Evropski vzhod je eno od prezrtih prizorišč svetovne zgodovine. Največkrat se ga zlahka odpravlja kot prostor, ki je samo sprejemal pobude od drugod. Toda vsaj grünwaldska bitka v srednjem in varšavska v novem veku sta odločali o usodi Evrope. Sredi julija 1410 je poljski kralj Vladislav Jagiełło s pomočjo litovskih rojakov odločilno premagal ekspanzivno teokratsko državo Nemškega viteškega reda, ki bi v primeru svojega triumfa postala tako mo(go)čna, da bi lahko začela diktirati makroregionalno politiko. Veliki boj je celo nekoliko povezan z nami: tedanja poljska kraljica Ana je bila Celjanka. Njene sorodstvene vezi z dvorom Sigismunda Luksemburškega, ki je bil sprva močno naklonjen Nemškemu viteškemu redu, so pomagale ohraniti mir na južnih in zahodnih mejah Jagiełłove države; ta se je potem lahko posvetila samo vojskovanju na severu.
Dobrega pol tisočletja pozneje je na vzhodnoevropskih ravnicah spet prišlo do bitke, ki je iz množice zgodovinskih možnosti za uresničitev v vsakdanji stvarnosti izbrala eno rešitev in za(s)trla vse ostale. Ruska revolucija, ki jo je odločilno zaznamoval Leninov državni udar novembra 1917, je po velikih zmagah na območju nekdanjega imperija Romanovih hotela postati svetovna ali vsaj evrazijska. Proti zahodu sta po ponesrečeni intervenciji poljskih sil v Ukrajini (spomladi 1920) pritiskali dve veliki komunistični armadni skupini: prva je prodirala proti Varšavi in nemškim mejam, druga pa proti Lvovu, od koder naj bi se usmerila proti osrednjim deželam nekdanje Avstro-Ogrske. Lenin in njegovi poveljniki so računali, da bodo njihove čete na ozemljih v prvi svetovni vojni premaganih centralnih sil hitro razžarile še tleče ostanke levičarskega ekstremizma, ki je visoko vzplamtel že v poskusu revolucije na Madžarskem leta 1919. Prav razdeljenost komunističnih sil pa je dala poljskim armadam priložnost za zmago. Njihov vrhovni poveljnik, maršal Józef Pi³sudski, ki je bil hkrati tudi šef države, jo je izkoristil: Leninovi "izvozniki revolucije" so bili avgusta 1920 v hudih bojih vzhodno od Varšave popolnoma razbiti. Čudež ob Visli, ki se je malone ujemal s 510. obletnico bitke pri Grünwaldu, je onemogočil boljševiško invazijo v Srednjo Evropo.
Komunizem je tako v kritičnem trenutku zgodovine, ko bi zaradi izčrpanosti mnogih držav po porazu v prvi svetovni vojni mogel zagospodovati velikemu in industrijsko razvitemu predelu sveta, ostal omejen na jedro prostora nekdanjega ruskega imperija in na Mongolijo. Tako je bil prisiljen tekmovati z blaginjo naglo večajočega se sveta svobodne izbire na eni ter s conami pod vladavino radikalne desnice na drugi strani. Njegov model zožene in strogo nadzorovane modernizacije, ki je razvoj videl le v merljivih količinah, se je lahko uspešno meril le s slednjimi. V tekmi s svetom svobodne izbire pa je klecnil. Sistem, v katerem se mora vse, kar počneta dva človeka ali več, odvijati pod vodstvom Partije, preprosto ne more loviti koraka s podjetnostjo in domišljijo ljudi, ki si lahko zgolj s sledenjem moralnemu zakonu pod zvezdnim nebom prizadevajo za svojo srečo.
Čeprav so si po letu 1920 mnogi lastili zasluge za zmago nad Leninovimi vojskami - po eni verziji naj bi odločilno vlogo odigrali francoski svetovalci (med njimi je bil tudi Charles de Gaulle), po drugi pa britanska pomoč v oborožitvi -, je levji delež zanjo vendarle šel maršalu Piłsudskemu. V marsičem neuspešni oče poljske druge rzeczpospolite (druge republike) je najmanj evropsko - če ne tudi svetovno - zgodovino usmeril na pot, ki je docela morda niti še nismo prehodili. Njegova država je zato v vrstah internacionalnega komunizma veljala za enega najnevarnejših sovražnikov.
Josif Visarionovič Stalin, ki je že v zadnjih mesecih Leninovega življenja nakazal, da je sposoben stabilizirati nevarno opotekajoči se komunistični režim v eni deželi, naukov poljske kampanje leta 1920 ni pozabil nikoli. V polom je bil celo neposredno vpleten: imel je eno vodilnih mest v poveljstvu sil, ki bi morale po načrtih Rusiji vladajočih revolucionarjev prodreti na jugozahod - proti Panonski ravnini in Apeninskemu polotoku. Pozneje vztrajno razširjana zgodba njegovih levičarskih nasprotnikov, da je bil pravzaprav sokrivec poraza komunističnih sil v bitki ob Visli, ker naj bi hotel zablesteti z osvojitvijo Lvova, se je po pregledu ruskih arhivov v postsovjetski dobi izkazala za legendo: kot vedno dotlej je bil tudi tedaj le zvest izpolnjevalec direktiv V.I.Lenina, ki se ga je poleti 1920 spet enkrat lotila "rdeča mrzlica". Gospodar s krvjo natopljene ruske dežele je bil tedaj tako zaslepljen, da je celo v "prvem duceju" Gabrieleju d'Annunziu - ki je brezobzirno teroriziral Reko - videl pravega revolucionarja.
Stalin, ki je hitro postal četrti in faktično najpomembnejši klasik marksizma, je večino ozemlja ruskega imperija uspel preobraziti v Sovjetsko zvezo. Modernizacija, ki jo je izvajal brez usmiljenja in s komaj katerim dvomom, ga je iz upravitelja šibke dežele naredila za gospodarja velesile. Komuniste je štel za ljudi posebnega kova (na to, da naj bi bili jekleni, je namigoval že njegov revolucionarni "priimek"). Zares so bili takšni: ko je Vjačeslav Mihajlovič Skrjabin, ki je kot Stalinova desna roka po vsej pravici nosil vzdevek Molotov (Kladivar), v svojih poznih letih opisoval Hitlerja, ga je označil za skoraj povsem običajnega človeka! Etične mere in moralne uteži milijonov "ljudi brez posebnosti" so komunisti pač odpravili kot zasužnjevalski izmislek razrednega sovražnika... V skladu s svojimi razumevanji in predstavami so očitno presojali tudi druge - na primer nacionalne socialiste. Bili so prepričani, da jim samorazglašena največja naprednost in fanatična vera v veljavnost zakonov domnevno nenehno napredujoče zgodovine dajeta mandat za vsak ukrep, ki ga spoznajo za koristnega.
Za Stalina je bilo leto 1938 zelo tesnobno: Sovjetska zveza se je zapletla v špansko državljansko vojno; kot intervencionistka se je soočala z nacionalsocialistično Nemčijo in fašistično Italijo, Velika Britanija in Francija pa sta Hitlerju dopustili začetek ekspanzije na vzhod. Marca je tretji rajh pogoltnil Avstrijo, oktobra pa Sudete. Uradna Moskva se je čutila povsem osamljeno. Britanske varnostne garancije Poljski in Romuniji je komunistična velesila štela za skrajno dvomljivo potezo: ljudje, ki so se v Münchnu dogovorili z nacionalsocialističnim führerjem in fašističnim ducejem na račun svoje zaveznice oziroma prijateljice Češkoslovaške, bi bili po Stalinovi sodbi sposobni vsakršne nenačelnosti. Hitler, ki se je vse do konca leta 1940 jasno zavedal v prvi svetovni vojni praktično potrjenega Bismarckovega aksioma o pogubnosti hkratnega nasprotovanja Nemčiji na vzhodu in zahodu, zato ni imel pretežkega dela, da je sovjetskega voditelja prepričal v koristnost aranžmaja med kljukastim križem in rdečo zvezdo. Če se je hotel polastiti Svobodnega mesta Gdanska ter poljskih ozemelj med Vzhodno Prusijo in Pomorjansko, je ob varnostnih zagotovilih zahodnih sil uradni Varšavi pravzaprav moral skleniti dogovor s Stalinom. Njegov zunanji minister Ribbentrop je tako odletel v Moskvo, se sporazumel s svojim sovjetskim kolegom Molotovom o delitvi interesnih sfer ter se oklical za novega Bismarcka. Za izbruh zadnjega velikega evropskega spopada - prvi dve leti druge svetovne vojne (1939-1941) sta namreč bili prav to -, je bilo potem vse pripravljeno.
Poljska se je septembra 1939 neustrašno postavila po robu nacističnim hordam. Branilci trdnjave Westerplatte so se nemudoma preselili v spomin in legendo. Konstanty Ildefons Ga³cziñski jim je posvetil eno najlepših pesmi v vsej vojni poeziji. Začenja se z verzi:
Ko se je stekel njih čas in dni poletnih ure zlate,naravnost v nebesa po štirje so šlivojaki z Westerplatte.
(A tistega leta bilo je prelepo poletje.)
In peli so v zboru na glas: - Ah, kaj, če tam so nas pekle rane,saj kakšna sladkost je korakati zdajtja na nebeške poljane.
Čudež ob Visli pa se je kljub junaštvu zgodil samo enkrat. Leta 1939 ga ne bi mogel ponoviti niti maršal Piłsudski (če bi bil še živ). Med Nemčijo in Rusijo je vsakdo majhen - ne glede na to, s koliko milijoni se lahko pohvali… 17. septembra je Sovjetska zveza poslala svoje enote v vzhodne predele druge rzeczpospolite in jih okupirala. Stalin, v čigar žilah sta se pretakali osetinska in gruzinska kri, je tako postal zagonetna sfinga: nihče ni več zanesljivo vedel, ali je dedič ekspanzionistične politike moskovskih carjev in sanktpeterburških imperatorjev ali pa naslednik Leninove internacionalistične revolucije, ki ne zamudi niti najmanjše priložnosti za svoj izvoz oziroma razširitev. Nacistično-komunistično zavezništvo je sprožalo številna vprašanja. Slovaški notranji minister Šaòo Mach je v svojih spominih ohranil zelo pomenljivo anekdoto o tedanji, na prvi pogled tako presenetljivi stvarnosti. Hitlerja je leta 1940 zanimalo, kako v slovanskem svetu komentirajo pakt med nacionalnimi in marksističnimi socialisti, ki ga v Berlinu štejejo za nekaj takega kot zvezo ognja in vode. Eden od bratislavskih odposlancev, pisatelj Tido J. Gašpar, je njegovemu pribočniku povedal, da so tudi na Slovaškem podobnega mnenja. Pristavil pa je še, da je to dobro, kajti ogenj in voda skupaj ustvarjata paro, ta pa žene naprej lokomotivo. Ko je Hitler izvedel za to optimistično sodbo, je postal še bolj radoveden in ga je zanimalo, komu Slovaki pripisujejo katero vlogo. Tudi na to vprašanje je od Gašparja dobil jasen, a diplomatski odgovor: v Bratislavi se ljudem zdi precej vseeno, kdo je kaj, pomembno je le to, kdo je "maschinführer" (strojevodja) - kar pa je lahko le führer!
V času, ko so se v salonih vse bolj nacificirane (srednje) Evrope zabavali nad takšnimi besednimi igrami, pa je na vzhodu prišlo do neopisljive tragedije. Nemci so na okupiranem ozemlju druge rzeczpospolite začeli z eliminacijo poljske elite in lovom na Jude, ki so jih tlačili v gete. Stalin in njegovi sodelavci so medtem z vso energičnostjo sovjetizirali ozemlja, ki so jih zasedli v drugi polovici septembra 1939. Vedeli so, da bo njihovo opravilo vsaj v začetku zelo težavno. Stalin si kot vodilni marksistični strokovnjak za nacionalno vprašanje ni delal iluzij: glavna ovira na poti k zadanemu cilju so intelektualci. Značilno je še v zadnjih mesecih druge svetovne vojne Edvarda Kardelja svaril pred inteligenco, ki je po njegovih izkušnjah pri majhnih narodih povsem neuporabna za izgradnjo komunizma. Ker so bili po poljskih zakonih vsi univerzitetno izobraženi vojni obvezniki rezervni častniki, je bilo jasno, da je stalinski Politbiro prav v njih videl natrdovratnejše potencialno žarišče odpora sovjetizaciji. Zato je septembra 1939 zajete oficirje poslal v osem koncentracijskih taborišč (večinoma so bila v nekdanjih samostanih) ter jih zaupal skrbi nekdanjega mitraljezca Rdeče armade Petra Karpoviča Soprunenka, tiste, ki so izhajali iz ozemelj pod nemško okupacijo, pa je poslal v tretji rajh.
Šef NKVD Lavrentij Berija je med ujetnike poslal svoje agente: ko so mu ti poročali, da taboriščniki kljub skrajno težavnim življenjskim razmeram in sovjetski propagandi ne kažejo nobene naklonjenosti do komunizma, se je razjezil. V čedalje težavnejših časih za oborožene sile komunistične velesile, ki je le s težavo dobila neslavno vojno s Finsko, je 5. marca 1940 Stalinu predlagal poboj poljskih častnikov. Pri tem ga je podpiral načelnik političnega oddelka armade Lev Mehlis, medtem ko se je maršal Grigorij Kulik zavzemal za njihovo izpustitev. Stalin je bil sprva v tem vprašanju neodločen, potem ko je dobil na mizo Berijev predlog, pa ga je povsem nedvoumno podprl. Politbiro sovjetske partije je zato brez pomislekov in odlašanja odobril načrt vrha NKVD. Stalin, maršal Kliment Vorošilov, Molotov in Anastas Mikojan so se na Berijev dokument nemudoma podpisali, Lazar Kaganovič in Mihail Kalinin pa sta dala soglasje po telefonu. Krvava operacija je bila potem zaupana Vsevolodu Merkulovu, Leonidu Baštakovu in Bogdanu Kobulovu.
Stalin sam je Berijo izvzel iz neposrednega vodenja poboja - morda zato, ker je vedel, da se tako velikega zločina ne dá povsem prikriti, šefa svoje politične policije pa bo krvavo potreboval kot pred svetom čisto osebnost tudi v prihodnosti... Sovjetski voditelj prav tako ni ostal gluh za apele svojih zaveznikov in prijateljev: kakšnih petdeset za likvidacijo predvidenih jetnikov je bilo na prošnjo Benita Mussolinija in nemških nacionalsocialističnih oblasti - med njimi sta bila tudi slikar Józef Czapski in bodoči pravosodni minister v poljski begunski vladi Wac³aw Komarnicki - izpuščenih. Nadaljnjih šeststo mož je rešil veliki Stalinov vohunski šef Pavel Sudoplatov, ki je menil, da bi jih lahko sčasoma pridobil bodisi za svojo tajno službo, bodisi za službo v Rdeči armadi, bodisi za upravne službe v bodoči sovjetizirani rzeczpospoliti. Med njimi so bili tudi pozneje proslavljeni generali W³adys³aw Anders, Zygmunt Berling in Jerzy Wołkowicki. Posamezniki - kakor poznavalec nemške ekonomije Stanis³aw Swianiewicz - so bili sneti celo s transportov smrti, ki jih je organiziral Solomon Milštejn.
Poljske vojne ujetnike, med katerimi je bilo 11 generalov, admiral, 77 polkovnikov, 2129 drugih višjih in 6061 nižjih oficirjev, 18 vojnih kuratov in vrhovni armadni rabin, je aprila 1940 pomorilo okoli 50 eksekutorjev pod vodstvom Vasilija Mihajloviča Blohina. Za likvidacijo posameznika so komunistični rablji porabili približno 3 minute. Blohin, ki je prej pokončal že mnoge žrtve stalinskih čist, je v 28 nočeh ustrelil okoli 7000 vojnih ujetnikov. Vseh žrtev sovjetskega obračuna s Poljaki - poleg mož v uniformah so bili represiji izpostavljeni tudi policisti, državni uradniki in s pomočjo marksistične ideologije detektirani razredni sovražniki (dvajset univerzitetnih profesorjev, okoli tristo zdravnikov, sto pisateljev in časnikarjev ter nepregledna množica (drobno)buržoaznih elementov) - je bilo najmanj 22.500. Njihova trupla so zagrebli na več krajih, med katerimi je pozneje postal najbolj znan Katin. Vasilij Blohin je bil 27. aprila 1940 tajno odlikovan z redom rdečega prapora, dobil pa je tudi nekaj rubljev dodatka h krvavo prisluženemu osebnemu dohodku. Oktobra je Berija za izpolnitev "posebnih nalog" nagradil še druge eksekutorje s posebej izdatno mesečno plačo. Okoli 135.000 zajetih poljskih vojakov brez častniških stopenj je bilo poslanih na prisilno delo: graditi so morali progo v Vorkuto na arktičnem severu.
Poleti in jeseni 1941 so zahodnoruske kraje z množičnimi grobnicami pomorjenih jetnikov zasedli Nemci. Poljake so nove okoliščine naredile za Stalinove zaveznike; okoli sto tisoč se jih je lahko odpravilo k zahodnim zaveznikom v severno Afriko. Nihče pa ni mogel prikriti izginotja velikega števila častnikov, za katere sta se že avgusta 1940 začela zanimati madžarski in mednarodni Rdeči križ. Stalin in njegovi sodelavci so se delali nevedne. 13. aprila 1943 pa so Nemci javno objavili, da so v Katinskem gozdu odkrili množično grobnico z okoli tri tisoč poljskimi častniki. Pozneje so odkopali kar 4243 trupel v razpadajočih uniformah. Forenzični strokovnjaki iz držav trojnega pakta, okupiranih ozemelj in iz nevtralne Švedske so lahko temeljito opravili svoje delo. Nemci so jim dali proste roke, saj so se zavedali, da jim nobena propagandna akcija proti rdeči velesili ne more toliko koristiti kot grozljiva katinska stvarnost. Komunistični rablji, ki jih za zločin nad poljskimi častniki nikoli ni doletela kazen, so se tedaj začeli zavedati, da so bili zelo neprevidni: ob posmrtnih ostankih so se ohranili fragmenti dnevnikov, zapiskov in drugi sledovi, ki so omogočali dovolj natančno določitev časa pomora. Zato so pozneje ob podobnih masakrih žrtve najprej slekli in jih šele nato likvidirali.
Ko so septembra 1943 Katin zasedle Stalinove sile, so se nemudoma začela dokazovanja, da so nesrečne Poljake pobili Nemci. Januarja 1944 so sovjetske oblasti ustanovile posebno komisijo, ki naj bi to potrdila. Toda njen član, proslavljeni pisatelj Trnove poti in Petra Velikega Aleksej Tolstoj, je po snemanju filma o katinskem pokolu posvaril šefa Stalinove protinemške propagande Nikolaja Švernika, da so v njem nastopajoče priče videti kot igralci, ki ponavljajo na pamet naučeno besedilo... Kljub temu je Sovjetska zveza vse do leta 1988 zatrjevala, da so za poboj pri Smolensku najdenih trupel krivi Nemci, ki naj bi se znesli nad Poljaki po zasedbi zahodnih predelov Sovjetske zveze.
Nekako do tod je Katin zgodovina. A ob njej obstaja tudi kot večna sedanjost. Poljaki namreč niso nikoli verjeli izmišljotinam komunistične propagande. Po drugi svetovni vojni so se razlikovali samo v strategijah preživetja s strašno stvarnostjo, ki so jo skrivali njihovi prisilni "prijatelji" (s tem izrazom so navadni prebivalci dežel Varšavskega pakta označevali sovjetske gospodarje) na vzhodu. Toda prav tam so se stvari v zadnjih letih najbolj spremenile. Pojmovanje, ki je pravice človeka in življenja priznavalo samo glede na njuno trenutno koristnost, se je po propadu komunizma umaknilo trdneje - in tradicionalneje - utemeljenim etičnim razumevanjem. Trupla tako niso več "kosti", ampak zemeljski ostanki ljudi, ki so bili takšni, kot smo mi. V novem filmskem spektaklu oziroma nadaljevanki Admiral (2008), ki tematizira najvznemirljivejši del življenjske poti nesrečnega vrhovnega upravitelja Rusije Aleksandra Vasiljeviča Kolčaka, preprosti ljudje ugotavljajo, da so tako "beli" kot "rdeči" padli za domovino - in je zato treba v skupni grob pokopati oboje. Voditelj protikomunističnih sil v državljanskem spopadu je prikazan kot natančno to, kar je tudi dejansko bil: vojni heroj in brezupno slab politik, ki ni hotel deliti ničesar, kar ni bilo zares njegovega. V letih, ki so bližje sovjetskim kot današnjosti, bi si takšnega filma iz Rusije ne mogli niti zamisliti.
Toda sedma umetnost je le najočitnejši emblem globokih sprememb. Preučevanje ruske zgodovine je z velikim odpiranjem neizmerno bogatih arhivov postalo velika intelektualna tema. Richard Pipes, John Lukacs, Simon Sebag Montefiore, Donald Rayfield, Isabel de Madariaga, Richard Overy in Orlando Figes so v zadnjih letih o njej napisali študije, ki jim najdemo para kvečjemu v Bosworthovi obravnavi fašistične Italije in Strachanovih knjigah o prvi svetovni vojni... Rusi, ki so celo zahodnjake spustili do svojih skrbno ohranjanih arhivskih depojev, so, skratka, vzeli neprizanesljivo zgodovino nase. Verjetno ne še čisto vse, toda najtežji del zagotovo. Doživljajo jo kot tragično izkušnjo, ne kot povod ali razlog za prepir. Mir, sočutje in odpuščanje začenjajo prevladovati nad svojimi nasprotji.
Da se je predsednik drugič obnovljene poljske rzeczpospolite Lech Aleksander Kaczyñski podal med takšne Ruse počastit spomin svojih pobitih rojakov, ni samo logično, ampak tudi politično modro in človeško primerno. Da so ob tragediji poljskega vladnega letala moskovske oblasti reagirale z vso pieteto in občutljivostjo, prav tako. Rusija ima tudi danes obraz, ki nepozorne opazovalce dogajanj v njej preseneča s človeškostjo.
Žal pa česa podobnega ni mogoče reči o dojemanju poljske - in navsezadnje tudi ruske - nesreče pri nas. "Ovekovečanje" človeške smrti v karikaturi je nekaj, kar bi ne smelo biti mogoče. Tudi pisanje o poljskem 11. septembru je čudaštvo posebne vrste: človek mora razpolagati z neizmerno brezobzirnostjo, da se mu posreči kaj takega. Prav tako ni za nikamor zafrkljivo "sočustvovanje" z narodom, ki ima za elito politike, vojake in duhovnike. Poljaki so pač tudi te položaje zasedli z ljudmi, ki si to oznako zaslužijo - ne samo potem, ko so umrli. In nikakor niso krivi, če jih drugje morebiti niso ali če sploh ne čutijo potrebe po tem, da bi jih.