Mitja Muršič, diplomirani socialni pedagog in doktor pravnih znanosti, je potrdil kar nekaj naših strahov: mimoidoči bi se lahko ob prizoru nasilja emocionalno vznemirili, kar je seveda etično sporno. Pri starejših bi se lahko zgodilo celo tako močno vznemirjenje, da bi lahko ogrozilo njihovo zdravstveno stanje, v najslabšem primeru bi lahko celo odškodninsko odgovarjale. Dalje, mimoidoči bi lahko poklicali medije in nastal bi škandal. Predlagali so nam tudi, naj se posvetujemo s policijo, jo prosimo za dovoljenje za izvedbo in se morda dogovorimo za (neopazen) nadzor situacije, vendar policija nad idejo zelo verjetno ne bi bila navdušena, saj so takšne situacije tvegane (ogrožanje javnega reda in miru, nevarnost medijskega škandala...). Hkrati pa brez njenega dovoljenja tvegamo, da bi bila ekipa procesuirana zaradi prekrška. Glede na to, da gre za telesno nasilje, bi tvegale celo, da bi se kdo od mimoidočih prav tako odzval s telesnim nasiljem...

Tveganje je bilo treba vzeti nase. Prvo prizorišče je bila Pot spominov in tovarištva, a že po prvem poskusu je bilo jasno, da ne bomo dobili želenega odziva. Prepir para, ki je zaigral nasilje, se je odvijal za hrbti štirih starejših ljudi. Kljub očitnemu prerivanju, vlečenju, lasanju in glasnemu verbalnemu prepiranju, se ni odzval nihče. Nekateri mimoidoči so se sicer ustavili in namenili paru nekaj pozornosti, vendar so vsi do zadnjega tudi mirno nadaljevali pot naprej. Tudi ob ponovitvi nasilne situacije nekoliko kasneje, je bil odziv enak - radovedno opazovanje ali z drugimi besedami, brezbrižnost.

Za drugo prizorišče smo izbrale parkirišče pred Mercatorjevim centrom v Šiški. Fizično nasilje je bilo tu odigrano še ostreje, vendar razen pogledov ponovno ni nihče pristopil, kaj šele interveniral. Le ena naključno mimoidoča ženska je pokazala resno zaskrbljenost. Par je skrbno opazovala tudi potem, ko se je nasilje nehalo, zato smo ji razkrili, da gre za igrano situacijo.

Tretje prizorišče je bila Čopova ulica. Tam smo (nepričakovano?) naleteli na odziv. Ulica je bila v tistem trenutku skorajda prazna. Par je odigral nasilje in praktično padel v naročje mimoidoči ženski, ki prva ni enostavno odkorakala naprej, ampak se je obrnila nanju z besedami: "Se vidva mislita umiriti, ali koga pokličem?" Hkrati je segla v torbico in zgrabila mobilni telefon. Pri tem je morda zanimiva ena podrobnost: ženske ni zanimalo dejstvo, da prihaja nasilje s strani moškega, ni ju razčlenila na "žrtev" in "nasilneža", ampak ju je dojela kot "problematični par". Pojasnili smo ji, da gre za igrano situacijo, vendar je verjela šele, ko smo ji pokazali kamero.

Zadnje prizorišče je bil Prešernov trg, na katerem so bile v tistem času stojnice in večje število ljudi. Pred eno izmed tamkajšnjih trgovin je stal varnostnik, ki pa smo ga preventivno, da ne bi ljudje odgovornosti prelagali nanj, prosili, naj za čas snemanja stopi v trgovino. Ta prizor je trajal najdlje časa. Namen je bil, da bi bil par nedvomno in jasno opazen. Kljub temu pa ni nihče posredoval. Ljudje so obračali poglede stran, neki moški ju je celo obhodil, medtem ko jo je lasal. Varnostnik nam je zaupal, da je na tem mestu že dvakrat posredoval pri nasilju in da se niti v enem primeru nihče od mimoidočih ni odločil za intervencijo. V enem primeru se je moral tudi sam soočiti z nasilnim vedenjem nasilneža.

Po dogodkih smo mimoidoče povprašali, zakaj se niso odzvali. Kar nekaj odgovorov je šlo v smeri, da niso ničesar videli in slišali, čeprav je bilo nemogoče preslišati udarce, prepiranje ter prošnje dekleta, naj fant preneha. Drugi so zatrjevali, da se je vse skupaj zgodilo prehitro, čeprav so udarci in lasanje trajali kar nekaj časa. Največ pa jih je odgovorilo, da enostavno niso vedeli, kako naj odreagirajo. Tudi pri anketiranju na fakulteti, kako bi se odzvali, če bi bili priče, je bil večinski odgovor, da se ne bi vmešavali zaradi strahu. Šele ob vprašanju, kako bi se odzvali, če bi bila žrtev nasilja oseba, ki jim je znana oziroma blizu, so bili rezultati drugačni.

Če so bili rezultati poskusa na javnem mestu šokantni, potem je za intervencijo "drugih", ko gre za nasilje, ki se dogaja za domačimi štirimi stenami, seveda še toliko manj možnosti. Komentar je ob tem verjetno odveč in nepotreben. Zaskrbljenost pa na mestu.

Posnetki projekta bodo v kratkem objavljeni na Youtubu.