Osamosvojitev je bila neizogibno, a vulgarno dejanje, ki je sestavilo svoj delež kock v mozaiku, ki prikazuje klavnico razpadle Jugoslavije. Avantgarda, neoklasicizem, nazikunst in druge umetniške reference, iz katerih črpa Laibach pri konstrukciji vizualnega jezika, izhajajo iz pogleda v prihodnost, so futuristični utopični kulturni projekti, katerih največja moč je bila njihova neuresničljivost, njihova totalna zadovoljitev v prihodnosti, ki se nikoli ne dopolni. Pošastnost teh projektov, kot je bil na primer futurizem, se je pokazala že v drugi svetovni vojni, ko estetika, ki je izhajala iz umetniških teženj, ni več igrala vloge protipola obstoječi družbi, temveč je bila utelešena v militantnem stroju. Predstavljamo si grozo ob spoznanju, da so se uresničile naše distopične napovedi, da je država postala resničnost. Leta 1990 je Laibach razobesil svojo zastavo na Aljaževem stolpu na Triglavu.

Če bi želeli pripenjati tiste neokusne državne simbole glasbeni skupini, potem bi morali izbrati nekoga, ki ustreza okusu ljudstva, in to ne bi bili niti Laibach, niti Pakrti, niti Buldožerji in Marko Brecelj, kaj šele Borghesia ali Videosex. Pripeti bi jih morali skupini Agropop, ki si zasluži celostno grafično podobo države. Takšna je bila volja ljudstva tedaj in takšna je volja ljudstva tudi danes. To je postalo povsem jasno na zadnjem referendumu narodnega okusa na Evroviziji, kjer je ljudstvo izbralo najbolj dobesedni in najbolj zabavni glasbeni zvarek.

Pri Laibachu ni nič dobesednega, kaj šele zabavnega. Njihovi zgodnji nastopi industrialnega hrupa so bili tako bučni, da so se po anekdoti uklonila celo ušesa glasbenika Marka Breclja, kar je članom skupine potrdilo, da so na pravi poti, da so bolj radikalni od najbolj radikalnih. Brecelj je po tridesetih letih počastil delo Laibacha z mehko teroristično akcijo, v kateri je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru ob odprtju razstave Gesamtkunst Laibach: temelji 1980-1990 zasul ljubljanskega župana z javorovimi semeni (Kako lepo!) in izrekel krilatico: Merkator: kultura mi diktator!

Imidž in make-up

Izjave in geste Laibacha nas navdušujejo, a ne brez intelektualnega napora. Ljudstvo pa je leno. Lepota Laibacha izhaja iz prisvajanja izmuzljivih simbolov, kot so Maljevičev križ, lovske uniforme, jeleni in druga nacionalna emblematika, kjer ni nikoli jasno, kakšna je mera ironije, kakšna mera distance in kakšna naj bi bila pozicija avtorjev. Vprašanje, kaj misli Laibach, je nesmiselno, ker Laibach, če upoštevamo njihov kolektivni program, misli vse, kar se pojavi v miselnem polju ljudstva. Teksti skupine, ki se naslanjajo na manifest Deset točk konventa, ničesar ne razlagajo, temveč odpirajo široko diskurzivno polje, v katerem se soočajo pogosto popolnoma nasprotujoče si interpretacije. Že v eni od mitskih revij ljubljanske alternativne scene, ne spomnim se več natančno, ali v Viksu ali v posebni izdaji Punk Problemi, je Laibach odgovarjal na vprašanje pomena njihovega imidža, ki je bil tedaj, v času pred totalno globalizacijo, precej pomemben družbeni identifikator na alternativni in glasbeni sceni. Laibach so preroško odgovorili, da jim gre pri imidžu za ukinitev razlike med javno in zasebno sfero. Izjavo lahko beremo v kontekstu zatona SFRJ, ali pa v kontekstu današnjega medijskega realnostnega programa, kjer je disciplina nadomestila realnost. V četrti točki konventa beremo: "Triumf anonimnosti in brezobličnosti je skozi tehnološki proces izostren do absurda." Glede individualnosti, ki je danes tako čislana vrednota, pa Laibach pravi: "… večina ljudi so drugi ljudje, njihova mnenja so mnenja nekoga drugega, njihova življenja so mimikrija, njihove strasti so citati. Laibach se ves čas programsko trudimo biti nekdo drug, natančneje, kolektivno drug."

Programska osnova doktrine

Filozofsko-politični program Deset točk konventa je prvič objavila Nova revija v svoji zgodnji 13. in 14. dvojni številki leta 1982. "Naša" javnost je bila tedaj mnogo manj polarizirana in niti zdaleč monolitna ali enoumna. Razdelitev na naše in njihove pa zahteva vulgarizem, o katerem smo že govorili, ki ga pogojuje nezmožnost zrelega gledanja funkcije državnega aparata. Realna država je vedno patološka forma. Retroavantgardni projekt kolektiva Laibach je izpeljan izrazito taktično in programsko, a hkrati je bil tudi eksperiment, ki je bil že od samega začetka učinkovit. Akumulacija in sinteze raznorodnih umetniških praks v en sam vizualno-zvočni gestualni jezik sta že v samem začetku sprožili politično provokacijo.

Kljub prepovedi uporabe imena Laibach, ki naj bi po uradni interpretaciji obujal spomin na čase nacistične okupacije, Laibach prepovedi ni upošteval, saj je bila provokacija tudi eden od temeljnih smislov njihovega delovanja. Situacijo so zaostrili leta 1983 ob nočnem nastopu na 12. glasbenem bienalu v dvorani Moše Pijadeja v Zagrebu z naslovom Mi kujemo bodočnost. Koncert so zaustavili javni organi, zaradi videoprojekcije z dvojno sliko pornografskega filma in propagandnega filma o izgradnji SFRJ. Naraščanje temperature je potenciral nastop skupine v TV tedniku, kjer so jih poskušali predstaviti kot neonaciste, podobno kot jih želijo danes predstaviti kot narodne buditelje. To je stvar interpretacije. Laibach izjavlja: "Za nas je vsaka interpretacija načeloma pravilna, tudi tista, ki je popolnoma napačna. Znameniti slovenski pesnik pravi, da ga je z vsako interpretacijo manj, Laibach pa v bistvu obstaja samo skozi interpretacije." Trenja v lokalnem prostoru so med drugim spodbudila skupino, da se je leta 1983 odpravila na prvo mednarodno turnejo na obeh straneh železne zavese, kjer so jih prepoznali kot pomembne predstavnike redkih, a glasbeno in konceptualno izjemno kvalitetnih skupin, kot so Einstürzende Neubauten, Test Department ali Cabaret Voltaire. Posledično pa so začeli tudi svoje dolgoletno sodelovanje z londonsko založniško hišo Mute.

A Laibach je bil že od začetka celostna umetnina, ki vključuje vsa polja umetnosti. Leta 1984 so ustanovili kolektiv Neue Slowenische Kunst, a to je že zgodba, ki pogojuje tudi razumevanje reakcije Laibacha na krvavi razpad SFRJ. Ob ukinitvi države in realizaciji distopične realnosti, ob ustanovitvi nacionalne države, je NSK sestavil koncept države v času, ki ne temelji na nacionalnih, geografskih, rasnih ali ideoloških premisah. V drugi točki konventa izjavljajo: "Laibach analizira odnos med ideologijo in kulturo v poznem obdobju, prezentiran skozi umetnost. Napetosti med njima in obstoječe disharmonije (socialni nemiri, individualne frustracije, ideološka nasprotja) Laibach sublimira in s tem eliminira vsakršno direktno ideološko sistemsko diskurzivnost..." Ko distopična prihodnost stopi v realnost, Laibach zgubi predmet provokacije. Čeprav ni nemočen, je politično razorožen in potisnjen v polji sodobne umetnosti in popularne glasbe, kjer sprejema pravila igre. Na teh področjih je publika bolj vajena branja med vrsticami in prepoznavanja simbolne govorice kot odprte in večpomenske forme, a s tem negira možnost provokacije. Stranski projekt Laibach: Drei hundert tausend Verschiedene Krawalle (300.000 V.K.) je tako prevzel tisto področje, ki je posledica discipline in ki vztraja v polju nerazumljivega - norost.