Knjige na posteljah, med knjigami stari oguljeni fotelji, v katere se potopiš kot v peno in katerih žamet so v šestih desetletjih zdrgnili obiskovalci, bralci in pisatelji z vsega sveta ter mu vdahnili tisto posebno patino, stkano iz misli, idej in svobodnega duha. Pogosto jih pride tisoč dnevno in tudi tisti večer se zaletavamo, stiskamo, se umikamo in napadamo, vsak z vsaj eno trofejo dneva v roki.

Nekateri prihajajo zaradi knjig, drugi zaradi topline, tretji zaradi čarobnosti in bližine zanimivih duhov, ki se sprehajajo med policami. Zabavam se, ko si predstavljam duha Anais Nin, kako se, naveličan resnobnih obrazov obiskovalcev, pne po ozkih lesenih stopnicah v prvo nadstropje, ali Henryja Millerja, ki se predrzno sklanja čez pult k mladi pisateljici, zadolženi za blagajno. Ne v znameniti Notre-Dame, ne v Panthéon, ne v bližnji Musée d' Orsay in ne v Louvre: kdor ima rad knjige in je slučajno v Parizu, gre najprej v Shakespeare & Company, znamenito knjigarno na levem bregu Sene, za katero pravijo, da je ena slavnejših knjigarn na svetu in že desetletja center angloameriške literarne kulture v Parizu.

Knjigarna, brezplačna knjižnica in zatočišče za pisatelje bo prihodnje leto stara šestdeset let, vendar je njen duh mnogo starejši in še kako živ. Na levem bregu Sene jo je poleti 1951 s petstotimi dolarji zapuščine velikodušne tete odprl George Whitman, bohem, vandrovec, potepuh, knjižni obsedenec ter Američan, ki se je po drugi svetovni vojni preselil v Pariz in ostal. Najprej jo je poimenoval Le Mistral. Bojda po takratnem dekletu, čeravno to ni nujno res, saj je okrog knjigarne spletenih morje mitov in govoric. V njej so namreč svojčas viseli, spali, jedli in brali Anais Nin, Allen Ginsberg, Gregory Corso, William S. Burroughs, Henry Miller, Richard Wright in drugi umetniki.

K mistifikaciji prostora nemalo prispeva tudi sam lastnik, bonvivan z neverjetno energijo in izjemnim smislom za humor, gospod, star 96 let, ki je iz navadne knjigarne, kot sam pogosto pravi, napravil malo socialistično utopijo. Budno oko bo med knjižnimi policami opazilo ozke postelje, čez dan prekrite s knjigami, na katerih že od vsega začetka brezplačno spijo mladi pisatelji in knjižni navdušenci. V vseh teh letih naj bi pri njem daljši ali krajši čas bivalo kar 40.000 ljudi. Le dve nalogi morajo opraviti: dve uri dnevno pomagati v knjigarni, ki je vsak dan odprta med dvanajsto opoldne in polnočjo, ter prebrati knjigo na dan. Za Vojno in mir jim da stari Whitman bojda še dan več. Hišo radi in pogosto obiskujejo tudi že uveljavljeni pisatelji, ki lahko v majhni sobici nad knjigarno in knjižnico živijo, berejo in ustvarjajo, vendar tudi za njih velja strog hišni režim. Za vso to pisano množico, ki ji pravi moja družina, kuha kar gospodar sam.

George Whitman, ki se je upokojil šele pred štirimi leti, je tudi sam sprva spal na žimnici med knjigami, dokler ni zbral dovolj denarja in počasi odkupil še drugo in tretje nadstropje stare hiše. Danes knjigarno vodi njegova še ne tridesetletna edina hči Sylvia, Whitman pa iz tretjega nadstropja, kjer živi obdan s knjigami, skrbi, da bi vse ostalo čim bolj po starem. V knjigarno je recimo šele pred nekaj leti dovolil napeljati telefon in postaviti računalnik, o kamerah noče slišati. Ne denar, vse, kar ga zanima, so ljudje, ideje, energija in vznemirljivost, je lani povedal novinarki Guardiana. Zato se nikoli ni pretirano sekiral, če je kakšen falot, ki mu je dal streho nad glavo, izginil z blagajno vred. Glede na to ali pa prav zato, ker je prvo pravilo hiše knjig ob Seni zaupanje, se je kaj takega pripetilo resnično poredkoma.

Toda mit kultne knjigarne je začel valovati že mnogo prej, v času, ko je bil George Whitman še kratkohlačnik. Originalno knjigarno z imenom Shakespeare and Company z literaturo v angleškem jeziku je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na rue de l'Odéon odprla Sylvia Beach, prijateljica in podpornica mnogih znanih literarnih in umetniških imen. K njej so recimo redno zahajali predstavniki tako imenovane izgubljene generacije, kot so Ernest Hemingway, Ezra Pound in Francis Scott Fitzgerald, potem Gertrude Stein, George Antheil, Man Ray in James Joyce. Prav slednjemu je Sylvia Beach leta 1922 prva objavila roman Ulikses, ko drugi založniki zanj še slišati niso hoteli. Leta 1941 so Nemci knjigarno zaprli. Bojda zato, pišejo na Wikipediji, ker lastnica nekemu nemškemu častniku ni hotela prodati zadnjega izvoda Joyceovega Finneganovega bdenja. Še bolj znamenito pa je postalo osvobajanje Sylvie Beach, ki naj bi ga izpeljal kar sam major Ernest Hemingway. Ta naj bi se med osvobajanjem Pariza leta 1945 s tankom zapeljal skozi okno njene z žaluzijami zastrte knjigarne. Na knjigarno in njeno lastnico je bil močno navezan, kar je rad poudarjal tudi, ko je bil že slaven in bogat.

Po vojni Sylvia Beach, že v starejših letih in utrujena, kultne knjigarne ni več odprla, vendar je njenega duha že od samega začetka prevzela knjigarna na obrežju Sene, ki se čez reko spogleduje z mogočnim Notre-Damom. Po njeni smrti v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je George Whitman spremenil ime svoje knjigarne in jo v spomin na izjemno gospo poimenoval Shakespeare and Company. Danes, v dobi knjigarniških verig in sistematične produkcije uspešnic, išče majhna šarmantna knjigarna nove načine preživetja. Znamenite literarne večere z brezplačnim kozarčkom rujnega je mlada Sylvia Whitman nadgradila z lastnim literarnim festivalom, literarnimi delavnicami, skuša pa zagnati tudi lastno založniško dejavnost.