Potrošnike bi bilo po njegovem treba ozavestiti o tem, da cena praviloma zelo determinira kakovost in da z nakupom nizkocenovne hrane, ki praviloma vsebuje manj kakovostnih surovin in več aditivov, prestavljamo plačilo računa v prihodnost. Pri tem dodaja, da na račun hrane ni možno veliko prihraniti, predvsem pa to varčevanje ni smiselno.

Kaj se dogaja s cenami v verigi oskrbe s hrano v Sloveniji?

V Sloveniji ponovno ugotavljamo anomalije pri oblikovanju cen v oskrbni verigi s hrano. Cene kmetijskih surovin so se pri nas do konca leta 2009 znižale pod raven iz leta 2007, ko smo se soočili z izrazito globalno rastjo teh cen. Prav tako so cene pri proizvajalcih živil konec leta 2009 padle na raven iz januarja leta 2007, izstopa pa podatek statistike, ki kaže, da so cene hrane na ravni maloprodaje v decembru 2009 kar za štirinajst odstotkov višje kot v januarju 2007. Hrana bi se na policah morala poceniti, kar pa se v Sloveniji ni zgodilo, čeprav statistika kaže, da bi se moralo.

Potrošniki zaradi krize po podatkih trgovcev vedno bolj posegajo po izdelkih korporacijskih blagovnih znamk, ki so - pogosto sicer le za nekaj centov - cenejši. A so mnogi, kot priznavajo celo trgovci, tudi nižje kakovosti.

Trgovska podjetja zaradi različnih razlogov na policah dajejo prednost lastnim blagovnim znamkam, kar je simptom dominacije trgovine na drobno v oskrbni verigi s hrano. Te korporacijske blagovne znamke trgovci izdatno oglašujejo in jim na policah zagotavljajo preferencialno obravnavo. Izdelkov s trgovčevo blagovno znamko je na policah čedalje več in potrošniki pravzaprav čedalje težje izberejo kaj drugega. Povečuje pa se delež nizkocenovno pozicioniranih trgovskih blagovnih znamk, ki so posledično nižje kakovosti. Pri izbiri teh izdelkov bi se morali potrošniki zavedati, da gre za proizvode, ki so sicer neoporečni, vendar po kakovostnih parametrih niso povsem primerljivi z uveljavljenimi proizvodi.

Pa vendarle - sodeč po obiskanosti diskontov tujih trgovskih verig - pri odločitvi potrošnikov na koncu pretehta nižja cena.

Razmah diskontov je fenomen tako razvitega kot nerazvitega sveta. S prihodom dveh globalnih diskontnih verig v Slovenijo so se zagotovo spremenile nakupovalne navade Slovencev. Hkrati so z obrambno strategijo uvedbe ponudbe nizkocenovnih - diskontnih proizvodnih - segmentov odgovorili vsi trije slovenski veliki trgovci. Tako se širi ponudba in uživanje nizkocenovnih živil. Temu se je težko izogniti, z neodvisnim izobraževanjem in informiranjem potrošnikov pa bi bilo možno predstaviti dejstva, ki bi jim omogočala informirano izbiro. S tem pa bi cena zelo verjetno igrala manjšo vlogo pri izbiri hrane. In torej potrošniki pri hrani ne bi izbirali le na podlagi nekaj centov razlike v ceni, ampak bi razmislili o tem, ali sta proizvoda, ki ju primerjajo, primerljiva tudi po kakovosti. Ozavestiti bi jih bilo treba o tem, da na primer med siri obstajajo zelo pomembne razlike v kakovosti in ne le v ceni ter da cena praviloma zelo determinira kakovost.

Zveza potrošnikov Slovenije ugotavlja, da ni nujno, da so vsi nizkocenovni izdelki slabše kakovosti.

To je na splošno načeloma res, vendar je za hrano povezava med ceno in kakovostjo izrazito neposredna. Poceni prehranski izdelek je možno narediti predvsem z uporabo manj kakovostnih in torej cenejših surovin, povečano rabo aditivov in agresivnejšimi predelovalnimi procesi.

Po nekaterih podatkih v diskontih ne kupujejo le tisti, ki morajo zaradi nizkih dohodkov pri nakupih gledati na vsak cent.

Potrošniki izbirajo svobodno, tako da tudi premožnejši kupci obiskujejo diskonte. Nič nenavadnega, ta pojav ni značilen le za Slovenijo. Večkrat slišimo, da ljudje hrano kupujejo v diskontih, da privarčujejo za nakup dobre znamke obleke ali pa čevljev. Menim pa, da je pametneje razmišljati o tem, kaj daš vase, torej kaj poješ, kot o tem, kaj daš nase, torej, kaj oblečeš.

Ali so slovenski potrošniki pri nakupu hrane zvesti domačim izdelkom?

O lojalnosti Slovencev je bilo pred vstopom v EU in posledičnem odpiranju trgovin veliko govora in nekako smo verjeli, da smo lojalni domačim proizvodom. Kmalu se je izkazalo, da temu ni tako. Sedaj lahko rečemo, da Slovenci spadamo med manj lojalne kupce, vsaj kar se hrane tiče. Če se primerjamo z razvitimi sosedi, na primer Avstrijci in Italijani, je naša lojalnost povsem neprimerljiva. V teh državah namreč razumejo izbiro hrane v bistveno širšem kontekstu in zato dajejo prednost domačim proizvajalcem, ki so zaradi povezanosti z lokalnim okoljem zavezani večji družbeni odgovornosti. Posledično to pomeni višjo kakovost izdelkov, zagotavljanje delovnih mest, odkup domačih surovin, plačilo davkov, varovanje okolja zaradi krajših transportnih poti in podobno dalje. Pri izbiri uvoženega proizvoda teh pozitivnih učinkov ni v tolikšni meri. V razvitih državah je izbira domačega proizvoda stvar pozitivnega odnosa kupcev do lastne ekonomije, pri nas pa je to zavedanje zelo šibko. Gospodarska recesija je dodatno spodbudila protekcionistično vedenje držav, ki na različne načine spodbujajo povpraševanje po izdelkih domačega gospodarstva. Velika večina nizkocenovnih prehranskih proizvodov je iz uvoza, zato z njihovim nakupom seveda domače industrije ne spodbujamo.

Koliko pa je sploh mogoče prihraniti s kupovanjem cenejših živil?

Jaz menim, da na račun hrane ni možno veliko prihraniti, predvsem pa to varčevanje ni smiselno. Če uporabim prispodobo, bi lahko rekel, da z nakupom nizkocenovne hrane prestavljamo plačilo računa v prihodnost. Cenena hrana praviloma vsebuje manj kakovostnih surovin in več aditivov, zato uživanje tovrstne hrane ne pripomore k ohranjanju zdravja. Slaba hrana pomembno pripomore k neželenim pojavom, kot so čezmerna teža, alergije. Rešitev je v formuli jesti manj, a kakovostno. Po mojem se je bolj smiselno omejevati pri drugih kategorijah stroškov, na primer mobilna telefonija, luksuzne dobrine.

Ali torej slovenski potrošniki - vsaj glede nakupovanja živil - torej niso dovolj osveščeni?

Pri nas se na tem področju zagotovo ne dogaja dovolj. Nekaj aktivnosti izvaja Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij z akcijo Kupujmo Slovensko, vendar je to občutno premalo za spremembo opisanih trendov potrošnega vedenja. V razvitih državah Evrope na tem področju strateško in intenzivno delujejo državne institucije in v javnem interesu. Odličen primer vidim v sosednji Avstriji, kjer potrošnike o kakovosti hrane in pomenu izbire domačih živil izobražujejo že več kot petnajst let. Za dosego ciljev na tem področju je potrebno dolgoletno in strokovno delo.