Nora dirka Edwarda Michaela Gryllsa (1974) se je začela pri petih letih, ko mu je mama prerokovala, da bo bodisi drugi Hitler ali premier, medtem ko ga je oče, nekdanji marinec sir Michael Grylls (kot torijski poslanec je sedemindvajset let sedel v britanskem parlamentu) navdušil za alpinizem in jadranje. Mraz, moča in strah malemu Edwardu niso vlivali poguma. "Ampak tako rad sem bil z očetom," se spominja. In prav oče je bil tisti, ki je s fotografijo zanetil najbolj goreče mladostniške sanje - osvojiti Everest, najvišjo goro sveta.

A še prej so prišli na vrsto elitna akademija Eaton, študij španščine v Londonu in triletno urjenje pri posebnih enotah britanske vojske (SAS), kjer se je naučil "neoboroženega boja, tehnik preživetja, medicinske pomoči, padalskih spretnosti, divje vožnje in skrivnosti eksploziva". Potem pa se je življenje mladega Beara pri enaindvajsetih skorajda končalo. Med vojaško odpravo v Sahari leta 1996 je njegovo padalo zatajilo in Grylls je z višine petstotih metrov telebnil na trda tla. Zlomil si je tri vretenca (osmo, deseto in dvanajsto) ter leto in pol preživel v bolnišnici. Zdravniki niso verjeli, da bo sploh še kdaj hodil, kaj šele, da bi plezal. Toda korak za korakom je Bearu uspelo: leta 1997 je postal najmlajši Britanec na vrhu himalajske gore Ama Dablam, 26. maja 1998, star triindvajset let, pa se je v Guinnessovo knjigo rekordov vpisal kot najmlajši Anglež, ki se je povzpel na vrh sveta.

"Z Everesta sem se vrnil zelo hvaležen, precej polomljen človek, ki se nikoli več ne namerava vrniti," je dejal. "Everest je velika, grda gora." In čeravno je v intervjuju za Telegraph zatrdil, da se je od gore poslovil brez poguma in želje, da bi se še kdaj izpostavil takšnim nevarnostim, se jim ni in ni mogel upreti. Tako je že čez dve leti popeljal skupino vodnih smučarjev, da so obpluli Britansko otočje, se istega leta poročil ter si ustvaril dom na stoletni barkači (s privezom na londonski Temzi), čez tri leta s sotrpini v napihljivem čolnu prečkal severni Atlantik (od Nove Škotske do Škotske) ter leta 2005 debitiral na televiziji kot voditelj dokumentarne serije Escape to the Legion. Ko je gledalce poučil, kaj vse mora človek prestati, da postane član tujske legije, so mu ponudili novo serijo - preživetje v divjini.

"Trikrat sem rekel ne," se je branil medijske slave, "potem pa je žena rekla, daj, naredi eno oddajo, da boš vedel, kaj zavračaš." Res pa je, trdi na svoji spletni strani, da mu v življenju nič drugega ni šlo od rok. Tako so nastale legendarne oddaje Born Survivor/Man vs. Wild. V njih se je Bear znašel na najbolj neprijaznih koncih sveta: v afriški puščavi, močvarah ameriškega juga, zamrznjenih sibirskih jezerih, med aligatorji, živim peskom, mrčesom vietnamske džungle. Pri ekstremno nizkih ali ekstremno visokih temperaturah ter z najbolj izvirnim jedilnikom, kar smo jih kdaj spremljali po televiziji. Med drugim je malical kače, škorpijone, mehiško zemljo, raznorazne ličinke, medvedove iztrebke, tekočino kameljega želodca, jakove oči, surova kozja moda. "Bruhal sem, ko sem jih zaužil," se je pohvalil novinarju revije Sport. "V ustih se ti stopijo kot velikanska pokrovača, velika kot žogica za kriket, potem pa ti napolnijo usta s spermo. S hladno kozjo spermo!" Na vprašanje, kako neki mu je (že večkrat) uspelo pogoltniti lasten urin, pa je preprosto odvrnil: "Če pa sem bil žejen!" Potem hitro doda tisto večkrat izgovorjeno Bearovo resnico: "Preživetje terja gibanje, gibanje zahteva energijo, energija pa pomeni, da moraš jesti." Karkoli užitnega pač pride v usta. Pa četudi je to le nekaj kapljic urina, pomešanega z gnijočim mesom kače strupenjače, kot se mu je nekoč primerilo v Mehiki.

Pa ga je kdaj strah? "Seveda me je strah," je že večkrat priznal. "Vsakič, ko snemamo, me zgrabi panika." Ampak najbolj ga je strah sobe, polne neznancev. "A kaj, ko mi žena reče: Bear, nič ne bo, na zabavo vsekakor greva!"

Da ostane v formi, trenira vsakodnevno. Po tri, štiri ure vadi jogo, nindžitsu, dviguje uteži, teče, igra skvoš, skače s padalom, pleza… In moli. Verjame, da je prav vera tista, ki vse skupaj poveže v smiselno celoto. "Vsak dan molim, sam in z družino," je zapisal na spletu, "za varnost, trezno presojo in zaščito pred nevarnostmi." Tako vedno, na vsako odpravo, s seboj vzame (poleg plastificirane fotografije žene in treh sinov) žepno verzijo Nove zaveze. "In mrežo za spanje, ki jo stlačim v žep." Svetuje, da se brez nje ne odpravite na nobeno potovanje. In kam naj jo po njegovem mahnemo? "V Belize." Ker je tam res lepo, medtem ko je Islandija veliko razočaranje, menda je preveč turistična in predraga. Kraj, kamor se res nikoli več ne namerava vrniti, pa je nedvomno Kalkuta. In če se že znajdete v tem indijskem mestu, je posvaril, potem nikar ne sprejmite taksistovega povabila na čaj.