Po eri Reala so tja do leta 1967 naslov osvajala moštva iz Portugalske, Italije in Španije, in sicer v zaporedju Benfika, Benfika, Milan, Inter, Inter in končno spet Real, ki je leta 1966 v finalu premagal Partizana iz Beograda. Prvi otoški naslov se je zgodilo leto kasneje, ko je Celtic premagal Inter, nakar leta 1968 to prvič postane Manchester United (natanko deset let potem, ko je večji del ekipe umrl v letalski nesreči), po četrtfinalni tekmi s Crveno zvezdo. V letih 1970-1973 so bili glavni Nizozemci, in sicer Feyenoord z enim ter Ajax s tremi zaporednimi naslovi, nakar se zgodijo enkratni uspehi Atletico Madrida, Leeds Uniteda in St. Etienna, ki je bil prvak leta 1976. Leto zatem prvič zmaga Liverpool, ki to ponovi tudi naslednje leto, Angleži pa so zmagovalci tudi naslednjih štirih tekmovanj, in sicer dvakrat zapored Nottingam Forest, meteorski angleški klub, ki danes igra v drugi ligi, pa potem leta 1981 spet Liverpool in leto zatem Aston Villa. Leta 1983 je siloviti angleški niz prekinil Hamburger, nato pa sta sledila še dva naslova Liverpoola. Po zadnjem, leta 1985, ko je v neredih na tekmi z Juventusom umrlo 39 italijanskih navijačev, so bili Angleži za pet let iz tekmovanja izključeni, kar je odprlo pot do naslovov Steaue, Porta in PSV Eindhovna, dvakratnega zaporednega naslova Milana v letih 1989 in 1990 ter zmage Crvene zvezde leta 1991. To leto je tudi za ligo prvakov nekako prelomno.

Leta 1992 so tekmovanje, v katerem so dotlej lahko tekmovali samo prvaki držav, razširili. Iz močnejših lig so začele tekmovati po štiri oziroma tri ekipe, zgodilo pa se je tudi Bossmanovo pravilo, ki je omogočilo prost pretok igralcev znotraj EU, kar je še bolj favoriziralo klube z več denarja. Ko je Celtic leta 1967 osvojil naslov, so bili na primer vsi igralci rojeni v radiju 50 kilometrov od štadiona, kar je sploh edinstven primer.

V novozastavljeni ligi so začeli prevladovati bolj ali manj eni in isti klubi, na prvem mestu pa se začnejo z redkimi izjemami vrstiti zgolj še največji; Barcelona, Marseille, Milan, Ajax, Juventus, Borussia, Real, Manchester, Real, Bayern (po tekmi, v kateri je za poraženo Valencio igral naš Zlatko Zahović), Real, Milan, Porto (proti Monacu), Liverpool, Milan, Manchester in Barcelona kot zadnji prvak iz leta 2009.

Zadnjih dvajset let so vodilni evropski klubi Real, Milan, Liverpool, Barcelona, Manchester in pogojno Juventus, medtem ko so zmage ali pa vsaj igranje v finalu za klube, kot so Steaua, Hamburg, Celtic, Borussia, Crvena zvezda, Feyenoord, Malmo, Brugge, Saint Etienne, Atletico Madrid, Panathinaikos ali Partizan, ki so v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih prav tako krojili evropski klubski vrh, v zadnjih letih primerljivi s fantastiko. V nacionalnem razvidu so najuspešnejši španski klubi z 12 zmagami, sledijo Italijani in Angleži z 11, Nemci in Nizozemci s šestimi ter Portugalci s štirimi zmagami. Francozi, Škoti, Romuni in Jugoslovani imajo po eno zmago. Poleg naštetih so v finalu po enkrat in neuspešno igrale še ekipe iz Grčije, Belgije in Švedske. Če seštejemo, so se za evropski klubski vrh doslej potegovale ekipe iz vsega trinajstih držav.