Vse drugo je bilo bolj ali manj neznanka, pomešana z nekaj outsiderskimi špekulacijami. Po mestu se je takrat govorilo, da pod vznožje gimnazije prihaja skupina, ki se išče v garaži med zaprašenimi posnetki kitare Rokyja Ericksona in zgodnjih The Trashmen. In seveda, na basu nas čaka zanimivo presenečenje v pojavi dolgonoge blondinke, ki s falično držo svojega instrumenta še dodatno prebuja našo - po slišanem v Kinu Šiška ne bom rekel le moško - domišljijo. Hkrati smo poznali Franjićev občutek za dobre godbe, zatorej svojih novcev zagotovo ni investiral v nekaj, kar ne bi imelo vsaj malo "underground" potenciala, vsekakor več kot mnogi "blitzkrieg" projekti, ki plešejo okoli prve plošče (takrat še kasete) in potem za vedno utihnejo.

Na tistem improviziranem odru smo takrat doživeli kulturni šok - ne samo, da smo se prežarčili v čas Dicka Dala, Beach Boys in surferske kulture vzdolž razbeljenih plaž Kalifornije, temveč nismo mogli verjeti, da tako avtentična "surf jam" ali "catch a wave" asociacija nastaja na bregovih Save. Neka založba ali glasnik - z vsem dolžnim spoštovanjem do takratnih Majk in Spoons - že dolgo ni imel bolj primernega naslova: "Poslušaj najglasneje". The Bambi Molesters so neusmiljeno žgali glasbo iz kabrioletov, s katero so petelini na Venice Beach vzbujali pozornost mimoidočih, samo da njihova glasba ne takrat ne danes nima tega testosteronskega predznaka, temveč se posluša kot filmska kulisa nikoli posnetega filma. To sta napovedovala že prva "prava" albuma Dumb Loud Hallow Twang (1997) in Intensity (1999).

Ko smo naslednjič srečali Bambije, so bili že podpisani poleg R.E.M. Pustimo igro naključja, a danes se bere skoraj logično, da so se v Kopru pojavili na odru pred njimi, četudi Lada iz tega noče delati drame. S tem, ko so na licu mesta prepričali Michaela Stipa in zlasti Petra Bucka, so se jim odprli novi horizonti, kar so dokazali s Sonic Bullets (2001), z angažiranjem našega Chrisa Eckmana - tako v projektu The Strange kot za mešalno mizo - pa se dokončno znebili vztrajnostne napake ter znotraj svoje glasbe odprli prostor za novo panoramo, sestavljeno iz paralelnih avdio svetov. Kot vsi pravi revizionisti so (p)osvojili žanr garažnega surf rocka, vendar iz zgodovine vzeli samo tisto, kar potrebujejo, in to "tisto" posodobili.

Najlepši dokaz je aktualna plošča As the Dark Wave Sweels (Dancing Bear, 2010), do tega trenutka stilsko in izvajalsko najbolj dinamična plošča. The Bambi Molesters so se namreč zavestno odločili, da ne bodo samo uživali na vročem kalifornijskem soncu, temveč z vonjem po Calexicu in med notnim črtovjem Jerryja Fieldinga potovali tja, kamor se ponavadi zatečejo izobčenci - v Mehiko. Če jim pot ne prekriža Divja horda, potem sta tu zagotovo zakonca McCoy (Point Of No Return). Ali maestro na orglah Chris Cacavas, ki je svojo obcestno "Gas, Food, Lodging" miselnost vcepil v tri skladbe na plošči. Vendar njegovo gostovanje ni tako "problematično" (kar je treba brati skrajno pozitivno!), je samo del nove orkestralne podobe Bambijev, ki jo barvajo nevsiljive godalne sekvence in razbremenijo kriki mariačijev, podobno kot Morriconejevi prispevki v filmih A Gun For Gringo in A Fitsful of Dollars.

Že iz te pestrosti je razvidno, da so nekdanje diskretne izlete zunaj žanra surf rocka tokrat preglasili z osmišljenimi aranžmaji. Naslovna pesem prepriča s prefinjeno skladnostjo izbranih sedimentov, dobrim poznavanjem glasbenega arhiva ter zrelo in samozavestno izvedbo, kar je samo uvod v dinamični vrtinec, ki nas čaka med enajsterico avtorskih inštrumentalov. Tu je nekaj klasičnega zvoka (Panic Party, Wrong Turn, Mindbender) in nekaj prehodnih skladb (The Kicks Off, Siboney). Navkljub tej razkošni pozitivi se prava vrednost albuma tokrat ne skriva (samo) v še ne slišanem, temveč zlasti v začutenem, v globini. Mislim na tisto neukrotljivo strast, s katero The Bambi Molesters pristopijo do glasbe in že danes kliče po preverbi v živo 13. maja v Menzi pri koritu.