globalne hegemonije s strani uradnega Pekinga: "Ameriškim potrošnikom je koristilo, ko so poceni kitajski proizvodi v 90. letih precej prispevali k nizkim inflacijskim stopnjam… Pripravljenost Amerike, da igra vlogo svetovnega policista, je ohranjala odprte in varne pomorske linije in kopenske trgovske poti, kar je bilo močno v prid kitajskih podjetij. Dostop do ameriškega trga pa je ustvaril na milijone kitajskih delovnih mest."

Rast kitajske samozavesti

No, kaže, da bo gospodarska in finančna kriza, ki že dobri dve leti pretresa svet, usodna tudi za ameriško-kitajsko razmerje, ki sicer nikoli ni bilo ravno idilično; spomnimo se nenehnih trenj, celo rožljanja z orožjem (zaradi statusa Tajvana), pa prepirov glede zaščite intelektualne lastnine v LR Kitajski, nadalje glede tamkajšnjega stanja človekovih in manjšinskih pravic ipd. Iz pogovorov s kitajskimi diplomati in strateškimi analitiki je mogoče ugotoviti, da v pekinški eliti prevladuje prepričanje, da je sedanja kriza nedvoumno pokazala, da je kitajski socioekonomski model superiornejši ameriškemu neoliberalnemu kapitalizmu (t.i. washingtonski konsenz), katerega implementacija je nenazadnje tudi povzročila sedanjo krizo. Povedano drugače: kitajsko vodstvo meni, da dostop kitajskih podjetij do ameriškega trga in svetovna prevlada ZDA nista več nujna pogoja za nadaljnji vsestranski razvoj LR Kitajske in posledično za ohranitev enopartijskega političnega sistema. Nekateri kitajski makroekonomisti sicer že več let dokazujejo, da je LR Kitajska dovolj razvita, da bi lahko glavno gonilo gospodarskega razvoja postalo domače povpraševanje, in da je treba bistveno zmanjšati odvisnost kitajskega izvoza od ameriškega trga, kjer se vse bolj krepijo protekcionistične težnje.

Da je temu res tako, dokazuje tudi odprto pismo, ki ga je kitajskemu predsedniku Hu Jintau decembra lani poslal vodja demokratske večine v ameriškem senatu Harry Reid. Slednji je kitajsko vodstvo ostro napadel, češ da izvaja "politiko spodkopavanja ameriške konkurenčnosti", hkrati pa ima kitajska ekonomija velikanske dobičke od "prostega dostopa do ameriškega trga". Reid je Kitajce obtožil še "kroničnega prisvajanja intelektualne lastnine". Splošno znano je, da je s strani centralne banke LR Kitajske umetno vzdrževana podcenjenost kitajskega juana eden od najpomembnejših inštrumentov neomerkantilistične zunanjetrgovinske strategije uradnega Pekinga, in uradni Washington je pod čedalje hujšim pritiskom javnosti - v prvi vrsti sindikatov -, naj zoper "nepošteno kitajsko konkurenco" uvede odločne protekcionistične ukrepe. Tovrstni pritiski so logični, če upoštevamo izračune ameriškega političnoekonomskega misleca in protiglobalističnega kritika Waldena Bella, da je ameriški industrijski sektor samo v obdobju med letoma 2000 in 2005 v korist "svetovne tovarne" na azijski obali Tihega oceana izgubil skoraj 3 milijone delovnih mest. Ob tem je treba upoštevati še dejstvo, da so Kitajci lastniki ameriških državnih obveznic v višini 1,2 bilijona dolarjev.

Kljub temu, da Kitajci v stalnem iskanju novih trgov in surovinskih virov - v prvi vrsti nafte in zemeljskega plina - intenzivno prodirajo tudi na Bližnji vzhod, v Afriko in Latinsko Ameriko, pa ne more biti dvoma, da je prva geopolitična prioriteta LR Kitajske predvsem obnova kitajske hegemonije na Daljnem vzhodu in v širši azijsko-pacifiški regiji. Britanski sinolog Martin Jacques podaja zgodovinsko retrospektivo: "Do zadnjih desetletij 19. stoletja je bila Kitajska nesporno dominantna v regiji: Osrednjemu kraljestvu so vsi drugi, v večji ali manjši meri - glede na oddaljenost od Pekinga - izkazovali podrejenost in spoštovanje… To je bil hierarhičen sistem odnosov, katerega tipalke so segale po večjem delu Vzhodne Azije, v njegovem središču pa je bila Kitajska." Vnovič vzpenjajoča se kitajska supersila se v lastni regiji sooča z regionalno ureditvijo, ki so jo po porazu imperialne Japonske v drugi svetovni vojni oblikovale ZDA. Japonska, Južna Koreja in Filipini so že desetletja tesni vojaško-politični zavezniki ZDA, pa tudi Združenje držav Jugovzhodne Azije (ASEAN) ima svoj izvor v ameriški hladnovojni strategiji zadrževanja sovjetskega vpliva v Aziji.

Z naraščajočo gospodarsko integracijo med LR Kitajsko in državami članicami ASEAN - leta 2008 je trgovinska menjava med njimi dosegla že 192,5 milijarde dolarjev, LR Kitajsko pa z desetimi članicami ASEAN povezuje tudi sporazum o prosti trgovini - pa postaja vse bolj očitno, da se nekatere države v Jugovzhodni Aziji diskretno odmikajo od ZDA, pri vodenju svojih zunanjih, varnostnih in gospodarskih politik pa postajajo vse bolj dojemljive za kitajske sugestije in stališča. Mjanmar (nekdanja Burma), ki mu vlada vojaška hunta, je de facto pod kitajskim protektoratom. Tudi Malezija, Singapur, Kambodža in Laos so v zadnjem desetletju postali znatno bolj prokitajsko usmerjeni, kot so bili prej. Po drugi strani pa so Indonezija, Vietnam in Filipini precej nezaupljivi do LR Kitajske in njenih načrtov v regiji: Indonezija kot daleč največja država pač želi biti regionalni hegemon, vietnamsko-kitajski odnosi so zgodovinsko antagonistični, poleg tega pa jih obremenjuje še spor zaradi suverenosti nad otočjema Paracel in Spratley v Južnokitajskem morju. Celotno otočje Spratley sicer zahtevajo zase tudi Filipini. Brez večjih zadržkov lahko rečemo, da so Indonezija, Vietnam in Filipini najresnejši kandidati za aktivno sodelovanje v strategiji zadrževanja širjenja kitajske moči in vpliva, če se bo ameriško vodstvo seveda dokončno odločilo za izvajanje omenjene strategije.

Strateški rivalki

Kakšen bo izid čedalje bolj prisotnega merjenja moči med ZDA in LR Kitajsko za prevlado v azijsko-pacifiški megaregiji in širše, pa bo v največji meri odvisno od pozicioniranja treh velesil v regiji oziroma njeni neposredni bližini - Indije, Japonske in Ruske federacije. Od omenjene trojice je ključna Indija: gre za državo z 1,1 milijarde prebivalcev, ki je dominantna v Južni Aziji, se gospodarsko zelo dinamično razvija, ima jedrsko orožje in četrto najmočnejšo vojsko v sodobnem svetu, predvsem pa je središče večtisočletne vedsko-hindujske civilizacije. Odnosi med azijskima velikankama Indijo in LR Kitajsko v drugi polovici 20. stoletja so bili z izjemo 50. let, ko je tedanji indijski voditelj Džavaharlal Nehru v evforiji "indijsko-kitajskega bratstva" celo priznal mednarodnopravno dokaj sporno inkorporacijo Tibeta v LR Kitajsko, ne da bi za to za indijske nacionalne interese izjemno škodljivo potezo zahteval kakršnokoli kitajsko protikoncesijo, vzajemno sumničavi, občasno pa celo odkrito sovražni (državi sta se jeseni 1962 vojaško spopadli v Himalaji, zmagali so Kitajci).

Velikanki sta skratka že desetletja strateški rivalki, njune odnose pa obremenjuje več težko rešljivih odprtih vprašanj (ozemeljski spor v Kašmirju in Arunačal Pradešu, nadalje kitajska vsestranska pomoč tradicionalnemu indijskemu nasprotniku v Južni Aziji Pakistanu, dajanje zatočišča tibetanskim beguncem na čelu z dalajlamo na indijskih tleh ter tradicionalno rivalstvo za prevlado v Jugovzhodni Aziji). Treba pa je dodati, da po drugi strani LR Kitajsko in Indijo vežejo tudi nekateri skupni geopolitični in gospodarski interesi, ki v določeni meri blažijo siceršnje rivalstvo med njima. Ti skupni interesi so: vzpostavitev multipolarne mednarodne ureditve, nadaljnja krepitev že zdaj razvejanega gospodarskega, znanstveno-tehnološkega in kulturnega sodelovanja, boj proti islamističnemu terorizmu in etnonacionalističnim separatizmom ipd. Med indijskimi in kitajskimi zunanjepolitičnimi strategi se tudi že več let krepi struja, ki dokazuje, da strateško rivalstvo med Indijo in LR Kitajsko nikakor ni neizogibno, saj ju Himalaja razmejuje in bi se torej uradna Peking in New Delhi morala dogovoriti le o dokončni razmejitvi vplivnih območij v Jugovzhodni Aziji, predvsem pa bi bilo treba doseči sporazum o nevmešavanju v vplivno območje druge velesile. To bi v praksi bržkone pomenilo, da bi LR Kitajska prekinila svoj "poseben odnos" s Pakistanom, Indija pa ne bi več tesno politično, vojaško in gospodarsko sodelovala z Vietnamom.

Številni indici pa kažejo, da se v zadnjih letih kitajska nepopustljivost do Indije krepi. Kitajci, denimo, krepijo vojaško sodelovanje ne le z Mjanmarom in Pakistanom, temveč tudi z Bangladešem in Šrilanko: spomladi 2007 sta tako šrilanška in kitajska vlada podpisali sporazum o vzpostavitvi oskrbovalnega oporišča za vojaško mornarico LR Kitajske v luki Hambantota na jugu Šrilanke. Kmalu zatem sta LR Kitajska in Ruska federacija šrilanškim oboroženim silam posredovali sodobno vojaško tehnologijo, s katero so te lani odločilno porazile tamilske separatiste na severu otoka. Kitajska vojska ima tudi oskrbovalne baze in prisluškovalne naprave v Bangladešu (Sitve, Čitagong in otočje Koko), svojo glavno logistično bazo na Indijskem oceanu pa Kitajci gradijo v pakistanski luki Gvadar. Indijski strateg Bharat Verma meni: "Pekinški komunisti podpirajo islamske fundamentaliste v Islamabadu, da bi izgnali Američane iz regije in si podredili Indijce… Gre za sistematično kitajsko obkoljevanje in davljenje Indije."

Odpor do globalne hegemonije ZDA

Japonsko je ponovni vzpon LR Kitajske na položaj osrednje velesile azijsko-pacifiškega območja spravil ne le v znatno manj ugoden geopolitični položaj, temveč je skupaj z že skoraj dve desetletji trajajočo gospodarsko stagnacijo povzročil tudi globoko krizo nacionalne samozavesti dežele vzhajajočega sonca. Podobno kot indijsko-kitajske tudi japonsko-kitajske odnose obremenjuje nerešen ozemeljski spor, in sicer zaradi otočja Diaoju (japonsko: Senkaku) ter pripadajočih ekskluzivnih ekonomskih con v Vzhodnokitajskem morju, predvsem pa so odnosi med obema največjima državama na Daljnem vzhodu kronično zastrupljeni zaradi brutalnega japonskega ekspanzionizma na račun Kitajske, ki se je začel leta 1894 s prvo japonsko-kitajsko vojno in je trajal vse do leta 1945, ko so ZDA dokončno porazile cesarsko Japonsko v drugi svetovni vojni. Stosedemindvajsetmilijonska Japonska po eni strani že vsaj 15 let krepi svoje oborožene sile - zlasti mornarico - in poglablja zavezništvo z ZDA, po drugi strani pa so v japonski politiki in javnosti nasploh vse močnejši glasovi, da bi bilo za prihodnost Japonske še najbolje, če bi prišlo do "zgodovinske sprave" z LR Kitajsko, in da se bodo morali Japonci pač sprijazniti z dejstvom, da bodo poslej v regiji "številka dve". Že pokojni vplivni ameriški politolog Samuel Huntington je večkrat poudarjal, da so Japonci tako kot drugi Azijci "na splošno pripravljeni sprejeti hierarhijo v mednarodnih odnosih... Delujoči sistem ravnotežja sil, ki je bil zgodovinsko značilen za Evropo, je Aziji tuj."

Odnosi med LR Kitajsko in Rusko federacijo so na prvi pogled zgledni: velikanki sta leta 2001 sklenili "strateško partnerstvo", leta 2004 sta se dogovorili o dokončnem poteku državne meje, skupaj z državami Srednje Azije pa tvorita Šanghajsko organizacijo za sodelovanje. Dejansko pa so odnosi med državama v znamenju strateškega rivalstva - zlasti za prevlado v Srednji Aziji in Mongoliji - in stalnega vzajemnega sumničenja. Kitajsko in rusko elito resnično družita zgolj odpor do globalne hegemonije ZDA in nagnjenost k politični avtoritarnosti. Nikakršna skrivnost tudi ni, da Kitajci velikanska ozemlja ruskega Daljnega vzhoda in Sibirije, ki jih je carska Rusija v procesu ozemeljskega širjenja od konca 16. do začetka 20. stoletja iztrgala tedaj čedalje bolj šibkemu Osrednjemu cesarstvu, dejansko še vedno obravnavajo kot svoja. Tiho in vztrajno naseljevanje Kitajcev na ta prostrana, surovinsko bogata, a izjemno redko naseljena območja je torej s kitajskega zornega kota le pravična reconquista s strani "belopoltih barbarov" začasno odtujenega dela nacionalnega ozemlja.

Pozornim opazovalcem kitajsko-ruskih političnih in gospodarskih odnosov je tudi jasno, da je Ruska federacija za uradni Peking predvsem surovinska baza (nafta, zemeljski plin, železo, les, premog, mangan, baker ipd.) in trg za kitajske končne izdelke. Drži sicer, da Kitajci od Rusov še vedno kupujejo orožje in vojaško opremo, vendar čedalje manj, saj se kitajski vojaškoindustrijski kompleks izredno hitro razvija in postaja tehnološko vse bolj sofisticiran. Dobri poznavalec kitajsko-ruskih odnosov Andrej Cigankov svari uradno Moskvo: "Opcija, da Rusija postane t.i. mlajša partnerica v koaliciji držav pod vodstvom Kitajske, ni privlačna in bi verjetno znatno škodila ruskim nacionalnim interesom ter globalnemu vplivu Rusije." Priporočljivo bi bilo, da bi ruski vodilni dvojec Medvedjev-Putin upošteval navedeni nasvet.

Menim, da imajo navzlic silovitemu ponovnemu vzponu kitajske moči in vpliva ZDA precejšnje možnosti, da zmagajo v novi hladni vojni za svetovno prevlado v 21. stoletju, še posebej, če bo LR Kitajska v azijsko-pacifiški megaregiji nastopala arogantno in napadalno. V tem primeru namreč uradni Washington ne bo imel težkega dela pri organizaciji protikitajske koalicije v Vzhodni, Jugovzhodni in Južni Aziji, ki jo bodo, kot kaže, sestavljali Indija, Indonezija, Vietnam, Filipini, Južna Koreja, bržkone pa tudi Japonska, Avstralija in Tajska. Precej verjetno je tudi, da bi se takšni koalicija sčasoma pridružila še Ruska federacija. Če je bila v 19. in 20. stoletju glavno globalno prizorišče rivalstev med velesilami in posledičnih uničevalnih vojn Evropa, je vse bolj očitno, da bo v tem stoletju ta neslavna vloga pripadla Aziji. Upajmo, da razvijajoča se azijsko-pacifiška hladna vojna na neki časovni točki ne bo eskalirala v vročo…

* Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje zadeve RS.