V to skupino bolezni se med drugimi uvrščajo revmatoidni artritis, crohnova bolezen in multipla skleroza, najpogostejša avtoimunska bolezen pa je hašimotov tiroiditis oziroma vnetje ščitnice, pojasnjuje prof. dr. Blaž Rozman, dr. med., s Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana, kjer zdravijo del teh bolezni.

Vzrok neznan

Največja uganka, ki ji znanost še ni kos, je, zakaj se razvijejo avtoimunske bolezni. Razlag je mnogo; ena pravi, da telo v fetusnem obdobju pride v stik s skoraj vsemi lastnimi antigeni (beljakovinami), tiste, s katerimi ne pride v stik, pa prepoznava kot nelastne. To so nekatere celice oči, rodnih organov, ščitnice… Če se na teh delih telesa razvije bolezen, se nepoznani antigeni razširijo po telesu in človek odreagira z avtoimunsko boleznijo na prizadetem organu.

Druga razlaga pravi, nadaljuje dr. Rozman, da ko človek zboli za okužbo, mikrob, ki je povzročitelj bolezni, prinese v telo delce svoje ovojnice, ti delci pa so lahko zelo podobni tkivom naših organov. Če se telo brani pred okužbo, se ta obrambna aktivnost odvija tudi na sorodnih beljakovinskih predelih v telesu. V prid tej teoriji govori bolezen revmatična vročina, ki je iz neznanega razloga sicer že izginila, pri kateri je bilo prizadeto tkivo srčnih zaklopk in ledvic, ki je imelo zelo podobne dele kot bakterija, ki je povzročila imunsko reakcijo.

Avtoimunske bolezni je mogoče razložiti tudi z genetiko. Ob rojstvu ali kasneje v življenju lahko posamezniku odpove neki gen, ki je odločilen za delovanje dela ali pa celotnega imunskega sistema, ta posledično ne deluje v redu in telo zaide v avtoimunsko bolezen. Žal zdravljenje genskih okvar danes še ni dovolj raziskano, da bi ga lahko uporabljali v praksi. Čeprav je vzrok za nastanek avtoimunskih bolezni v največji meri mogoče iskati v genetski predispoziciji posameznika, pa pomembno vlogo igrajo tudi zunanji sprožilni dejavniki, kot so različne okužbe, stres, onesnaževalci…

Dokazovanje bolezni

Da gre za avtoimunsko bolezen, dokažejo s prisotnostjo avtoprotiteles v krvi proti določenim antigenom, za katere vemo, da so odločilni pri nastanku neke bolezni. V Sloveniji v različnih laboratorijih določajo približno 20 antigenov, kar pomeni, da lahko zdravniki potrdijo 20 avtoimunskih bolezni. Vendar če ima nekdo v krvi avtoprotitelesa, to še ne pomeni, da je bolan, opozarja zdravnik. Pri nekaterih boleznih sodi prisotnost avtoprotiteles v kriterije določitve bolezni, pri drugih pa jih ne upoštevajo. Pri nekaterih boleznih lahko ob zdravljenju tudi opazujejo, da se število avtoprotiteles v krvi zmanjšuje, kar pomeni, da zdravljenje deloma odpravlja vzrok bolezni.

Sistemske avtoimunske bolezni

Pri nekaterih avtoimunskih boleznih imunski sistem napade celice določenih organov, to so lahko ledvice, pljuča, možgani, ščitnica, osrednje oko in drugi, lahko pa napade celice več organov, takim avtoimunskim boleznim rečemo sistemske. Avtoimunske bolezni na posameznih organih zdravijo specialisti za tisti organski sistem, sistemske avtoimunske bolezni pa zdravijo na Kliničnem oddelku za revmatologijo UKC Ljubljana.

"Pri sistemskih avtoimunskih boleznih gre za kompleksno bolezensko situacijo in jih žal še ne znamo pozdraviti," pove zdravnik. Pravzaprav medicina danes ne zna ozdraviti še nobene avtoimunske bolezni. Težava je to, da ne poznamo vzroka bolezni, pač pa samo nekaj elementov nastanka; proti temu dajejo zdravila, pri nekaterih bolnikih uspejo z njimi bolezen zmanjšati oziroma omiliti, pri nekaterih bolnikih pa ne in je lahko ta bolezen pri manjšini bolnikov tudi smrtno nevarna.

"V glavnem so to resne bolezni, ki lahko vodijo v odpoved prizadetih organov. Vendar lahko potekajo v zelo resni, pa tudi mili obliki. Če je bolezen mila, moramo biti v zdravljenju zadržani, sicer pa streljamo z vsemi topovi," je povedal.

Sistemskih avtoimunskih bolezni je veliko, najpogostejši pa sta sistemski lupus eritematozus in revmatoidni artritis. Pri slednjem so bolj prizadeti sklepi, pri sistemskem lupusu pa notranji organi. Pogost je tudi sindrom suhih ust in oči, tako imenovani sjögrenov sindrom. Ta bolezen se razvije po 50. letu starosti, medtem ko je sistemski lupus eritematozus bolezen mladih ljudi, revmatoidni artritis pa bolezen srednje dobe. Za vse tri bolezni pa velja, da ženske obolijo veliko pogosteje kot moški.

Dobra novica: biološka zdravila

Čeprav na veliko vprašanj, povezanih z avtoimunskimi obolenji, znanost še ne zna odgovorili, pa je tudi dobra novica - zaradi novih bioloških zdravil je zdravljenje danes učinkovitejše. "Vendar ta zdravila zajamejo samo nekatere avtoimunske bolezni, pri nas jih uporabljamo predvsem pri zdravljenju revmatoidnega artritisa," je povedal zdravnik. Biološko zdravilo, nadaljuje, ni nič drugega kot malo bolj natančno ciljano zdravilo, ki zadene bodisi imunsko celico bodisi njihov produkt, medtem ko so stara zdravila imunski sistem prizadela v celoti. Biološka zdravila so v povprečju za 10 do 20 odstotkov bolj učinkovita kot stara zdravila in nekajkrat dražja, vendar za kakšnega bolnika ta zdravila pomenijo dramatično izboljšanje stanja. Ker pa ta zdravila uporabljajo šele deset let, še ne poznamo vseh neželenih učinkov, ki jih to zdravljenje prinaša, je še pojasnil Blaž Rozman.