Za izhodišče uprizoritve je Solce uporabil ljudsko pravljico o bremenskih godcih (znana je predvsem različica bratov Grimm), od katere pa si je "izposodil" le osnovno idejo oziroma glavne junake. Že s prvo sceno, pravzaprav z uvodom v predstavo, ko na oder stopi vodja predstave (Zvonimir Urbič), je jasno, da ne gre za "tipično" predstavo, saj se občinstvo iz dvorane nato preseli na oder, kjer "muzikanti" mestoma se pomešajo kar med gledalce odigrajo uprizoritev.

Tako kot v nekaterih svojih prejšnjih predstavah se je Solce tudi tokrat odločil za uporabo različnih in inovativnih lutk godci oziroma živali so tako na začetku "narejeni" iz suhe robe (košaric, kuhalnic, lesenih žlic, vilic, cedil itn.), zato se sestavljajo tako rekoč po delih (v bistvu gre za animacijo predmetov), kar je povod za komične zaplete in razplete. Ko se junaki zgodbe končno odločijo, da z dosedanjim življenjem iz takih ali drugačnih razlogov niso zadovoljni, in se odpravijo v mesto, pa se v rokah animatorjev namesto suhe robe znajdejo majhne lesene marionete. V mestu se osrednjim protagonistom pridruži še paleta drugih likov na tem mestu se je Solce odločil za uporabo različnih vrst ročnih lutk , ki zgodbi priskrbijo dodatne, mestoma burkasto komične zaplete.

Predstava vseskozi gradi na lahkotni atmosferi, edini pedagoški moment ki nikakor ni moteč pa se zgodi, ko godci ugotovijo, da s svojo glasbo sicer lahko zaslužijo nekaj denarja, vendar jim teža denarja oziroma zlatnikov onemogoča, da bi posegli po zvezdah. Zato se junaki znebijo težke vreče in na koncu predstave tu so uporabljene majhne senčne lutke poletijo proti obzorju.

Sodelovanje občinstva je skozi celotno predstavo ključnega pomena, saj otroci (predstava je namenjena otrokom od 3. leta starosti) rešujejo uganke, pojejo znane slovenske ljudske pesmi in zabavajo sogledalce z vmesnimi pripombami ter vzkliki. Interakcijo z občinstvom ves čas vodijo in usmerjajo odlični nastopajoči - Martina Maurič Lazar, Gašper Malnar, Miha Arh in Polonca Kores - ki že na začetku predstave navežejo stik s prisotnimi in nadaljujejo simpatično komunikacijo vse do konca predstave. Na tak način ustvarijo sproščeno in zabavno uprizoritev, ki se ji dejansko lahko reče interaktivna glasbeno-lutkovna predstava ter je obenem tudi najboljše, kar so v letošnji sezoni za otroško občinstvo pripravili v ljubljanskem lutkovnem gledališču.