V njih se slavi vodja Neodvisne države Hrvaške Anteja Pavelića, o Jasenovcu se piše kot o nekakšni pedagoški ustanovi, v kateri komuniste, Jude, prostozidarje in druge narodne sovražnike prevzgajajo v dobre in koristne državljane, zanika se, da bi v tem času na Hrvaškem potekal kakršenkoli genocid ali holokavst, ter pred očmi javnosti in ob ravnodušnosti policije in sodstva izvaja temeljita in zelo jasna revizija zgodovinske resnice o drugi svetovni vojni. Ustaše razglašajo za dobre fante, domoljube in mučence v boju za narodno stvar, partizane, protifašiste, Rdečo armado, Britance, Churchilla, ZDA in vse druge, ki so se borili proti Hitlerju in silam osi, pa za najhujše krvoločneže, ki so leta 1945 skupaj s Srbi in njihovimi zgodovinskimi zavezniki Slovenci izvedli genocid nad hrvaškim narodom. Med bolj norimi in bizarnimi revizionističnimi deli sta se letos v tednih pred desetim aprilom v izložbah pojavila tudi DVD-ja z dokumentarnima filmoma znanega neonacističnega filmskega režiserja, nekdanjega direktorja Drame Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu in enega od tvorcev Tuđmanove kulturne politike Jakova Sedlarja. Prvi film govori o Anteju Paveliću in so ga posneli s sodelovanjem in pomočjo Pavelićeve hčerke Mirjane in - da bo stvar povsem groteskna - s finančno pomočjo nekih Izraelcev. Ustaškega poglavarja prikazuje kot borca za nacionalno svobodo, prikritega protifašista in človeka, ki so ga obkrožali - Judje. Drugi Sedlarjev film je posvečen maršalu Titu. Med vsemi grehi, za katere Sedlar obtožuje Tita, se je znašel tudi ta, da je bil Tito antisemit in da je preganjal Jude. Ustaši, to je hrvaški nacisti, so torej Jude oboževali in jih ščitili, medtem ko so jih partizani oziroma hrvaški in jugoslovanski antifašisti preganjali in množično pobijali.

A zakaj se izložbe s takim sranjem napolnijo ravno pred desetim aprilom? Zato, ker je bila na ta dan leta 1941 ustanovljena Neodvisna država Hrvaška. Ta dogodek slavijo diskretno, s knjigami in filmi po izložbah, in z mašami v spomin na Pavelićevo državo, ki na tihem potekajo v nekaterih cerkvah po državi. Na televiziji o vsem tem molčijo, vladajoči politiki se o tem dnevu ne opredeljujejo, večji del javnosti se vede, kot da se nič ne dogaja. Na nogometni tekmi državnega prvenstva, ki so jo odigrali na ta slavni deseti april, je Dinamo igral proti nekemu veliko šibkejšemu nasprotniku in na stadion so množično prišli njegovi zvesti navijači, bad blue boysi. Niso prišli zaradi nogometa, ampak zato, da bi v spomin na NDH prepevali ustaške pesmi. Televizija je zamolčala tudi ta neonacistični izpad, o katerem ni pisal niti en časopis razen reškega Novega lista.

Kaj hrvaška oblast misli o vsem tem? Stališče predsednika Iva Josipovića je nedvoumno protifašistično in predstavlja ga javno. Toda kakšno je stališče vlade Jadranke Kosor? Odgovor na to vprašanje je večplasten in zelo zanimiv. Potem ko je v začetku julija lani Ivo Sanader odstopil, je samo nekaj dni pozneje Andrija Hebrang, drugi človek HDZ in strankin kandidat za predsednika države, pa tudi eden od dveh ali treh politično najvplivnejših ljudi v državi, dal intervju za beograjski Nin, v katerem je o Vjekoslavu Maksu Luburiću, ustanovitelju Jasenovca in vseh drugih koncentracijskih taborišč na ozemlju NDH, na dolgo in široko govoril kot o borcu za Hrvaško in hrvaške interese, o maršalu Titu pa je tako mimogrede navrgel, da sploh ni bil Hrvat, temveč Jugoslovan. Ta izjava je pri delu javnosti izzvala škandal, vendar se Jadranka Kosor ni hotela opredeliti. In zgodilo se je še nekaj zanimivega: prvič po Tuđmanovi smrti so s političnega vrha klicali v uredništva časopisov, odkrito pritiskali na urednike in lastnike časopisnih hiš ter jim grozili zaradi pisanja proti Andriji Hebrangu.

Nekaj tednov kasneje je Švica prepovedala vstop na svoje ozemlje kriptoustaškemu pevcu Marku Perkoviću Thompsonu, ki je hotel v tej državi prirediti koncert za svoje glasbene in politične simpatizerje. Zato je zunanji minister Goran Jandroković v imenu vlade Švici poslal diplomatsko noto, v kateri je protestiral, ker so Thompsonu prepovedali nastop v tej državi. Vlada se je zavzela za Thompsona kot za hrvaškega državljana, ki po njihovem mnenju nikoli ni prekršil nobenih zakonov. Pri delu javnosti je tudi to dejanje vzbudilo ogorčenje in škandal. Jadranka Kosor se ni opredelila, ministra Gordana Jandrokovića pa je imenovala za predsednika najpomembnejše strankine lokalne organizacije, tiste za mesto Zagreb.

Že dvajset let se na seznamu domačega branja za prvi razred vseh srednjih šol pojavlja knjiga "Opanci dida Vidurine", ki jo je napisal Mile Budak, ustaški podpoglavnik in drugi človek NDH v času najstrašnejšega pogroma nad Srbi, Judi in Romi. Delo je z literarnega vidika nepomembno, a zakaj je potem sploh v obveznem branju? Nemogoče je navesti kak pametnejši razlog, kot da gre za priložnost, da se tiho, a odkrito slavi NDH in Budak razglaša za narodnega mučenca, ker ga je komunistično sodišče kot vojnega zločinca obsodilo na smrt.

Novinarji so v zadnjih nekaj mesecih od šolskega ministra Radovana Fuchsa večkrat skušali dobiti pojasnilo o tem, zakaj je Mile Budak v srednji šoli na seznamu obveznega domačega branja in zakaj se v berilih o tem vojnem zločincu piše kot o po krivici obsojenem protikomunističnem piscu, a Fuchs ostaja gluh, slep in nem. O Budaku ne želi povedati svojega mnenja.

To je samo nekaj primerov ideološke retardacije, ki se na Hrvaškem pospešeno izvaja po prihodu Jadranke Kosor na položaj premierke. Nikjer ni niti sledu o Sanaderjevih protifašističnih deklaracijah, HDZ pa se vrača k svetovnonazorskim stališčem iz časa Tuđmanove vladavine. Z eno razliko: pred vstopom v Evropsko unijo skušajo biti diskretni. A kaj bo, ko se to zgodi in ne bodo imeli več razloga za trepetanje in strah pred Brusljem? Ali bodo tedaj namesto molčanja na deseti april začeli z odkrito in glasno kampanjo slavljenja ustaških zločincev in revizije zgodovinske resnice o drugi svetovni vojni? To vprašanje bi bilo treba zelo resno zastaviti Jadranki Kosor in njeni vladi, toda to lahko stori samo nekdo, ki ni iz Hrvaške. Če takšno vprašanje danes postavite v Zagrebu, v zagrebških medijih, namesto odgovora dobite molk, v premierkinem uradu pa se začne telefoniranje tistim, ki bi vam lahko preprečili, da bi vladi zastavljali takšna ali kakršnakoli druga vprašanja.