Podobno je s Slovenci. "Jedan pumarančan suk mulim," je najbolj nehrvaški/nesrbski stavek, ki je hotel biti hrvaški/srbski in nam ga je v življenju uspelo ujeti, teh pa ni bilo malo. Natanko četrtina ga je pravilnega, vse ostalo nima zveze z ničimer. V antologijo sodijo še "brisača" z naglasom na "i", "povštar i kovtar", "muka" za moko in, morda ena najboljših, "mudrac" za "modrc". Ker so razmere na meji stabilne, incidentov ni, Joško Joras tudi zaenkrat še miruje, lahko že te dni pričakujemo začetek selitev proti neslovensko govorečim državam jugovzhodno, zato kratek jezikovni opomnik.
Na Hrvaškem je puristična vnema po uvajanju izrazito hrvaških besed, ki smo ji bili priča v prvem delu devetdesetih let, sicer v veliki meri pojenjala, pravoreka je manj, vendarle pa velja upoštevati določena pravila, če zaradi drugega ne, da vas ne bodo gledali sumničavo, da jih nemara ne provocirate.
Pozabite na kruh/hleb, uopće/uopšte, općina/opština, kava/kafa in te stvari. Vsakdo najbrž ve, kaj od tega je hrvaško/srbsko. Bolj zagatni so na primer meseci: Srbi vas bodo težko razumeli, če jih boste spraševali po svibnju, kolovozu ali prosincu. Na Hrvaškem bo šlo sicer malo lažje z martom, julom in avgustom, še najbolj gotova pot pa je naštevanje mesecev po vrstnem redu v letu, se pravi prvi, drugi, sedmi, osmi… Preverjeno. Če vam bodo izstavljali račune, ki bodo segali čez tisoč enot lokalne valute, velja vedeti, da imajo na Hrvaškem tisuče, v Srbiji in Bosni pa hiljade. S pristavkom, da so v Dalmaciji od nekdaj pili "kafu" in računali v "ijadama", kratka pavza je bila le v zgoraj omenjeni prvi polovici devetdesetih. Na Hrvaškem se opravičite z "oprostite", drugje z "izvinite". Poimenovanje družine je zagatno, Hrvatje imajo "obitelj", Srbi imajo "porodico", tu in tam pa jo boste dobro odnesli s "familijo". Pozor, če boste opletali z "družino" z naglasom na "u", boste govorili o "tovarišiji".
Če si boste želeli ogledati katero od tekem svetovnega nogometnega prvenstva, je na Hrvaškem morda dobro, da ne sprašujete, kje si lahko ogledate fudbal. Ne, tam imajo nogomet, fudbal igrajo in gledajo Bosanci in Srbi. Sicer pa je morda še najbolje, da s svojim slovenskim naglasom sploh ne poskušate izvedeti, kje je mogoče gledati fuzbal, ker jih najbrž še vedno boli, da se je Slovenija v Afriko uvrstila, Hrvaška pa ne.
Sicer pa je strah odveč: nikjer vas ne bodo križali, če boste usekali mimo, bolj kot bi jih nemara motile napake, bodo znali ceniti trud. Zato govorite, kot želite, motite se, zapletajte in odpletajte, le nečesa ne počnite: ne sedite v restavracijo v Poreču/Dubrovniku/Kragujevcu/Travniku in ne naročajte v slovenščini, kot da bi bili še vedno v Jugoslaviji. Tam ste se morda res lahko delali, da vas kdo razume, če tolčete slovenščino. Danes je drugače. To so različne države, v katerih se govorijo različni jeziki, samoumevno opletanje s slovenščino pa je čudaško. Še posebej, če prihaja od človeka, ki mu že na čelu piše, da na Opčinah prešalta na italijanščino. Ali na nekaj, za kar sam misli, da je italijanščina.