Kratko in jedrnato, brez kakršnegakoli slepomišenja ali slabe vesti - kot da bi Johnny Rotten na tistem in hkrati edinem nastopu Sex Pistols v oddaji Top of the Pops neposredno artikuliral, kdo med njimi si zasluži vzdevek lepi pizdun (Pretty Vac(a)unt). Med preživelo punkovsko "elito" Malcolm kot oseba ni (bil) lepo zapisan - aroganten, samovšečen manipulator, se je še rado zareklo, vendar so si pionirji v nečem bolj ali manj enotni: brez njega ne bi bilo punka, vsaj ne v takšni obliki, kot ga poznamo danes. "Energija bi se zagotovo prenesla in sprožila, to je narekoval utrip ulice, vendar se postavlja vprašanje, kdaj in v kakšni obliki. McLaren je imel občutek za te stvari," so besede Brucea Gilberta (Wire), ki dodaja: "Zato ni bil prizanesljiv praktično do nikogar, ki mu je prekrižal pot in pokvaril načrte. Obnašal se je zelo ziheraško." Tako lahko povsem razumemo njegove občutke, ko so mu The Damned pokvarili zgodovinsko uvrstitev "biti prvi", saj - za razliko od njega - niso igrali velikopotezne igre in so malo ploščo in album za neodvisno založbo Stiff Records izdali, preden je Malcolm na tržišče lansiral prvenec (prosto po Zijahu) seksualnih pištolja - malo ploščo Anarchy in the U.K. (26. november 1976). Captain Sensible (The Damned) mu ni ostal dolžan: "Mi smo izdali ploščo na punkovski, Sex Pistols pa na tržni način." McLaren jih je seveda črtal iz svojega notesa. Zadoščenje za ranjeni ego je kmalu našel v izjemnih pogajalskih sposobnostih in prirojenem občutku za provokacijo.

Do včeraj tako rekoč anonimna brezdelna skupina, ki je imela v svojem CV-ju samo eno malo ploščo in nekaj javnih "spodrsljajev", je v žep že pospravila 125.000 funtov: 50.000 pri EMI-ju in 75.000 pri A&M. Kmalu - takoj ko so pri A&M zavrnili objavo singla God Save the Queen - je imel McLaren v svojem butiku že tretjo žrtev: za novih 50.000 funtov je podpisal z lastnikom takrat majhne založbe Virgin Richardom Bransonom, ki je tako "ponovno oziroma prvič zares izgubil nedolžnost", kot se je slikovito izrazil v svojih spominih. Branson je bil tudi edini, ki je McLarna "prebral" in ni nasedel njegovim provokacijam: "Od trenutka, ko smo izdali God Save the Queen, je McLaren iskal načine, da bi nas razjezil do te mere, da bi z njim prekinili pogodbo. Na njegovo veliko presenečenje, da ne rečem zmedenost, se nismo pustili sprovocirati." McLaren je končno našel nekoga, ki mu je bil kos, zato je vso energijo usmeril proti Buckinghamski palači. Naslovnica omenjenega singla s portretom angleške kraljice in asociativnimi črnimi trakovi preko njenih oči (God Save the Queen) in ust (Sex Pistols), je s posmehovanjem ključnemu simbolu udarila v sam temelj tradicije in angleškega načina življenja. Kolektivni šok je uspel - Malcolm McLaren je dal jasno vedeti, da v punku ni prostora za starce, da so pripravljeni na vse, saj res nimajo ničesar izgubiti. Nihče ni ostal ravnodušen. Naslovnica še danes (v magazinu Q je bila na prelomu tisočletja izglasovana kot najboljši ovitek vseh časov) velja kot najbolj prepoznavna znamka "anarhične punk filozofije in prehoda iz sedemdesetih v osemdeseta," so zapisali v obrazložitvi. Če (bi) je slučajno kdo preslišal ta klic, je imel pripravljen rezervni načrt - na dan srebrnega kraljičinega jubileja je najel barko, ki je s "policijskim spremstvom" odplula proti spodnjemu domu parlamenta. Tam so pištole vzele v roke inštrumente in "manifest nove generacije", kot se je slikovito izrazil Colin Newman, je postal legitimen krik "lepih, malo manj lepih in praznih". Ko je policija s strokovnimi prijemi McLarna spravila na breg, je v kamere samo še zabrusil: "Fašistične svinje." Samo v tistem tednu so Sex Pistols prodali okoli 100.000 primerkov God Save the Queen. Čeprav sta jo BBC in Top of the Pops ignorirala, je postala številka ena. Uradno priznanje s(m)o dobili šele leta 2001.

Vprašanje je, koliko je resnično takih, ki so pred koncem, ko so zadnjič odstrli zaveso, lahko zapeli "I did it my way". Malcolm McLaren je najverjetneje eden izmed njih. Že ko se je vsiljeval za menedžerja skupine New York Dolls, je natanko vedel, kaj počne. Njihov ubijalski ritem - le katera skupina bi bolj preroško napovedala svojo usodo s Too Much Too Soon -, s katerim so že videno pripeljali do meje absurda in čez, je imel svojo ceno. Ko se je vrnil, je dolarje spremenil v funte in v svoj butik Sex zvabil brezdelno mularijo, ki je kolovratila po ulici Kings Road. "V Anglijo sem se vrnil trdno prepričan, da najdem tisto nekaj, kar sem užil v New Yorku. S seboj sem prinesel samo spomin na čudnega tipa Richarda Hella in frazo 'prazna generacija'." Teren za "veliko rock'n'roll prevaro" je bil pripravljen ali, kot je sam dejal: "Prišel je čas za redefiniranje establišmenta." Seznanil se je z delom majhne skupine Swankers, hkrati pa negoval instinkt, ki ga je usmerjal k zanesljivemu profitu. Ko je uspešno povezal oba koncepta (in po nekaj pregrupiranjih), je na čelo skupine pripeljal še mulca, ki se je po Londonu sprehajal z majico Pink Floyd, čez katero je dopisal "I Hate". S Sex Pistolsi, ki so ne glede na še nekatere Adam and the Ants menedžerske avanture in spodobno solo kariero (Duck Rock) njegov magnum opus, je rock'n'roll znova postal nevaren. Malcolm McLaren je sredi sedemdesetih na tržišče pripeljal skupino, nad katero pa kmalu ni imel več nadzora. Takšna filozofija seveda ni sovpadla z njegovim tržnim egom. Po razpadu so sledila številna sočna obtoževanja v obe smeri, vendar to ni zamajalo njegovega ugleda človeka izza scene, ki je sebe najraje razumel kot manipulatorja medijev. Mogoče je bil del te predstave tudi manifest New Statesman (1999), na podlagi katerega se je špekuliralo, da bo kandidiral za župana Londona. Malcolm McLaren punka ni "iznašel", to je vsem jasno, bil pa je njegov glavni in odgovorni urednik, ko so mu javna (konservativna) trobila zaradi pohujšanja obrnila hrbet - punku je dal medijsko legitimnost. Za razliko od svoje glasne preteklosti je 8. aprila v petinšestdesetem letu starosti odšel skoraj neopazno. Tiho. Z nekaj obžalovanji, mogoče, vendar premalo, da bi jih našteli. Naredil je pač po svoje.