Na konferenci so med drugim izpostavili, da je prehod v nov plačni sistem razgalil razkorak med formalnim izobraževanjem in kadrovsko politiko, ki ni mogla ali ni hotela slediti usmeritvam stroke. Srednjim medicinskim sestram in zdravstvenikom so zato, da so lahko izvedli razlikovanje v plačilu za delo, odvzeli pooblastila za dela, ki so jih opravljali vrsto let, dela, za katera imajo kompetence, pridobljene z večletnimi izkušnjami, usposabljanjem, izobraževanjem, formalnim in neformalnim. Posamezniku se tako zastavi vprašanje, zakaj je še do včeraj cenjeni profil z zakladnico znanja in bogatimi izkušnjami danes ponižan in diskvalificiran? Ali je bila njihova usposobljenost vse do danes vprašljiva in so bili bolniki nevede vrsto let ogroženi? Ne, seveda ne.
V Sloveniji je leta 2008 poklic medicinske sestre opravljalo nekaj manj kot 17.000 oseb. Upoštevajoč to številko smo po številu medicinskih sester na prebivalca povsem primerljivi z Evropsko unijo. Po njenih direktivah pa naj bi bila edina prava medicinska sestra diplomirana medicinska sestra. Vendar je slika zdaj popolnoma drugačna. Če upoštevamo dejstvo, da je diplomiranih medicinskih sester približno 3500 (ob upoštevanju tudi višjih medicinskih sester pa skupno 5500), se naenkrat znajdemo na evropskem repu po številu medicinskih sester na prebivalca in stihijski potrebi po pridobivanju visokošolsko izobraženega kadra. In kako naj bi zagotovili skladnost z direktivo EU?
Srednješolsko izobražen kader z bogatimi izkušnjami naj bi nadomestili z visokošolsko izobraženim kadrom, ki (še) nima prepotrebnih izkušenj na strokovno zahtevnih oddelkih. Taka rešitev pa je sporna. Dejstvo je, da tako iz razlogov sledenja doktrini kot tudi zaradi neustrezne kadrovske politike, delitev kompetenc med srednjo in diplomirano medicinsko sestro marsikje ni možna in do nje tudi ni prišlo. Tako smo se znašli v situaciji, ko imamo veliko visoko strokovno usposobljenega kadra z dolgoletnimi izkušnjami in formalno srednješolsko izobrazbo v zahtevnih kliničnih okoljih in malo formalno visoko strokovno izobraženega kadra, ki opravlja enako delo za občutno razliko v plačilu.
Omenjena situacija povzroča mnogo slabe volje in nezadovoljstva, trpijo medčloveški odnosi. Tako stanje je vprašljivo tudi v luči novega plačnega sistema, do katerega smo prišli po dolgih letih mukotrpnih pogajanj in ki je uzakonil temeljno načelo - primerljiva plača na primerljivih delovnih mestih.
Zaključki konference so skušali nakazati pot rešitve problema. Sledili bi lahko zgledu v vzgoji in izobraževanju, kjer so v podobni situaciji z zakonom predvideli spregled izobrazbe. In takšen je bil tudi predlog ZSJS Pergam.
Pravijo, da je za vsakega izmed nas en kamen vzidan v bolnišnico. Ker zdravje predstavlja največjo človeško vrednoto, se arhitekti javnega zdravstva vprašajte, ali v tem trenutku želite ob bolniški postelji zdravstveno osebje, ki sme, ali tisto, ki zna.
Kot kaže, bo razprava še burna in dolgotrajna. V zgodbi, ki ji ni videti konca, namreč postajamo počasi poraženci vsi, tako vlada, zaposleni, bolniki... Upravičeno se lahko vprašamo Pro Quo Bono - Za čigavo dobro?
Sebastjan Bezgavšekpodpredsednik FLORENCE Sindikata medicinskih sester Pergam
