"Pred potresom smo živeli v bližnji hiši. Na srečo nismo bili v njej, ko se je streslo," se je spomnil na tisti nesrečni 12. januar, ko so betonski bloki nadstropij popadali drug na drugega in družino pregnali na ulico Petionvilla, premožnejšega predmestja trimilijonske haitske prestolnice. Zatekli so se v park, kjer so si postavili zatočišče. "Mednarodne organizacije so nam dale ponjave, nekaj rjuh in zaščitne mreže pred komarji. Nekako se prebijamo, trikrat na teden igram tamburin in dobim šest (ameriških) dolarjev. Živimo in jemo pa slabo. In nimamo kam," je šestnajstletnik razlagal med prestopanjem na ozki zaplati prašnih tal, ki njihov zasilni dom loči od zatočišča naslednje družine. Tudi ta ima naslednjega soseda tik ob sebi. In tako naprej, vse do roba parka, ki je izgubil svoj prvotni namen.

Trgi, parki, trate in druge odprte površine so v Port-au-Princeu izginili. Tri mesece po potresu so se praktično brez izjeme spremenili v natrpana naselja šotorov in ponjav, med katerimi stezice tečejo brez vsakega pravila. Champ de Mars je osrednji trg v središču mesta nasproti predsedniške palače. Posejan je s kipi zaslužnih zgodovinskih osebnosti, ki so Haiti leta 1804 popeljale do prve neodvisne države v Latinski Ameriki in prve republike, ki so ji zavladali temnopolti. Zdaj očetje nacije s piedestalov gledajo 15.000 ljudi, ki so v potresu ostali brez strehe nad glavo in so na trgu postavili razmetano naselje. Na drugem koncu trga se prostovoljci tujih humanitarnih organizacij nastavljajo fotoaparatom pred podrto predsedniško palačo, ki se je prav tako vdala sili narave in simbolično govori, da je med domačini že tako ne preveč ugleden center politične moči v državi skupaj z administracijo praktično sesut.

"Tole za mano je hiša, kjer sem nekoč živela," pravi Darling Louis, ki na pločniku pred ruševino svojega nekdanjega doma nasproti največje državne bolnišnice prodaja sladkarije, higienske potrebščine in druge drobnarije. "A kaj ko zdravniki ne dobivajo plač, da bi lahko prišli kaj kupit," pravi Louisova, ki se vsak večer vrne v šotor na Champ de Marsu.

Port-au-Prince je postal mesto, ki ga preplavljajo brezdomci. Po ocenah OZN je potres v vsej državi terjal najmanj 230.000 žrtev, brez strehe nad glavo pa je ostalo več kot milijon ljudi. V prestolnici je zraslo 1300 zasilnih naselij. Nekatera štejejo nekaj sto ljudi, nekatera več tisoč, nekatera tudi več deset tisoč ljudi. Ker ljudje ne vedo, kaj bo prinesla prihodnost in predvsem kdaj, so si začeli življenje urejati na daljši rok in naselja se počasi spreminjajo v majhna funkcionalna mesta. Nekateri ob stezicah odpirajo "trgovine": na deske zložijo različne izdelke in upajo na kupce. "Odprto imam dvajset ur na dan in počasi se nabere toliko denarja, da lahko preživim," pravi 37-letni Cine Jocelyn v enem od zasilnih naselij v Petionvillu. Oblasti so postavile prenosna stranišča, da bi zmanjšale nevarnost širjenja bolezni. Zvečer iz nekaterih šotorišč odmeva glasna glasba, ko se njihovi prebivalci zberejo ob cestah in si v disku na prostem privoščijo sprostitev. V nekaterih največjih naseljih so si postavili celo kino. Šotorov večina nima, toda tudi prostor pod ponjavo počasi postaja trajnejši dom.

Rulete se vrtijo naprej

Ponjave prevladujejo v vseh zasilnih naseljih po mestu, kar ni naključje. Cilj Združenih narodov in humanitarnih organizacij je bil, da do začetka aprila vsaki družini brez doma priskrbijo vsaj eno, do začetka maja pa dve, in tako poskrbijo, da imajo vsi na voljo vsaj najnujnejšo zaščito in streho nad glavo pred začetkom deževne sezone, ki je že tu. Humanitarni izzivi na Haitiju so raznovrstni, kar se tiče namestitve, pa so ponjave prvi korak na leta dolgi poti urejanja trajnih bivališč za vse, ki jih je potres pahnil na cesto.

Večina hiš v mestu sicer stoji, toda številne dajejo lažni občutek varnosti in so načete bolj, kot se zdi na prvi pogled. Tudi v tiste, ki so varne, se mnogi nočejo vrniti zaradi strahu pred novim potresom. Ko so se pred kratkim znova odprle šole, so številni učenci ostali doma zaradi strahu pred vstopom v velike objekte. "Pazite, kje spite," je svetoval Pete, ki dela v mestni snagi, "na vašem mestu ne bi tvegal z več kot enonadstropno stavbo." V resnici je varnost odvisna od načina gradnje in na zunaj ni mogoče razbrati nobenega vzorca, ki bi govoril o tem, zakaj so nekatere stavbe padle, druge pa stojijo. Na hribih v okolici prestolnice so se nekatere preproste hiše podrle kot domine, medtem ko so sosednje vsaj na videz ostale nedotaknjene. V okrožju Cite Soleil, ki je eno najbolj zloglasnih barakarskih naselij na vsej severni polobli, s pestro zgodovino najhujših oblik kriminala, je ostala pokonci večina kolib, medtem ko so v mestu padali ministrske palače, hoteli, velikanska zgradba enega največjih kriminalnih klanov ali poslopje Združenih narodov. Kot bi se potres ne zmenil za razlike med siromašnimi, ki predstavljajo večino prebivalstva najbolj revne države zahodne poloble, in peščico premožnih. "Imela sem dve trgovini s tekstilom in hišo, ki sem jo oddajala, pa sem izgubila vse. Še skladišča so mi izropali," pravi Soraya Antoine, ki si je po potresu začasno bivališče našla v mladinskem hotelu. "Vlada tistim, ki so prej kaj imeli, ne bo pomagala, kar je neumno, ker bi ekonomija lažje zaživela. Ne vem, kaj naj. Stara sem 35 let in ponavadi sem aktivna sto na uro, zdaj pa se prvič v življenju počutim izgubljeno. Ponosna sem nase, da nisem zapadla v depresijo."

Razlike seveda še vedno ostajajo. V Petionvillu se še naprej vrtijo rulete, kjer premožni na mize mečejo vsote, nepredstavljive za tri četrtine prebivalcev, ki so že pred potresom živeli z dvema ameriškima dolarjema na dan (ameriška valuta je na Haitiju skoraj enako uporabno plačilno sredstvo kot uradni gurd). V bolj urejenih lokalih ne manjka predstavnikov tujih podjetij, uspešnih domačih poslovnežev in uslužbencev različnih organizacij, ki na mizo vržejo sto dolarjev za steklenico kakovostnega žganja. "Haiti so nebesa in hkrati pekel. Prelepa država s prijaznimi ljudmi, ki pa ima nesrečno zgodovino, revščino in naravne katastrofe. Nima pa povprečja," pravi Lulu, lastnica restavracije. In podobno velja v ekonomiji so revni in so bogati. Srednjega sloja je malo.

Penn je prišel, videl in ostal

Potres se je s to razklanostjo ponekod vidno poigral, najbolj v elitnem klubu Petionville, ki stoji na gričku nad mestom. V mondenem zatočišču s teniškimi tereni in igriščem za golf z devetimi luknjami se je zbirala elita diplomatov, poslovnežev in petičnežev, ki so v senci dreves srebali pijačo stran od vrveža in avtomobilskega hrupa Port-au-Princea. Zdaj jih v kompleksu z veličastno vilo in bazenom ni najti. Edina elitna osebnost, ki domuje v klubu, je ameriški oskarjevec Sean Penn, in to iz nekih povsem drugačnih razlogov.

Na igrišču za golf je namreč zraslo največje šotorsko naselje v mestu. Šestdeset tisoč ljudi, pretežno iz bližnjega okrožja Delmas, ki ga je potres še posebej močno prizadel, je našlo zatočišče na nekdaj urejenih tratah Petionville Country Cluba. Tam, kjer so premožni nekdaj bolj ali manj uspešno udrihali po belih žogicah, zdaj 44-letna Rosane Aris na oglju kuha lonec krompirja, kar bo njen dnevni obrok. "Nekaj časa sem živela v podrti šoli ob moji hiši, potem pa sem sledila drugim na golf igrišče," je razložila, kako se je znašla na zemljišču, kamor nekoč ni bilo vstopa in je obdano z betonsko ograjo, ki so jo zdaj mestoma porušili. Ker je sama preslabotna, so ji drugi pomagali postaviti prebivališče iz ponjav, v katerem nima praktično ničesar. Za nekatere je žimnica luksuz.

Šotorsko naselje igrišču za golf je najbolj znano v mestu. Kar se tujcev tiče, je razlog Sean Penn, ki je po potresu priletel na Haiti in tu ostal. Njegova organizacija Jenkins/Penn Haitian Relief Organization drži roko nad organizacijo v naselju, v katerem za varnost skrbi ameriška vojska, storitve pa zagotavlja kopica humanitarnih organizacij. Njegova roka je očitno precej trda, saj je na vsakem koraku slišati, da "lahko uradne izjave daje le Sean", za kar pa mu časa ali pripravljenosti včasih zmanjka, saj se ob obisku njegovih prostorov opraviči, da "je nekdo storil napako, ker novinarji sem ne smejo". Penn naselje očitno vodi zelo uspešno - je neprimerno bolj urejeno od drugih v mestu. Po klancu so speljani jarki, obdanimi z vrečami peska, po katerih odteka deževnica. Ameriška vojska je skozi naselje speljala kamnito cesto, ki omogoča bagrom, da opravljajo nujna opravila od posegov na strmem terenu do odvažanja odpadkov. Penn ukazuje tako, kot je nekoč ukazoval neki bodoči maršal: "Nevladne organizacije pridejo sem in Sean jim reče: ti delaj to, ti to. Če česa ne potrebuje, jih pošlje v druga šotorska naselja. Je prvi, ki je prišel, videl in ostal. Besede drugih spreminja v dejanja. Naselje Petionville Country Club - to je Sean Penn," je dejal predstavnik ene od organizacij, ki ni želel biti imenovan, ker za uradne izjave ni pristojen. Vendar igralec tudi poprime za lopato, pomaga družinam pri selitvah in se loti drugih nujnih opravil.

To šotorsko naselje je deležno velike pozornosti tudi med samimi prebivalci mesta, kjer mnogi Penna ne poznajo. Združeni narodi so namreč pred deževno sezono sestavili seznam šestih najbolj ogroženih začasnih naselij, kjer bi izdatne padavine lahko povzročile odnašanje zemlje in plazove ter ogrozile življenja skupno devet tisoč ljudi. Naselje na igrišču za golf je na vrhu seznama - zaradi strmih pobočij in zaradi samega števila ljudi, ki tam živijo, je neposredno ogroženih približno sedem tisoč ljudi. Prav te dni se končuje bitka s časom. Vsak dan iz naselja z avtobusi odpeljejo sto petdeset ljudi z vsem njihovim imetjem, od postelj do kur in petelinov. Cilj je preseliti vse ogrožene dvajset kilometrov stran, v novo šotorsko naselje Corail Cesselesse, kjer bodo varni pred poplavami.

Nakupi z mobilnimi telefoni

Corail Cesselesse je drugačno šotorsko naselje. Stoji na ravni planoti zunaj mesta, kjer brije močan veter, ki s seboj prinaša zoprn prah. Tu ni nobenih klancev, predvsem pa nobenih ponjav. Delavci, ki so plačani osem dolarjev na dan, v bitki s časom postavljajo velike bele šotore, medtem ko gradbeni stroji urejajo teren in nanašajo kamenje, ki naj bi požrlo vodo, ko bo prišel močan dež. Vzdolž in počez raste v pravilnih vrstah novo naselje za ljudi, ki so jih pripeljali iz Petonville Country Cluba.

"Doslej smo v osmih dneh preselili 1980 ljudi v 540 šotorov," je v nedeljo dejal nadzornik kompleksa Mariano Efren Enriquez, predstavnik Mednarodne organizacije za migracije (IOM). V primerjavi z začasnimi bivališči v mestu so tu razmere precej boljše. Ne gre le za šotore, vsa logistika, ki je ob humanitarnem posredovanju pogosto najzahtevnejša, deluje bolje. Prebivalci vsak dan dobijo hrano, vodo, poskrbljeno je za sanitarije, gradijo jim trgovino. "Razmišljamo celo, da bi jim dali kredit na mobilne telefone, ki bi jim ga potem odštevali ob nakupih v trgovini. Praktično vsi imajo namreč telefon," je dejal predstavnik IOM Jerome Jean Sebastien.

Ljudje so z razmerami večinoma zadovoljni. Sem ni mogoče priti kar tako potrebna je registracija pri uradnikih, ki morajo prošnjo odobriti. Vsaka družina dobi svoj šotor, večje družine pa dva. "Sem smo prišli pred dvema dnevoma. Ničesar ne pogrešamo, le veter in prah nas motita. V prejšnjem naselju je bilo huje, ogrožal nas je dež, slišali smo, da so se dogajala posilstva," je med kuhanjem dnevne porcije riža dejala Veslenal Joseph. "V potresu smo izgubili vse. Stanovanje, v katerem smo živeli, se je porušilo. Le bog ve, koliko časa bomo zdaj ostali tukaj. Toda če nas bo pustil tu, ni problema. Zaupamo mu," je povedala Diuena Misoda. Daleč največja želja vseh pa je dobiti zaposlitev.

Globoko nezaupanje v vlado

Devet tisoč ljudi, kolikor jih bodo preselili sem in v druga, manjša nova naselja, je kaplja v morje več kot milijona razseljenih. Toda je prvi, nujni korak, preden pride deževna sezona in za njo s prvim junijem še polletna sezona orkanov. Novo naselje je tudi začetek dolge poti reševanja stanovanjskih izzivov, pred katere je Haiti postavil potres (ti seveda niso edini, več sto nevladnih organizacij dnevno opravlja raznolika humanitarna opravila). Kakšna bo usoda teh naselij, se še ne ve. "Šotor ni trajno bivališče, preprosto ne. Trenutno se na šotore osredotočamo zaradi deževne sezone, vendar trdo delamo tudi na tem, da postavimo prehodna naselja, ki ne bodo šotorska," pravi tiskovna predstavnica Urada Združenih narodov za humanitarne zadeve Imogen Wall. Začasna bivališča s stabilnimi poslopji že načrtujejo nekaj dlje od prestolnice. Šele od tam bo pot verjetno vodila v trajna v trajna bivališča, kjerkoli in kakršnakoli že bodo. "Za postavitev trajnih bivanjskih prostorov je potrebno veliko časa. To je zelo kompleksno vprašanje in nujno je, da od samega začetka vse naredimo prav. Urediti je treba vprašanja lastništva zemljišč, vodnih zalog, cest, elektrike, povezav s storitveno dejavnostjo, potrebuješ pravo delovno silo, dobre materiale, prave gradbene standarde in se prepričati, da jih tudi spoštujejo. Izredno težko v tej zgodnji fazi katastrofe reči, kakšen bo časovni okvir graditve trajnih poslopij. Naš program bo gotovo tekel vsaj pet let. Nepošteno bi bilo do prebivalcev, če bi napihovali pričakovanja in rekli, da bomo gotovi recimo v šestih mesecih. Poleg tega je potres na Haitiju prizadel glavno mesto, skoraj vsa ministrstva so se porušila, torej smo izgubili ogromen del sistema, ki bi bil običajno ključen za vodenje posredovanja. Smo tudi v državi, ki je ekstremno revna, torej so že izhodiščni problemi ogromni."

Težave so se pravzaprav pokazale že pri postavljanju prvega šotorskega naselja. Nevladne organizacije so haitsko vlado obtožile, da je predolgo odlašala z iskanjem primernega zemljišča in da mora organizacija v bodoče steči hitreje. Obglavljena izvršna oblast, ki je ostala brez državne uprave, je tudi tarča kritik prebivalstva, ki izraža popolno nezaupanje vanjo. V marčevski raziskavi organizacije Oxfam med več kot tisoč sedemsto prebivalci Haitija, ki jih je prizadel potres, se je do dela domačih oblasti pozitivno opredelilo le šest odstotkov vprašanih. Na vprašanje, ali jim vlada pomaga, prebivalci ponujajo tri odgovore: ne, nikakor in nič. "Predsednik je rekel, da ne bo pomoči, ker je sam v istem položaju, ker se mu je porušila palača. In nikoli nismo videli nobene pomoči." je rekla Reana Yvette. "Naša vlada ni za nas naredila nič," pravi Deline Louis, ki se je pred kratkim preselila v novo naselje, "ljudje iz drugih držav so tisti, ki so poskrbeli za nas."

Ko se bo obnavljalo, naj se ne obnavlja pisarn

Haitski predsednik Rene Preval je v Združenih narodih na donatorski konferenci konec marca predstavil dolgoročni načrt obnove Haitija. Po oceni nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona ima Haiti zdaj največjo priložnost v zgodovini, da postane država, ki ne bo potrebovala zunanje pomoči in bo zgrajena na zdravih ekonomskih temeljih. Članice OZN so na konferenci obljubile deset milijard dolarjev v naslednjih desetih letih. Načrt Prevala predvideva "gradnjo države" z decentralizacijo, ustanavljanjem močnega zasebnega sektorja, socialnimi storitvami in delujočimi političnimi institucijami, tako da bi država v dvajsetih letih postala obetavno mlado gospodarstvo. Na papirju se vse to bere lepo, v državi, ki jo bremeni korupcija, težava nastane, ko je treba besede spremeniti v dejanja. "Ljudje na eni strani upajo, da bodo obljube postale resničnost, na drugi pa seveda ne vedo, ali bo res tako. Seveda so veseli, da so dolarji obljubljeni. Toda porabiti jih ne smemo za gradnjo predsedniške palače ali pisarn, ampak za tisto, kar je največ vredno - za postavitev infrastrukture, pristanišč, cest, izobraževalnih ustanov, letališča in vsega drugega, kar bo državo postavilo na pravo pot razvoja," pravi Marcus Garcia, direktor radijske postaje Melodie FM v Port-au-Princeu in politični analitik, ki je v potresu izgubil ženo in hišo, vendar se še ne misli preseliti v Miami, kjer živi hči. "Malce bom še ostal. Mislim, da me država potrebuje."

Ob vseh težavah državo letos čakajo še volitve - parlamentarne bi morale biti februarja in bodo predvidoma novembra, verjetno hkrati s predsedniškimi, saj Prevalu februarja prihodnje leto poteče drugi in zadnji mandat. Potres je prinesel ogromne logistične težave z registracijo razseljenih volilcev in izvedbo volitev, toda mednarodna skupnost Haiti poziva, naj volitve izpelje, in Garcia se strinja: "Moramo jih imeti, to je edina stvar, ki je še ostala. Naš sistem ni popoln, a vsaj volitve potrebujemo, če naj deluje kolikor toliko normalno."

Nevarnost bolezni

O preseljevanju ljudi Garcia pravi, gre za velik izziv, ki pa ne bo nič pomagal, če se ponovi leto 2008, ko je v treh orkanih in tropski nevihti na Haitiju umrlo več kot osemsto ljudi. Da bi orkan zadel prav Port-au-Prince, je zaradi njegove lege sicer manj verjetno. Toda v razmerah, v kakršnih trenutno živijo brezdomci, že redni nalivi predstavljajo izziv in povečano nevarnost. "Nekatere bolezni so pri nas endemične in vedno bomo opažali povezave malarije ali (trebušnega) tifusa z vremenom. Zgoščenost veliko ljudi na majhnem prostoru lahko ustvari tudi druge pogoje za več obolenj. Na srečo pa to vemo in se lahko pripravimo," pravi izvršni direktor haitske Državne univerzitetne bolnišnice Alix Lassegue.

Vsako popoldne se nad Port-au-Princeom ponovi podnebni ritual. Ko pekoče sonce zahaja za okoliške hribe haitske prestolnice, se nad njo zberejo gosti temni oblaki. Včasih izginejo, včasih se silovito razbesnijo. V mestu, ki je leto 2010 že zapisalo z velikimi črnimi črkami, stotisoče prebivalcev pod modrimi ponjavami čaka, da spet posije sonce - po dežju in po potresu.