Zase pravi, da "konvencionalne drame niti ne bi znala napisati", o dveh Grumovih nagradah za najboljše dramsko besedilo leta, ki ju je lani in letos za dramski besedili 5fantkov.si in 24ur prejela na Tednu slovenske drame, pa skromno meni, da "ji je to uspelo enkrat, morda ji ne bo več".

Navdih za pisanje sicer črpa v sodobni družbi, znotraj nje pa predvsem v posameznikovi hipokriziji, saj meni, da je krivda za nasilje kolektivna in se tiče nas vseh, kot gledališki ustvarjalec pa moraš najti primeren način za prikazovanje teh tem, če hočeš, da se bodo ljudi sploh dotaknile. Tistim, ki hodijo v gledališče po svojevrstno odrešitev, svetuje, naj gredo raje k spovedi, saj je prepričana, da mora gledališče občinstvo nagovarjati na način, da bo začelo o problemih tudi razmišljati, in "mnogim to ni všeč", še pristavlja. V nasprotju s svojim prvim dramskim besedilom Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2005), za katerega samokritično pravi, da "je televizijska drama", pa o drami 5fantkov.si, za katero je bila nagrajena lani in ki bo 8. maja v režiji Jureta Novaka premierno uprizorjena na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, meni, da "bi bila verjetno grozno nezanimiv film".

Že drugo leto po vrsti ste prejeli Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo leta. Kljub temu, da je kar nekaj dramatikov že večkrat dobilo to priznanje, se še ni zgodilo, da bi ga dobili zaporedoma...

Glede na to, da sem nagrado osvojila v konkurenci z mnogimi dobrimi pisci dramskih besedil, sem zelo počaščena, a moram priznati, da obeh nagrad niti nisem pričakovala, tako da sem bila pravzaprav presenečena.

Teme upovedujete na način, ki nekoliko odstopa od okvirov tradicionalne gledališke dramatike. Kaj je vaše temeljno vodilo pri pisanju dramskih besedil?

Ko se lotim pisanja, vedno razmišljam, katere vsebine in oblike ustrezajo odrski uprizoritvi, saj na tak način besedilo na odru pozneje dejansko tudi zares zaživi. Ne zanima me pisanje dramskih besedil, ki bi bila lahko uprizorjena kot televizijska drama. Pri besedilu 5fantkov.si sem se že v izhodišču spraševala, kako prikazati nasilje, da se bo sploh še koga dotaknilo. Pri tem sem ves čas pazila, da nasilje na odru nikoli ne bi privrelo na dan, saj bi gledalci pri tem doživeli odrešitev in odšli domov potešeni. Če pa nasilje ves čas visi v zraku, ga bo morda gledalec "odnesel" s sabo domov in o njem tudi razmišljal. Prav ta hipokrizija posameznika, da gre skozi življenje po liniji najmanjšega odpora, se me pri pisanju dramskih besedil tudi najbolj dotakne. Vedno se trudim napisati nekaj novega, tudi dramski besedili 5fantkov.si in 24ur sta si vsebinsko precej različni.

Na kakšen način pa vaše dramsko besedilo 5fantkov.si "polemizira" z znano gledališko uspešnico 5moških.com? Najbrž ni naključje, da jo v naslovu parafrazira...

Če ponazorim z besedami, da bi se morala dramatika ukvarjati z diagnozo in ne s simptomi, lahko rečem, da se komedija 5moških.com ukvarja s simptomi anomalij v družbi, z dramo 5fantkov.si pa sem se poskušala približati njihovim vzrokom. Slednja prav tako kot 5moških.com sprevrača neke stereotipe, ki pa pridejo do publike na drugačen način, zaradi česar se na neki način veliko bolj približajo svojemu bistvu. Za mnoge predstave se tako pokaže, da si s površnim zadovoljevanjem gledalčevih potreb zatiskajo oči pred stvarmi, ki jih ne bi smeli dajati na stranski tir.

Kaj vas je pred petimi leti spodbudilo k temu, da ste koncipirali program PreGlej, ki ves ta čas deluje kot nekakšna platforma za razvoj mladih dramatikov?

V tistem času sem obiskovala delavnice dramskega pisanja na Tednu slovenske drame, kjer sem spoznala ljudi, ki (še) danes delujejo v PreGleju. Poleg spleta okoliščin je na mojo odločitev za oblikovanje PreGleja vplivala izkušnja iz New Yorka, kjer sem se veliko srečevala z ljudmi, ki so se ukvarjali z dramatiko in dramaturgijo, ter ugotovila, da slovenski dramski prostor poleg že omenjenih delavnic dramskega pisanja in festivala Mlada dramatika - ki ga takrat niti ni bilo več sploh nima vzpostavljene lastne infrastrukture za poučevanje pisanja dramatike. Tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo takrat niso imeli vzvodov, po katerih bi učili pisati dramska besedila, ki bi se jih dalo uspešno uprizoriti. Kot da je, razen ob natečajih za Grumovo nagrado, dramatika nastajala po neki inerciji, saj so dramska besedila večinoma pisali že uveljavljeni pisatelji ali pa so se pisanja lotili kar režiserji sami, medtem ko država neuveljavljenih dramatikov k temu niti ni spodbujala. S PreGlejem smo tako začeli s kontinuiranimi delavnicami in odrskimi uprizoritvami, ki so piscem dramskih besedil omogočile nenehno izpopolnjevanje.

V New Yorku ste verjetno dobili tudi vpogled v drugačne načine ustvarjanja dramskih tekstov - kako bi primerjali pogoje za gledališko delovanje pisanje tam in doma?

Na splošno so pogoji za gledališko ustvarjanje v New Yorku veliko slabši kot tukaj, saj lahko pri nas gledališki ustvarjalec živi od svojega dela, medtem ko v New Yorku, če ustvarja znotraj neinstitucionalne, "nebroadwayjske" produkcije, ne more; skoraj vsi gledališčniki imajo tako še kako drugo službo, tako imenovani "day job". Če pa gledamo zgolj področje dramatike, pa imajo boljše pogoje za njen razvoj, saj nudijo mladim piscem možnost, da se s svojimi besedili prijavljajo na različne razpise in natečaje, tako pa imajo tudi več možnosti, da bo njihovo delo uprizorjeno. V dveh mesecih sem imela tako kar dve bralni uprizoritvi besedil, ki sem jih poslala zgolj na natečaje. Tukaj bi bilo to skorajda nemogoče.

Kako pa je sicer z uprizarjanjem slovenskih dramskih besedil na domačih gledaliških odrih? So jim v gledališčih naklonjeni - in katerim?

Gledališča, še posebej nacionalna gledališča, so naklonjena predvsem uprizarjanju besedil starejših piscev, mladim avtorjem pravzaprav niti ne dajo možnosti, da bi se uveljavili. Glede na to, da bi morala nacionalna gledališča skrbeti tudi za razvoj nacionalne dramatike, bi morali mlajše pisce dramskih besedil z raznimi natečaji k temu spodbujati.

Kako bi kot umetniška vodja programa PreGlej ovrednotili kriterije kakovostnega dramskega besedila?

Kriterije lahko ovrednotim le iz lastne perspektive. Osebno pri pisanju dramskega besedila vedno upoštevam tako vsebino kot tudi formo. Zanima me vsebina, ki je aktualna, ne pa muha enodnevnica, in ki seže preko ustaljenih načinov upovedovanja. Dobra dramatika prav tako ne bo nikoli pristala na neko ustaljeno formo, temveč bo nenehno iskala nove načine pisanja zgodb. Dramatika mora zato slediti sodobnemu gledališču, ne pa da ostaja odmrl ud tradicionalnega gledališča.

Z bralnimi uprizoritvami v PreGleju nudite piscem mlajše generacije izpopolnjevanje v pisanju dramskih tekstov. Se vam zdi, da se tudi s tem odpira novo poglavje slovenske dramatike?

Z leti je PreGlej postal zelo plodna skupina, ki je izumila nekatere nove forme dramatike, mnogi pisci, kot so Saška Rakef, Andreja Zelinka, Zalka Grabnar Kogoj, Peter Rezman, Miha Mazzini in Miha Marek, so v tem času doživeli odrske uprizoritve svojih besedil. Pravzaprav pa je PreGlej zdaj v nekem prehodnem obdobju, ko ga bo treba vzpostaviti na drugačen način, kot je deloval doslej. Sicer bo obstajal še naprej, ampak kot umetniška skupina.

Ključnega pomena se mi zdi, da program še naprej temelji na delavnicah in bralnih uprizoritvah tekstov, na osnovi katerih ima pisec možnost vpogleda v nastajanje svojega dela ter dogovarjanj z igralci in režiserji, vendar pa bo krog ustvarjanja bolj zaprt. V prihodnje pa ne bi več prevzela odgovornosti za nove generacije piscev, saj menim, da jim morajo veščine pisanja dobrih dramskih besedil priskrbeti institucije, kot so AGRFT in nacionalna gledališča.