Vse, do česar se dokoplje, vpiše v katalog in postavi na svoje mesto. Nekje v prihodnosti vidi nacionalno knjižnico, ki bo iz tega nastala. Zveni kot človek, ki se znajde v vseh jezikih sveta. Mimogrede omeni, da bere sanskrt in zna še "par klasičnih indijskih jezikov", na ulicah Kabula pa z ljudmi klepeta v njihovi govorici. Brez perzijščine ne bi prišel nikamor, vendar govori različico jezika, ki jo uporabljajo Afganistanci. Sporazumeva se tudi v urduju, hindiju in paštunščini. Doma je z Nove Zelandije, v Afganistan pa je prišel z avstralsko organizacijo. Naselil se je v Kabulu, ki je v zadnjih tridesetih letih doživel več kot druga mesta v vsej svoji zgodovini. Wiles daje na police vse, kar je o njej zapisanega.

V Kabul ste prišli leta 2003. Dve leti po invaziji, okupaciji, osvoboditvi. Kateri izraz najraje uporabljate?

Ha. Vsi so še vedno v rabi. Pozabili ste na zamenjavo režima. Afganistanci obdobju rečejo padec talibanov. Takrat so bili s tem v Kabulu vsi zadovoljni. Potekala je loja džirga, veliko srečanje dostojanstvenikov, ki so oblikovali ustavo, in pripravljale so se volitve. Prve volitve so bile zelo spodbudne. Udeležba je bila visoka, zdelo se je, da bo vse zlahka delovalo. Prišel sem za eno leto, da bi postavil temelje knjižnice. Zdaj mineva sedmo leto, kar živim v Kabulu.

Kakšna je videti nacionalna knjižnica v Kabulu?

Boljše vprašanje je, kakšna bo videti nacionalna knjižnica. Zdaj Afganistan nima nacionalne knjižnice. Pripravljam bogato študijsko knjižnico, ki bo lahko njen temelj. Za začetek bo morala imeti na policah vsa literarna dela v vseh jezikih, ki se govorijo v Afganistanu. Vse, kar je bilo objavljeno v paštunščini, mora biti zbrano. Ampak tudi vse v uzbekščini. V afganistanski izvedbi perzijščine, ki ji pravijo dari. In seveda urdu. Nacionalna knjižnica je preslikava nacije na police.

Kaj od tega zbirate?

Vse. Začel sem iz nič. Moral sem zbrati vse dostopne zakone. Vse zemljevide, ki sem jih lahko našel. Vse stare ali nove statistične publikacije.

Kje ste jih dobili?

Najprej sem jih kupoval na bazarju, kje drugje. Obiskal sem vse knjižnice v državi. Javno knjižnico, univerzitetno knjižnico in kar je še tega. Leta 2003 večina ni delovala in še danes ne delujejo. V deželi je devetnajst univerz, niti ena nima uporabne knjižnice. Knjige sem kupoval, kjerkoli sem mogel. Iranske knjige so zelo poceni in preplavljajo deželo. Iz Pakistana prihajajo knjige v paštunščini, vendar skoraj izključno literarna dela. Angleške, francoske in nemške knjige so bile vedno tam. Knjižnica je velika reč. Potrebuje učinkovit digitalni katalog. Ampak katera programska oprema deluje v treh jezikih? Iranski programi so neuporabni za paštunščino. Ameriški programi ne razumejo perzijščine. Pa tudi če bi. Elektriko imam samo eno uro na dan.

V katerem jeziku jo torej delate?

V vseh hkrati. Vzamem vse, kar je natiskano in uporabno za raziskovalce. Vsi Afganistanci se učijo paštunščino. Ta jezik predstavlja lep problem. To je zelo razvit literarni jezik. Poezija je prelepa. Zelo težko pa v njem izrazite karkoli tehničnega. V ustavi piše, da morate znati dva jezika. To je star zgodovinski problem dežele. Kateri je njen jezik? Bile so velike demonstracije zaradi imena univerze. Uradno ime je v paštunščini, ker so jo zgradili leta 1932. V perzijščini je njeno ime drugačno. Spor o tem, kako jo nasloviti, je lahko zelo velik.

Kako se znajdete med vsemi temi jeziki?

Sem z Nove Zelandije, moj materni jezik je seveda angleščina. V Avstraliji sem študiral sanskrt, tako da berem sanskrt, in za silo obvladam še par klasičnih indijskih jezikov, hindi in urdu. Lahko se pogovarjam v afganistanski perzijščini in, ker sem že tam, se učim še paštunsko. Zdaj vse skupaj govorim v kabulskih dialektih. Dari, afganistanska različica perzijščine, se razlikuje od jezika, ki ga govorijo v Iranu. Izgovarjava je drugačna, izbira besed ni vedno ista.

Iranci so do afganistanske govorice zelo rezervirani.

Ja, seveda. Tudi mene gledajo postrani. Meni pa tudi zveni, da Iranci govorijo preveč visokonoso. Ampak jaz pač govorim afganistansko narečje s kabulskih ulic. Teheranska perzijščina je veliko bolj formalizirana in hoče vzbuditi vtis rafiniranosti. Tudi besede so drugačne. Ko sem bil zadnjič v iranski nacionalni knjižnici v Teheranu in sem vprašal za knjigo, ki me je zelo zanimala, me je knjižničar srepo pogledal.

"Govorite kot Afganistanec," mi je rekel. Zvenelo je, da govorim kot hribovec.

Francosko ne znate?

Vsi na Novi Zelandiji se učijo francosko. Moral bi znati nemško, ker je nemščina v Afganistanu zelo pomembna. Paštuni so prepričani, da obstaja neposredna povezava med njimi in Nemci. Okoli leta 1920 je šel kralj na prvi obisk v tujino prav v Nemčijo. S seboj je pripeljal nemškega arhitekta. V šolah so pred vojno učili angleško, francosko, turško in nemško. Kitajci pa niso zelo prisotni. Ne slišite veliko kitajščine na ulici. Slišite pa veliko turščine. Vse to se zrcali v knjižnici. Vse mora na police.

Vse, kar je bilo kdaj objavljeno?

Vse, kar je dostopno. Veliko je bilo uničenega in izgubljenega, spet ob drugih rečeh pa je treba hudo premisliti. Takoj naletite na nerazrešljive vozle. Kaj narediti s publikacijami, ki so jih tiskali talibani? Kaj narediti z njihovimi zgoščenkami? V Kabulu jih še lahko dobite. Kdo naj jih hrani?

Jih vi hranite?

Nekaj jih hranim. Vendar tega v Kabulu ne morem javno razglašati. Kaj narediti z besedili Gulbudina Hekmatjarja? Poveljnik mudžahedinov in ustanovitelj stranke Hizb islami je na ameriškem seznamu najbolj iskanih svetovnih teroristov. Hkrati pa je verski učenjak. Objavil je nekaj knjig, ki jih ljudje berejo. Lahko njegove knjige hranimo v knjižnici? Zdaj je popolnoma nesprejemljiv. Ampak to bi se lahko hitro obrnilo. Pred dvema tednoma se je predsednik Hamid Karzaj pogovarjal s stranko Hizb islami. Prišlo je do srečanja. Oni so se pripravljeni pogovarjati z vlado, če niso prisotni tuji vojaki. Ampak problem je tudi, kaj narediti z ustavo.

Z ustavo res ne bi smelo biti problemov.

Da ne? V arhivu imam afganistansko ustavo, ki so jo napisali talibani. Prej ali slej jo bo kdo hotel brati. Objavljali so tedenske publikacije v arabščini, paštunščini in tudi v perzijščini. Shraniti je treba časopise, ki izhajajo. Vse zakone. Ko sem prišel v Afganistan, ni bilo v vsej državi niti ene popolne zbirke zakonov. Mednarodne enote so delale pregled sodnikov; z njimi so opravili pogovore. Vprašali so jih, katere zakone uporabljajo. Odgovor je bil fantastičen: "Tiste, ki se jih spomnimo."

Mnogi so imeli končano samo srednjo šolo. Pa so ljudi obsojali na smrt in reševali zelo zapletene spore.

Po devetih letih in dvojih volitvah je zakonodaja najbrž bolj urejena.

Da, ampak med zakoni in nami je afganistansko ministrstvo za pravosodje. Američani so izpeljali fantastičen projekt. Preslikali so vse afganistanske zakone, sestavili uporabno podatkovno bazo in jo predali ministrstvu. Ko so na ministrstvu videli, da obstaja popoln seznam zakonov, ki jih bo lahko kdorkoli našel na spletu, so ukrepali. Seznam so morali objaviti, niso pa hoteli, da bi bil splošno dostopen. Zato so izbrisali vse naslove zakonov in jih nadomestili s številkami. Imate tisoč dokumentov v formatu pdf pod zaporednimi številkami. Tam so, ampak če iščete konkreten zakon, ga ne morete najti, če nimate seznama zakonov s šiframi. To je zavestna odločitev, da ne bi mogli spremeniti statusa quo. Informacije zadržijo zase. Dostop do informacij pomeni moč. Ne morete najti predsedniškega dekreta. Da ne bo nesporazuma, predsedniških dekretov je veliko. Vendar jih ne natisnejo, čeprav imajo enako moč kot zakoni. Kako lahko deluje država, če ne morete slediti zakonodajnemu procesu? Neverjetno, ampak lahko. Naš problem je, da mislimo v izrazih zakonodajnega procesa in zakonov. Afganistan pa ne deluje tako.

Kaj lahko nadomesti zakonodajalca in zakone?

Osebne povezave. Afganistanci gradijo skrbniške mreže, s katerimi se lotevajo oblikovanja institucij, zakonov in opismenjevanja. Oblast zagotavljajo skrbniške mreže. Zato ob stiku z Zahodom prihaja do kratkega stika. Zahodnjaki mislimo, da z volitvami gradimo institucije, Hamid Karzaj pa nastavlja ljudi, ki jih lahko izrabi. Gradi svojo osebno mrežo vpliva in oblasti.

Živim v deželi paradoksov. V Kabulu lahko kupite mobilni telefon in naročite internet. Fakulteta za šeriatsko pravo pa zahteva smrtno kazen za ljudi, ki po internetu spremljajo stvari, s katerimi se oni ne strinjajo. Imate vse igračke moderne zahodne družbe, vendar njihova družba deluje po svojih pravilih. To ni kaotična družba. Je zelo urejena, vendar je urejena po drugačnih pravilih. Potrebujejo več električarjev, vodovodarjev in inženirjev kot pa politologov, ki bi jih učili demokracije. Prepad v čisto praktičnih veščinah je neznanski. Znajdejo se, vendar je družba tako zelo veliko pozabila. Ljudje so bili ubiti ali pa so odšli. Ne zmorejo sami obnoviti uničenih namakalnih kanalov. To sem rekel zelo narobe. Lahko jih obnovijo, če jih pustimo pri miru, da to uredijo po svoje. Skupaj z mednarodnimi strokovnjaki, ko jim vsak razlaga, kako kaj prav narediti, pa ne pridejo prav daleč.

Zahod je v Afganistanu že skoraj deset let. Kaj bo od tega ostalo? Toliko časa so bili v deželi tudi Rusi.

Da, od leta 1997 do 1998 so bili tam Rusi. V Kabulu se tistega časa zdaj spominjajo kot zlate dobe.

Nee.

Da. Bilo je dovolj hrane, elektrike, nafte in hladilnikov. Bili so težki časi. Ampak v primerjavi s tistim, kar je prišlo kasneje, se je takrat dalo živeti. Rusi so deželo zalagali z rižem, oljem in hladilniki.

Hladilniki?

Ja. Hladilniki. Ljudje so mi pripovedovali, da je bilo več hladilnikov, kot so jih potrebovali. Prodajali so jih v Pakistan. Rusi so mestu naredili manj škode kot državljanska vojna med mudžahedini, ki jim je sledila. Kabula niso uničili Rusi, ampak mudžahedini med državljansko vojno. Milice so se po njihovem odhodu leta borile za nadzor nad mestom in ga sproti uničevale. Rusi so uničili podeželje, mesta so pustili pri miru. Ta so potem zrušili mudžahedini. V Piščančji ulici v Kabulu naletite na Ruse, ki v ruščini kupujejo nakit. Ves alkohol v mestu ima ruske nalepke. Talibani so potem porazili mudžahedine in vzpostavili red. Ob tem so veliko ljudi pobili, ampak potem so vzdrževali varnost. Nekaj časa. Kmalu so šle stvari na slabše. Zmanjkalo je goriva. Zmanjkalo je hrane. Takrat je veliko ljudi odšlo iz države delat v tujino, da so domov poslali vsaj nekaj denarja. Kaj bo ostalo od naše prisotnosti? Ne vem. Včasih se zdi, da zelo veliko, včasih, da je vse minljivo. Popravile so se ceste. Nekaj prometnih povezav je bilo na novo zgrajenih, zgrajenih je bilo veliko šol. Vsaj nekaj jih bo ostalo. Morda bo ostala večina. Ampak veliko institucij je odvisnih od prisotnosti zahodnih organizacij in njihovih sredstev.

Je torej prišlo do napredka ali ne?

Da, seveda. Dostop do zdravstva je boljši kot kdaj prej. Projekti gradnje bolnišnic in ambulant so bili decentralizirani in so zajeli večino države. Svetovna banka je financirala daljnovod iz Uzbekistana, kar zagotavlja boljšo oskrbo z elektriko. Začeli so iz nič. Trideset let vojne je uničilo vso infrastrukturo. Ceste, namakalni kanali in električni vodi so morali biti postavljeni na novo. Ni bilo kaj obnoviti. Ljudje so se razbežali. V Pakistanu je še zdaj tri milijone afganistanskih beguncev, ki bi se morali vrniti. Vrnili bi se, če bi bilo varno. Osemdeset odstotkov jih zdaj pravi, da se ne nameravajo več vrniti, ker je tako slabo.

Pa vendar si ljudje ne želijo vrnitve v prejšnje stanje?

Zelo sem previden pri presojanju tega, kaj si Afganistanci želijo. Ljudje so bili ob prihodu tujcev zelo zadovoljni, ker so bile stroge prepovedi iz obdobja talibanov ukinjene, ekonomski položaj pa se je izboljševal. Pod talibani gospodarski položaj ni bil dober, zato pa je bila osebna varnost nesorazmerno večja. Talibani so bili tako strogi, da so ljudje preprosto morali biti pošteni. Zdaj vlada korupcija. V Kabulu velja, da je bilo obdobje pred talibani hujše. Mesto je bilo razdeljeno med milice, nenehno so ga obstreljevali z raketami in topovi, nihče ni bil varen niti na ulici niti v hiši. Ugrabljali so ženske in morili moške. Talibani so ohranjali oblast, ker so odpravili problem osebne varnosti na ulicah in cestah, kjer so pred njimi vladali razbojniki. Vzpostavili pa so skrajno ozkosrčno oblast, ki je delala mestno življenje neznosno. Kabul si je res oddahnil, ko so bili pregnani. Takrat so si ljudje začeli obetati blagostanje Zahoda. Bili smo zelo dobrodošli.

Kakšno pa je razpoloženje zdaj?

Lahko govorim o občutkih, ker zanesljivih podatkov ni. Vlada ovira sistematično zbiranje podatkov.

Kako to?

V tem, da ni splošno dostopnih informacij, je velika prednost.

To se zdi presenetljivo. Katerih informacij afganistanska vlada noče zbirati?

Najbolj pomembna je število prebivalstva države. Ne vemo, koliko ljudi živi Afganistanu.

Ni bilo štetja prebivalstva?

Nikoli. Običajno se govori o treh številkah: 23 milijonov, 33 milijonov ali 28 milijonov. Štetje prebivalstva je bilo eden od pogojev sporazuma iz Bonna o ponovni vzpostavitvi stalne vlade, ki je bil podpisan decembra 2001. Vendar do njega še vedno ni prišlo. Če hočete načrtovati razvoj, morate vedeti, za koliko ljudi ga načrtujete in kje živijo. Morate vedeti, koliko žensk potrebuje zdravstveno oskrbo in koliko otrok mora v šolo in kje.

Če vzamete v roko katerokoli knjigo o Afganistanu, vam bo dala drugačno sliko. Težko ga je opisati kot državo. Bolj je podoben krožnemu križišču kot državi. Je veliko območje med nacionalnimi državami. Ob njem se pojavlja veliko izrazov. Propadla država, izgradnja države, organiziranje družbe, demokratizacija. Vse to se dogaja. Kakšna so dejstva? Dejstvo je, da je to po večini kazalcev najrevnejša država v Aziji. Padla je skozi vse mreže. Vedno je bila območje med drugimi velikimi enotami. Britanski imperij je nikoli ni zasedel. Iranci so vedno nanjo gledali z zaničevanjem, kot na divjo provinco. Britanci so mejo s Pakistanom začrtali po sredi ozemlja Paštunov, ki je še danes ne priznavajo. Ko mi objavimo zemljevid Afganistana, moramo mejo začrtati s prekinjeno črto, ker meja ni uradna. Pismenost je med petimi in petintridesetimi odstotki, morda. Na mnogih območjih natančnih številk ne morete določiti. Sprejemati pa morate odločitve. Vsako območje je geografsko in narodnostno drugačno. Če sestavljate informacijo o celotni državi, podatki ne veljajo za nobeno provinco posebej, ker se med seboj popolnoma razlikujejo. Dežela je fragmentirana. Vlada deluje zelo netransparentno. Oblast nenehno trguje in sklepa posle. Veliko je narodnostnih napetosti, za katere vlada zares noče, da se omenjajo. Trideset let vojne jih je zelo zaostrilo. Večina transakcij v državi teče po etničnih mejah. Najlepše ste to lahko videli pri volitvah. Hazari so glasovali za hazarske kandidate, Turkmeni za turkmenske, Uzbeki za Dostuma, ker je njihov. Ko Afganistanci vidijo politika, najprej pomislijo na njegovo etnično pripadnost. Zaradi tega vlada v resnici ne deluje. O Afganistanu veliko ljudi piše od zunaj. Moj občutek je, da pogosto ne vedo, o čem pišejo.

V kakšno družbo ste se torej naselili?

Kaj pametnega lahko rečem kvečjemu o Kabulu, ker tam živim. Podeželje je popolnoma druga zgodba. Kabul je bil leta 2003 poln energije. Afganistanci so se vračali iz tujine. Druga za drugo so prihajale nevladne organizacije s programi in idejami. Varnost je bila še kar dobra. Brez skrbi smo šli v pisarno peš. Hiša, v kateri smo živeli, je bila ločena od pisarne, od ene do druge pa je bil prijeten sprehod. Po mestu sem pohajkoval. Danes to ni več mogoče. Leta 2003 so bili ljudje polni upanja. Predvsem pa so se begunci začeli vračati iz Irana in Pakistana. Objavljena je bila nova ustava, potekale so priprave na prve volitve.

Od leta 1979 je država v vojni.

Da, z nekaj kratkimi prekinitvami trideset let teče kri.

Leta 2001 je nastopil Zahod in obljubil izgradnjo nove družbe. Zvenelo je zelo prepričljivo. Kaj je šlo narobe, da se zdaj ponovno govori predvsem o novih vojakih?

Zahod je res prišel, vendar je na začetku veljala strategija zelo lahkega koraka. Ideja ni bila, da bodo v Afganistanu nameščeni veliki kontingenti zahodnih vojsk. Ko sem prišel leta 2003, so mednarodne enote nadzorovale samo Kabul in postopoma, počasi širile svoj nadzor na podeželje. Na začetku niste imeli silovite invazije. Zdaj je tam več zahodnih vojakov kot na začetku. Moj vtis je, da je nadzorovati ozemlje skrajno težko. Že iz Kabula je težko razumeti, kaj se po drugih krajih zares dogaja. Prebiram dnevna poročila. Pogosto se mi zdi, da prebiram ocene opazovalcev, ki ne vedo prav dobro, kaj opazujejo. Kabulčan, ki mu po nekajletnih izkušnjah zelo zaupam, me je v trenutku, ko sem se počutil zelo samozavestnega, spravil na tla.

"V Afganistanu ne verjemi ničemur, kar ti kdo reče, in samo polovico tega, kar sam vidiš. To, kar vidiš, preveri še s kom drugim."

Ker se znajdem v jezikih, ki jih govorijo, se mi položaj kaže veliko bolj zapleten od vsega, kar preberem v dnevnih poenostavitvah. To velja tudi za zelo majhne stvari. Pozabite na velike zgodovinske premike, kot so spremembe v nacionalni vladi ali spremembe političnega razpoloženja med volilci. Večino časa ne veš niti, kolikšna je stopnja varnosti okolja, v katerem živiš. Moj vtis je, da so mednarodne vojaške enote v podobnem položaju.

Ideja je, da v Afganistanu branimo človekove pravice.

Da, da, sem slišal. In prinašamo civilizacijski napredek v najboljši razsvetljenski tradiciji.

Ampak ideja res ni slaba.

Ne. Ideja je fantastična. Hudič je, ker se tako zelo hitro lahko sprevrže v kaj drugega.

Zakaj ste vi odšli v deželo? Zagotovo ne zato, da bi bili priča nadaljnji fragmentaciji države?

Nameraval sem oditi samo za eno leto, da postavim knjižnico. Potreba je bila velika. Prišel sem z zelo jasnimi idejami, kaj bom delal. Hitro sem odkril, da to ne bo tako preprosto. Večina sistemov, ki jih od zunaj prinesemo v državo in postavimo v to okolje, se ne obnese. Ne delujejo. Ne morete priti z izdelanim modelom, ga preprosto postaviti na tla in priključiti na okolje. Ne bo delovalo. Knjižničarstvo ni zapletena reč. Pa vendar se takoj zaplete. Vse, kar prinesete o demokraciji, pravicah ali položaju žensk, se takoj izkaže za zelo problematično ali neuporabno. Naletite na družbo, ki ima svoje ideje o sami sebi.

Sestanek z afganistanskim osebjem je poučen. Sami izobraženi, razgledani ljudje. Hočete vedeti, kaj mislijo, da bi bilo treba narediti. Če je med njimi starejši moški, nihče ne bo nasprotoval njegovemu mnenju. Nihče sploh ne bo spregovoril, dokler ne bo on povedal svojega. Če hočete kaj spremeniti, morate vsakogar od njih vprašati na samem in osebno. Upoštevati morate, da delujete v drugačni družbi od svoje. Večina pripadnikov mednarodnih organizacij ima s tem težave. Težko razumejo, da je tudi postavljanje vprašanj problematično. Če veliko sprašujete, se postavite v superioren položaj in hitro koga užalite. Ves čas se pogajate v zelo natančnih kulturnih determinantah. Tega zahodnjaki ne znamo najbolje. Jaz sem vesel, ko zaznam, kje delam napake in kje so špranje. Obljuba boljšega življenja, ki smo jo prinesli zahodnjaki, se je utopila s pomanjkanjem električne energije in slabo oskrbo z vodo. Malokatera stvar zares deluje.

Pa vendar zvenite, kot da ste se popolnoma udomačili.

Ko hodim po Kabulu, se počutim varnega. Govorim s trgovci, komuniciram, vem, kaj se dogaja v mestu. Vem, kdaj smem ven in kdaj ne, kam lahko vstopim in kam ne smem. Vojaki pa ne hodijo po cesti. V kolonah se premikajo od ene postojanke do druge. Podobno delujejo veleposlaništva. Kako lahko začutijo utrip dežele? Tujci večino časa preživimo v trdnjavah. Podoba sveta, ki jo dobite, temelji na pogledu iz bunkerja. So obdobja, ko se zdi mesto mirno. Le nekaj bombnih eksplozij zadošča, da se zdi varnostni položaj popolnoma nasproten.

Kaj Afganistanci pravijo o tem?

Saj prav v tem je problem. Začnimo s tem, kdo so Afganistanci. Paštuni bodo sami sebi rekli Afganistanci. Vendar pri tem izključijo nekaj drugih narodnostnih skupin, za katere menijo, da ne pripadajo Afganistanu. Pravkar smo praznovali nauroz, perzijsko novo leto, ki napove prihod pomladi. V Iranu je to velik praznik. V Afganistanu so ga praznovali samo Tadžiki, ki govorijo perzijsko, in Hazari šiitske ločine. Paštuni so obrnili obraz proč. Ne vidite samo ene slike. Delujemo v strateški dvoumnosti. Pregrade med informacijami niso naključne. Pustijo jih zato, ker jih je mogoče izrabiti. Ne vemo, koliko Hazarov ali Turkmenov živi v deželi. Če pomoč organizirate glede na število prebivalcev, lahko gre v eno ali drugo smer.

Imajo izrazi, kot je demokratizacija ali izgradnja demokratičnega sistema, potem sploh kakšen smisel?

Med Afganistanci demokracija ni pozitiven izraz, ker se je diskreditiral. Ljudje so bili bolj varni, ko ni bilo demokracije. Dogaja se veliko reči, ki jih tradicionalna družba zavrača. Hkrati se povečuje razcep med zelo konservativnim podeželjem in demokratičnimi spremembami v Kabulu. Kadarkoli se je to zgodilo v preteklosti, se je podeželje prej ali slej vrnilo v Kabul in vrnilo stvari na staro. V parlamentu čaka zakon, ki bi prepovedal nošnjo majčk s kratkimi rokavi za oba spola. Napisan je zakon, da je ženskam prepovedano biti na ulici s komerkoli, ki ni bližnji sorodnik. Prepoveduje tudi vzrejo golobov. Zakoni samo čakajo na priložnost.

Kakšno mesto je Kabul?

Mesto je na prašni ravnini. Ceste so preplavljene z rabljenimi japonskimi avtomobili. Promet je neznosen, ker je na vsakem križišču vojaška zapora. Podnevi je na ulicah vse polno ljudi. Ob sedmih zvečer postane mesto duhov, ker nihče ne hodi okoli v temi. Socialne razlike so se povečale. Bogataši imajo velike dohodke in se vozijo okoli v velikih avtomobilih z osebno stražo. Potem je tu srednji sloj, ki živi od nevladnih organizacij. Ob njih je veliko obupno revnih ljudi, ki brskajo med smetmi. Širi se v vse smeri, ker se vsi iz tujine vračajo v Kabul. Gradijo se nove in nove četrti brez dreves, tlakovanih ulic in kanalizacije. Šolski sistem ne deluje, javni prevoz je poceni, ampak desetkrat preobremenjen.

Kaj ljudje berejo?

Afganistanci imajo radi poezijo. Berejo verske knjige. Kupujejo poezijo in knjige o morali in družinskem življenju. Vsi, ki so pismeni, veliko berejo. Požirajo časopise in politične knjige. Časopisov je veliko. V glavnem so tabloidi, nekaj je bolj ambicioznega političnega tiska. Nekaj jih sponzorira vlada, druge objavljajo bogataši. Mesto Kabul objavlja svoj časopis. Nekateri so zgolj inštrument vplivnih posameznikov ali institucij. Talibani so tiskali svoje časopise. Bili so nekoliko nenavadni. Časopisi niso smeli objavljati fotografij ljudi. Lahko so objavljali zgradbe in pokrajine ali prizorišča dogodkov, vendar na njih ni smelo biti podob ljudi. Ideja novinarstva, ki je kritično do oblasti, je relativno nova.

Najbolj vpliven medij je radio. To je družba revnih ljudi, radio je zastonj in razumejo ga tudi nepismeni. Ko pride do nevarnosti, vsi prislonijo uho k radijskemu sprejemniku. Radio deluje kot komunikacijska mreža. Ljudje telefonirajo, v katerem predelu mesta so sitnosti, katere ceste so nevarne, koga so ustrelili, kakšna bomba je eksplodirala, kje se je treba gibati, na kaj paziti. Vojno lahko spremljate po radiu v živo. To je velika sprememba.

Nove generacije so bolj pismene in bolj izobražene. Veliko je odvisno od tega, kdo jih je učil, naučili pa so se veliko. Oni požirajo vse. Blogi v perzijščini so odlični in veliko jih je. V paštunščini jih nisem videl veliko. Afganistanci pa se več pogovarjajo. Poslušajo pridige v džamijah. Tam se stvari dogajajo. To je družba oralne tradicije. Stvari gredo od ust do ust. In morda sploh niso zapisane na papirju. Ljudje si stvari povedo. V pogovorih prihaja do izmenjave idej, ne pa na papirju. Jaz zbiram zapise. Vse, kar je zapisano, je moj svet.

Prebrali smo, kako se je Hamid Karzaj pred dvema tednoma pošalil, da se bo pridružil talibanom, če bo parlament preveč pritiskal nanj. Kako naj to razumemo?

Veste kaj, Karzaj se zelo poredko šali.