Papež je na tem obisku, na katerem sta ga ves čas spremljala škof Eamonn Casey in priljubljeni pridigar Michael Cleary, govoril o dveh možnih poteh razvoja Irske. Ena je srečna in trdna prihodnost, ki zraste iz krščanskih korenin, druga vodi v brezčutno družbo potrošništva in poveličevanje individualizma v škodo skupnosti. Irski duhovniki in redovniki naj bi bili seveda tisti, ki naj bi pomagali skupnost obraniti pred kvarnimi vplivi modernosti. Toda na koga in na kaj je pravzaprav stavil papež na tem obisku?

Prav v trenutku, ko je govoril o krščanski prihodnosti, so redovniki v katoliški šoli posiljevali fanta, ki je bil zaradi bega kaznovan s prepovedjo obiska papeževe maše v Limericku; tako je mnogo kasneje poročal Irish Times. Za oba papeževa spremljevalca, Caseyja in Clearyja, pa se je kasneje razkrilo, da sta o krščanski spolni morali, katerih skrbnica naj bi bila Cerkev, rada predvsem pridigala. Casey se je zapletel v razmerje z Američanko Annie Murphy; ljubila sta se v škofovski palači, v newyorškem hotelu, v avtu…, z njo pa je imel tudi sina, ki ga je potem skupaj z materjo zavrgel. Slavni televizijski pridigar Cleary pa je imel dva otroka s svojo gospodinjo Phyllis Hamilton, ki se je k njemu zatekla zaradi spolne zlorabe v domači hiši. Obe ženski sta kakšnih deset let kasneje o svojem življenju z duhovnikoma napisali knjigo.

Pokvarjenost, hinavščina, propad

Ameriški novinar Joe Rigert, ki je spolne zlorabe v sodnih arhivih in v pogovorih z žrtvami in osumljenci raziskoval več let, je omenjeno dogajanje ob papeževem obisku na Irskem popisal v odlično dokumentirani knjigi Zlorabe, molk in laži; pred kratkim je izšla tudi pri založbi Ciceron. Rigert, ki se je rodil v trdni katoliški družini, je k zapisanemu dodal: "Papeževa Irska, ta trdna opora njegove cerkve, je torej takrat, ob njegovem prvem obisku, že hudo propadala - ne zaradi zunanjih pritiskov materializma, proti kateremu je pridigal, temveč zaradi pokvarjenosti in hinavščine v sami cerkvi."

Po dobrih treh desetletjih se zdi, da na sedežu vesoljne cerkve v Rimu - kaj šele v lokalnih cerkvah - tega še vedno niso dojeli v vsej tragični razsežnosti, sicer se ne bi iz tedna v teden zapletali v nova in nova izmikanja, ki vsa po vrsti odražajo nezmožnost soočenja z lastno odgovornostjo za trpljenje žrtev sprijenih klerikov po vsem svetu. Zadnje v vrsti si je ta teden privoščil vatikanski državni tajnik Tarcisio Bertone. Na obisku v Čilu je namreč izjavil, "da so mnogi psihologi in psihiatri mnenja, da ni nikakršne povezave med celibatom in pedofilijo, da pa jih mnogo od njih meni, da obstaja povezava med homoseksualnostjo in pedofilijo". Ergo: izkoreninimo homoseksualnost in lažje bomo opravili s pedofilijo.

Bertone naj bi to izjavil na podlagi podatka, da se večina obsodb zaradi spolnih zlorab mladoletnih oseb nanaša na homoseksualne odnose, a je pri tem "pozabil", da v večini teh primerov ni šlo za otroke, temveč za starejše mladoletnike. Bertonejeva izjava, do katere so se kritično opredelili tudi v italijanskem združenju katoliških psihologov in psihiatrov, je homofobna in ignorantska tudi zaradi vsega drugega, kar je danes znanega o psiholoških in socialnih mehanizmih spolnega zlorabljanja, zlasti pa o vzrokih za to, da so se spolne zlorabe tako dolgo dogajale, preden se je Rim zbudil iz spanja pravičnega.

Homoseksualna ali pedofilska nagnjenja duhovnikov so namreč le eden od elementov v dolgi verigi vzrokov za sistematično spolno zlorabljanje mladoletnikov in mladoletnic. Tu je najprej treba opozoriti, da so podatki po državah o tem, koliko obtoženih duhovnikov je z žrtvami imelo homoseksualne odnose, različni. Po Rigertovih podatkih si je vsaj polovica spolno nasilnih irskih duhovnikov žrtve izbirala med dekleti, res pa je, kot ugotavlja tudi sam, da sta dve tretjini obtoženih ameriških duhovnikov - okoli 6000 so jih našteli doslej - nadlegovali zgolj fante. Pomenljivi pa so tudi primeri duhovnikov, ki so nadlegovali deklice in dečke, ženske in moške, vedno v položajih, ko so nad njimi imeli moč: v internatih, kjer je tudi sicer vladalo nasilje, pri spovedi, v zaupnih "terapevtskih pogovorih"… Raziskovalci, ki so preučevali početje krščanskih bratov, meniškega reda, ki je na Irskem vodil vajeniško šolo Artane, ki je bila desetletja prizorišče neopisljivega spolnega in fizičnega nasilja, so ugotovili, da je otroke spolno zlorabljal vsak deseti med njimi. Koliko spolnih zlorab naj bi zagrešili duhovniki, pa je mogoče le ocenjevati. Na splošno velja podatek, da je bilo v tem početju udeleženih od 3 do 6 odstotkov duhovnikov. Ta podatek pa ne zajema tistih, ki so se svojim žrtvami poravnali po tihem, variira pa tudi glede na to, kolikšno težo kdo pripisuje pohlepu po odškodninah, ki naj bi mnoge zapeljal v lažna pričanja, in temu, da so v ZDA glavne postopke proti škofijam vodile judovske odvetniške pisarne. (V nekem off the record pogovoru mi je to kot hudo pomembno dejstvo leta 2006 omenil neki visoki slovenski klerik. Zanimivo je, da je Bertone o judovski vpletenosti pred dnevi govoril kar javno.) Po drugi strani pa je delež spolnih nasilnikov odvisen od ocene, koliko v preteklosti zlorabljenih otrok je (bilo) kot odraslih sploh pripravljenih iti skozi sodno razkrivanje svojih komaj ali pa sploh ne zaceljenih ran.

Prednost ugledu pred pravicami otrok

Če bi Bertone hotel videti temeljne vzroke za največjo cerkveno sramoto v zadnjih stoletjih, bi moral prst uperiti zlasti v svojo institucijo, v njeno notranjo organiziranost in njeno vodstvo. Javno bi moral spregovoriti predvsem o dolgoletnem zamolčevanju tragičnega dogajanja javnosti, o skrivanju in prestavljanju duhovnikov, o laganju organom pregona, o velikem razumevanju za molk škofov, o njihovem povsem neustreznem ukrepanju skozi leta, ne pa iskati vzroke v medicinskih diagnozah. Eden od najbolj znanih množičnih posiljevalcev v Ameriki Oliver O'Grady, tudi sam tragična žrtev (v otroštvu sta ga zlorabila dva duhovnika in brat, sam pa je zlorabil svojo mlajšo sestrico), je o svojem početju skozi leta obvestil tri škofe in nobeden od njih ni ustrezno ukrepal. V katoliški cerkvi po vsej zemeljski obli so vse prepogosto dajali prednost varovanju ugleda in diskretni obravnavi osumljenih pred pravicami otrok oziroma nevarnostjo, da osumljeni dejanja ponovijo. Ali je potemtakem koga presenetilo pismo Wojtylovega najtesnejšega sodelavca, sedanjega papeža Benedikta, iz leta 1985? V pismu, ki ga je pred nedavnim objavila AP, je tedanji šef Svetega oficija na zahteve kalifornijskega škofa Cumminsa, da naj zaradi spolnega nadlegovanja otrok odstavijo duhovnika Stephena Kiesleja, odgovoril, da potrebuje več časa in da je treba gledati na dobro univerzalne cerkve. Sedanji papeževi sodelavci v zvezi s tem primerom poudarjajo, da ga je treba brati v kontekstu časa in nekaterih drugih okoliščin, toda dejstvo je, da je bil Kiesle odstavljen šele dve leti kasneje, omenjeni škof pa je to zahteval že od leta 1981.

Dejstvo je tudi, da v Cerkvi še kar naprej kot pomembno okoliščino za presojanje spolnih zlorab duhovnikov omenjajo komercializacijo spolnosti in pomanjkanje trdnih vrednot na tem področju. Teolog dr. Andrej Saje, vodja tiskovnega urada pri SŠK, je v času, ko je stekel sodni proces proti artiškemu župniku Karliju Joštu, ki sodbe sodišča žal ni dočakal, zapisal: "Tovrstne spolne zlorabe v današnjih pojavnih oblikah so se razširile v zadnjih desetletjih zaradi splošno znižanih meril v spolni morali." Dr. Saje tako kot njegovi nadrejeni noče videti bistva.

Spolne zlorabe na Irskem, v Avstriji, Nemčiji… so se dogajale najmanj pol stoletja - na Irskem od 19. stoletja dalje -, v času, ko so bile seksualne prepovedi in zapovedi najmočnejše, najbolj vsesplošno sprejete. Mnogi duhovniki, ki so skozi vzgojo ponotranjili ta pravila, so postali duhovniki tudi zato, da bi se na ta način zavarovali pred lastno "nedovoljeno" seksualnostjo in spolnimi frustracijami, pridobljenimi v spolno zavrtem okolju. A je bilo meso močnejše od duha. V okolju, kjer je za povrh duhovnik predstavljal avtoriteto sam po sebi in kjer je škof po kanonskih pravilih funkcioniral kot oče (tudi na to me je opozoril že omenjeni visoki slovenski klerik) in zato ni mogel prijaviti "sina", so bile žrtve takšnega odnosa predvidljive: to so bili otroci in ženske.

Vsega tega v Vatikanu kljub velikim prizadevanjem, da bi se postavili po robu "zlu spolnih zlorab", še nočejo jasno videti. Zato je tudi moralo miniti toliko let od prvih raziskav "zla", denimo že leta 2005 končanega vladnega poročila v majhni irski škofiji Fern, kjer je 25 duhovnikov zlorabilo več kot 25 otrok, da so v Rimu odredili, da morajo škofje spolne zlorabe prijaviti tudi organom pregona, ne le cerkvenim oblastem v Rimu. A še to ni povsem jasno. Ko so 12. aprila v Rimu to sporočili, so poznavalci takoj opozorili, da še vedno ni gotovo, ali škofje policijo obvestijo le o kaznivih dejanjih ali tudi o sumih, da so se ta zgodila.

V veljavnih slovenskih cerkvenih smernicah za ravnanje v primeru spolne zlorabe mladoletnih oseb s strani duhovnikov, na primer, piše, da se "v potrjenih primerih spolnega zlorabljanja mladoletnih oseb osumljencu svetuje, da se sam prijavi in v danem primeru zaprosi za pogovor z državnim tožilcem". In če osumljeni duhovnik nasveta ne upošteva? O tem v omenjenih smernicah ne piše nič. O tem ta uradni dokument molči. Žal tudi škandalozno minimiziranje spolnega zlorabljanja v duhovniških vrstah, ki si ga je privoščil kardinal Rode, ne vzbuja obetov, da mislijo v Rimu z izkoreninjenjem spolnih zlorab do konca resno.