Čeprav je oblast v Kirgiziji že prevzela začasna vlada, pa so razmere v državi še naprej napete. V džalalabadski regiji na jugu države, kjer so privrženci začasne vlade oziroma odstavljenega predsednika Bakijeva pripravili ločeni zborovanji, je pred dnevi ponovno prišlo do streljanja, Bakijev pa je pobegnil v sosednji Kazahstan. O tem, kaj se dogaja v Kirgiziji, smo se pogovarjali z 29-letno Aigul Hakimovo, ki je leta 2001 iz manjšega kirgiškega mesta prišla na študij v Slovenijo. "Razmere so bile takrat stabilne, ni pa bilo perspektive za mlade," se razmer v Kirgiziji spominja podiplomska študentka na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH), aktivistka v Socialnem centru Rog in raziskovalka na Inštitutu za nepodredljive vednosti Horizont dogodka.

Kako ste sprejeli novico, da se v Kirgiziji odvija krvava ljudska vstaja?

Bila sem v Neaplju na sestanku za projekt, ki se bo ukvarjal z raziskavami, povezanimi z dostopom migrantov do zdravstvenih storitev. Poklical me je prijatelj iz Slovenije in mi rekel, naj si pogledam poročila. Ker nisem imela pri roki televizije, sem mu rekla, naj mi sam pove, kaj se dogaja. Ko mi je povedal, sem bila v šoku. Ko sem izvedela, da streljajo na protestnike in da ljudje umirajo na ulicah, sem bila popolnoma zgrožena nad novico. Takoj sem poklicala domov. Domači so mi rekli, da jih je zelo strah. Ker so slišali strele, sploh niso šli na ulico. Sestra mi je sporočila, da je po treh dneh prvič zapustila dom. Srh me je spreletel, ko sem videla, da hodijo protestniki na ulice in trge, nekateri so prišli z otroki. Da je oblast ubila toliko mladih, večina jih je bila stara manj kot 25 let, je nepravično. Sedmi april tako ostaja najbolj diskutabilen dan druge kirgiške vstaje.

Zakaj se je vstaja začela v Talasu in ne v prestolnici Biškeku?

To je najmanj razvita regija v Kirgiziji in opozicija je bila precej aktivna v tem delu države. Ta vstaja je bila odvisna predvsem od opozicije. Sama prihajam iz manjšega naselja na meji s Kitajsko. Tam je guverner province takoj odstopil in se pridružil opoziciji. V Talasu pa ni bilo tako mirno. Protestniki so zajeli notranjega ministra in ga tudi pretepli. Bakijev je kmalu po začetku vstaje pobegnil v manjšo vasico na jugu države, kjer je zbral sorodnike in svoje podpornike. Nekateri trdijo, da jim je priskrbel veliko denarja in orožja. Začel je groziti opoziciji, ki je medtem oblikovala začasno vlado. Glavno besedo v tej opoziciji, ki jo sestavljajo tri stranke, ima Roza Otunbajeva, predsednica začasne ljudske vlade, ki pa si je že izbrala sodelavce, da bi s skupnimi močmi uredili zadeve v državi. Zamenjali so vse kadre, ki jih je Bakijev postavil v svojem petletnem mandatu.

Zakaj je sploh prišlo do vstaje? Po revoluciji tulipanov leta 2005 je bil na volitvah Bakijev izvoljen za predsednika države s skoraj 90-odstotno podporo ljudstva.

Bakijev je bil leta 2005 vodja opozicije, ob njem pa sta opozicijo sestavljala še Roza Otunbajeva in Almazbek Atanbajev. Po revoluciji tulipanov so ostali skupaj v novi koaliciji. Ko pa sta socialdemokrata Otunbajeva in Atanbajev videla, da si je Bakijev nasilno in nezakonito prilastil oblast, sta se umaknila. Na začetku je vse potekalo v redu, tudi bruto družbeni proizvod se je dvignil, dokler ni Bakijev spremenil pogleda na oblast. Najprej je za veleposlanika v Nemčiji (Nemčija je zelo pomembna investitorka v Kirgiziji, op.p.) postavil svojega brata, prav tako je svoja brata zaposlil v kabinetu belega doma, pri čemer gre za nekakšno predsedniku popolnoma podrejeno vlado (izvršilno oblast v Kirgiziji imata predsednik države in vlada, op.p.). Zanimiv je podatek, da je Bakijev lani ustanovil sklad z imenom Centralna agencija za razvoj, investicije in inovacije. Ta sklad, financiran iz denarnih prilivov z ruske strani in ZDA zaradi njihovih vojaških oporišč v Kirgiziji, naj bi bil sprva namenjen izboljšanju gospodarskega položaja v najrevnejših regijah. Kasneje se je predsednikov sin Maksim polastil sklada in ga izčrpaval za svoje megalomanske finančne projekte, na primer v Latviji, hkrati pa je začel z divjo privatizacijo ključnih javnih storitvenih podjetij.

Kaj pa je privedlo do revolucije tulipanov leta 2005?

Prvi kirgiški predsednik Askar Akajev je štirinajst let vodil državo relativno mirno. Ljudje so sicer živeli revno, vendar so se lahko preživljali. Hodili so v službo, obenem pa se ukvarjali s kmetijstvom. Opozicija je tako potrebovala štirinajst let, da se je združila in opozorila na slabe razmere v državi. V tistem obdobju se je na široko govorilo o velikih projektih in investicijah, vendar ljudstvo pogosto ni vedelo, po kakšnem kriteriju jih oblast podeljuje. Tudi Akajev je v oblastne strukture vpeljal svoje družinske člane, hčerko, sina in ženo, ki je, med drugim, vodila humanitarne organizacije v Kirgiziji.

Gre za težave, na katere opozarjajo tudi mediji in mednarodna skupnost: nepotizem, ki vodi v korupcijo...

Pri Bakijevu je zdaj postalo očitno, da sploh ne ve, kaj bi rad. Na jugu države manipulira z ljudmi, da bi brez posledic odstopil s predsedniškega položaja. Odstopiti pa bo moral, saj je začasno vlado že podprla mednarodna skupnost z Rusijo in ZDA na čelu.

Srž problema je torej v tem, da imajo predsedniki srednjeazijskih držav preveč pooblastil. To je velika težava v vsej regiji...

Od petih srednjeazijskih republik so se stvari spremenile samo v Kirgiziji. Ko je v Turkmeniji umrl predsednik Saparmurat Nijazov Turkmenbaši, je na njegovo mesto prišel človek, ki je videl Turkmenbašija, ko se je pogledal v ogledalo. V Tadžikistanu in Kazahstanu sta na oblasti še vedno predsednika, ki sta se na položaj povzpela po razpadu Sovjetske zveze. Če bi prišlo do izgredov v Kazahstanu, ki ima ogromne zaloge nafte, bi bilo vse skupaj bolj krvavo, kot je bilo v Kirgiziji. Zanimivo pa je, da je kirgiška vstaja že vplivala na politične razmere v Kazahstanu: ljudje iz opozicije bodo odslej lahko zasedali položaje tudi v vladnih strukturah. Kirgizija je v primerjavi z drugimi srednjeazijskimi državami revna, saj nima toliko naravnih virov kot na primer Uzbekistan in Kazahstan. Pomen predsedniške funkcije ostaja nespremenjen v tej regiji, čeprav je ravno Kirgizija dokazala, da se da delati tudi drugače. Kot sem izvedela, želi začasna vlada spremeniti ustavo, izvoliti novo četico v parlamentu in zmanjšati pooblastila predsedniku, da bi imel - tako kot v Sloveniji - zgolj reprezentativno vlogo. Med drugim se tudi zavzema, da bi se čim prej oblikovala opozicija, ki bi kritizirala njeno delo in bi bila hkrati prisotna tudi pri oblikovanju skupnih političnih odločitev. Nova opozicija naj bi imela podporo oblasti, da bo lahko svojo kritično misel tudi dejansko gojila in jo tudi aplicirala v svoji bodoči praksi.

Že na prvi pogled lahko opazimo razlike med Kirgizijo in drugimi srednjeazijskimi državami. Državljani Kirgizije se nekako zavedajo, da demokracija izhaja prav iz ljudstva…

Res je. Vsi se čudijo, kako se lahko ljudje v Kirgiziji odpravijo na ulice, zrušijo eno oblast in postavijo takoj drugo. In če jim tudi ta ne bo všeč, bodo zadevo ponovili. Ujela sem zanimiv komentar kirgiškega protestnika, ki je v tem izbruhu brutalnega nasilja izjavil, da so oni postavili Bakijeva na predsedniško mesto in so ga tudi oni vrgli s prestola. Dejal je še, da bodo zamenjali tudi novo oblast, če ne bo delovala v dobro ljudstva.

Menda so imele v tej vstaji pomembno vlogo narodne skupščine.

Dejstvo je, kot sem že omenila, da je bila vstaja organizirana iz vrst opozicije. Razmere v Kirgiziji niso bile povsod stabilne, zato so se začeli ljudje združevati v nekakšne samoorganizirane narodne skupščine. Mislim, da je v Kirgiziji najlažja stvar zbrati tisoč ljudi na trgu in organizirati javni posvet. Narodne skupščine so se tako odvijale februarja, marca in aprila. To je bilo obdobje, ko je država petkrat dvignila cene za elektriko in ogrevanje, na drugi strani pa ni zvišala pokojnin in socialnih podpor, zato naj bi zdaj upokojenci prejemali dodatne štiri evre, da bodo lahko plačali te javne dobrine. Vsi so pričakovali, da bo predsednik Bakijev ukrepal, pa ni. Moja mama, na primer, da 80 odstotkov plače za elektriko. Ljudstvo v takšnih razmerah ni vzdržalo. Lani so mobilni operaterji uvedli novo tarifo, ob vsakem klicu so ti vzeli 0,01 evra. Že takrat so državljani protestirali, prišlo je celo do organizirane akcije, v kateri dva dni niso uporabljali mobilnih telefonov. Oblast spet ni ukrepala. Začasna vlada je 10. aprila to tarifo že umaknila, zdaj namerava umakniti tudi zakon, ki je privedel do podražitve javnih storitev.

Se ne bojite, da se bodo na koncu vse te obljube izjalovile?

Seveda! Bakijev je spodkopal zaupanje ljudstva v oblast, in to zaupanje bo treba povrniti!

V Kirgiziji ima ljudstvo močan demokratični naboj. Zakaj se torej spremembe oblasti ne morejo zgodijo v bolj mirnih okoliščinah? Na primer z volitvami in ne z nasiljem na ulicah? Je institucija predsednika res tako močna, da je opoziciji delovanje popolnoma onemogočeno?

Predstavniki opozicije so bili zadnji dve leti neprestano po zaporih. Ubitih je bilo kar nekaj novinarjev, oblast je zatrla neodvisne medije… Čeprav obstaja Radio Svoboda, ki sicer oddaja iz češke prestolnice, pa njegova spletna stran v zadnjem obdobju v Kirgiziji ni bila dostopna. Nenehno so se pojavljale grožnje novinarjem, da jih bodo zaprli, če ne bodo umaknili svojih prispevkov. Oblast je zaprla dva neodvisna časopisa, zgodilo se je tudi nekaj političnih umorov. Obstajala je možnost, da bi se oblikoval tandem, kot ga v Rusiji predstavljata Dmitrij Medvedjev in Vladimir Putin. A je na koncu Bakijev Feliksa Kulova poslal v zapor, kot tudi nekatere vidne člane opozicije. V Kirgiziji se na primer enkrat na leto sestane kurultaj, vseljudska skupščina, in sicer marca, ko se praznuje tudi novo leto. Na tovrstnih skupščinah se oceni preteklo leto, udeleženci povedo, kaj je šlo narobe in podobno. Letos sta bili organizirani dve skupščini: provladna in opozicijska. Na provladno skupščino so sicer prišli tudi predstavniki opozicije, ki so predlagali in zahtevali, da se mora politika oblastnih struktur spremeniti. Še isti dan so potem zaprli vse voditelje opozicijskih strank. Zanimivo je tudi, da se na parlamentarnih volitvah, potem ko je Bakijev prevzel predsedniško funkcijo, nihče iz opozicije ni uvrstil v parlament. Do takšne mere si je podredil oblast.

Organizacija Freedom House, ki spremlja svobodo novinarstva v posameznih državah, je Kirgizijo v družbi 170 držav uvrstila na 111. mesto. Kirgiško novinarstvo je v zadnjem obdobju zaznamovala tudi kruta smrt enega od pomembnejših novinarjev...

Pred pol leta je bil umorjen eden najboljših kirgiških novinarjev, Genadij Pavljuk. Umorili so ga v prestolnici Kazahstana. Z zvezanimi rokami in nogami so ga vrgli iz šestega nadstropja.

Zakaj v Kazahstanu?

Sporočili so mu, da mu bodo tam izročili neke pomembne informacije. Začasna vlada je že dala jasno vedeti, da bo zdaj že bivši notranji minister Moldosum Kongajtijev odgovarjal za žrtve kirgiške vstaje, razkriti pa bo moral tudi Pavljukovega morilca, čigar ime bi po mnenju začasne vlade moral poznati prav on.

Če se vrneva k zadnji kirgiški vstaji… Kdo sploh so bili protestniki?

Ljudje brez osebnega dohodka, brez možnosti, da bi do njega sploh kdaj prišli. V Kirgiziji 57 odstotkov ljudi, ki delajo, živi pod pragom revščine. Kar pomeni, da se ti niti ne splača delati. Delaš trideset let in potem imaš pokojnino, ki znaša okoli 40 evrov na mesec.

S čim se torej preživljajo?

Devetdeset odstotkov je dobrin uvoženih. Industrija je propadla. Imamo sicer nahajališče zlata, za katerega pa skrbi kanadska družba Kumtor. Tam je zaposlenih veliko ljudi. Čeprav majhna predelovalna industrija še vedno deluje, Bakijev v teh petih letih ni naredil ničesar za razvoj srednjega podjetništva. To si je namreč zastavil za cilj ob začetku mandata. V Kirgiziji zaradi vseh teh kriz in vstaj še nekaj časa ne bo koristnih investicij. Večina mojih sošolcev s fakultete na primer živi v tujini, od Malezije do Kanade. V Bakijevem obdobju je bilo veliko ljudi tudi izgnanih iz države.

Kdo so bili to?

Politično aktivni posamezniki. Eni so zbežali zaradi groženj, drugi niso več prenesli razmer v državi, tako da so odšli sami. Zdaj berem, da se je veliko ljudi že vrnilo, med njimi tudi več kot tristo študentov, ki so ustanovili April Relief Fund. Cilj tega sklada je finančna pomoč svojcem ubitih 7. aprila 2010 na trgu Ala-Too v Biškeku in hkrati vzpostavitev mreže projektov za spodbujanje podjetništva.

Kakšne pa so življenjske razmere v državi na splošno?

Moja mama, zdravnica po izobrazbi, je šla letos v pokoj, vendar mora še naprej delati, ker se zgolj s pokojnino ne da preživeti. Povprečna pokojnina trenutno znaša 40 evrov. Od leta 1991 do leta 2007 je prejemala povprečno plačo, ki je takrat znašala 30 dolarjev. Vsi govorijo, da so v Sovjetski zvezi bolje živeli. Starša sta bila oba zdravnika, cene so bile nižje, zdravstvo in izobrazba pa sta bila brezplačna. Nisem pristašinja takratnega socializma, ampak mojim staršem se je takrat bolje godilo, kot se kirgiškemu narodu godi danes. Za takšne razmere pa je kriva predvsem nasilna in divja privatizacija, ki se je začela takoj po osamosvojitvi Kirgizije.

Največja težava v državi sta korupcija in revščina. Korupcija obstaja na mikro in makro ravni. Ko sem se leta 2006 odpravila domov z avtomobilom z ljubljansko registracijo, so me na cesti ustavili policisti, čeprav nisem storila prekrška, in zahtevali 15 evrov. S tem denarjem lahko v Kirgiziji preživiš ves mesec. Cene dobrin so spet poglavje zase, saj so primerljive celo s slovenskimi. Olje na primer stane en evro. Mamo, ki ima zdaj 100 evrov prihodkov, sem vprašala, kako se je preživljala takrat, ko je prejemala le 30 evrov. Odgovorila mi je, da so bile takrat tudi cene dobrin nižje.

Če ima nekdo plačo sto evrov, si ne more privoščiti vozila srednjega razreda, kaj šele visokega cenovnega razreda. Tisti, ki imajo take avtomobile, so zdaj pod velikim pritiskom. Znancu so na primer že razbili šipo na avtu. Pri tej vstaji je šlo tudi razredni boj revnih proti bogatim. V zadnjih petnajstih letih so revni postali še bolj revni, bogati pa še bolj bogati. V zadnjih nekaj letih je bilo zgrajenih kar nekaj mestnih četrti, ki so namenjene samo bogatim. Gre za vile, ki jih obdaja trimetrski zid. Po vstaji so se oblikovale skupine revnih, ki oboroženi z orožjem kradejo bogatim. Dobili so moč za izvajanje nasilja. Kriminaliteta v Biškeku se je zelo razširila. Prav razredni boj je bil najpomembnejši povod za zadnjo kirgiško vstajo.

Kirgizija velja za multietnično državo. To dokazuje tudi kirgiška zastava, na kateri je 40 žarkov - ti predstavljajo prav toliko plemen, ki naj bi ustanovila državo. So na zadnjo vstajo vplivali tudi spori med narodnostnimi in verskimi skupnostmi?

Nekaj izbruhov je bilo, vendar so razmere na tem področju mirne. V Kirgiziji je največ muslimanov, na drugem mestu so pravoslavci. Obstaja tudi velika skupina Kitajcev, ki so prav tako muslimani. Tako je danes v Kirgiziji več kot 80 etničnih skupin. Takšnih nesporazumov, kot so bili prisotni na primer na Balkanu, v Kirgiziji ni. V sedanji opozicijski vladi niso samo Kirgizi. So tudi Rusi, Ukrajinci...

Zdi se, da so v Kirgiziji največja težava avtokratski predsedniki…

Za Kirgizijo se je vselej govorilo, da velja za nekakšno oazo demokracije v srednji Aziji. Je edina država v regiji, ki ima nekoliko več neodvisnih medijev. Zdi se, da je Bakijev želel postati drugi Nursultan Nazarbajev (kazahstanski predsednik, op.p.), a mu to ni uspelo.

Obstaja kakšna alternativa vladajoči politični garnituri? Da bi oblast prevzela mlajša generacija, ki ima študijske izkušnje tudi iz tujine in ki ni toliko navezana na srednjeazijsko politično tradicijo...

V kirgiški družbi je še vedno pomembno vodilo, da je treba starejše ljudi spoštovati, že zaradi tradicije, ki avtomatsko vključuje starejšo generacijo v velike subjekte. Zaradi moči te tradicije, ki goji zelo spoštljiv odnos do starejših občanov, mladina nima priložnosti izraziti svojega mnenja in zato smo še vedno v kontinuumu medgeneracijskega prepada. Zato se tudi dogaja množičen beg možganov v tujino, mladi so razpršeni po vsem svetu, kar je eden največjih problemov v tej državi.

Se bojite, da bi prišlo do državljanske vojne?

Med severom in jugom Kirgizije obstajajo velike razlike. Sever je imel vselej boljši dostop do državniških infrastruktur, medtem ko so naselja na jugu predaleč stran od prestolnice. Na jugu so se na primer drugače borili proti invaziji ruskih carjev kot na severu. Ta razlika se vleče že iz zgodovinskih časov. In kaj zdaj počne Bakijev? Ponovno hoče razdeliti Kirgizijo na sever in jug. Umrlo je že veliko ljudi, zato so nekateri že pripravljeni na maščevanje. Bakijev je na jugu mobiliziral ljudi in jim dal orožje, tako da nevarnost državljanske vojne še vedno obstaja. Ravno zato mora začasna vlada najprej izpeljati dogovor o odstopu Bakijeva na karseda miroljuben način.