Risi bodo v samostojni državi od sobote naprej gostili šesto svetovno prvenstvo, tokrat divizije I, skupno pa bo to že deseto veliko tekmovanje v prestolnici. Tivoli je namreč imel pod nadzorom prvi večji hokejski dogodek v sodelovanju z Zagrebom in Jesenicami že davnega leta 1966, ko je bila ljubljanska dvorana stara komaj leto dni.

"Prvenstvo skupine A v Ljubljani je bilo takrat v silnem pričakovanju. To je tudi daleč največji hokejski dogodek na naših tleh, saj se je vsa svetovna smetana zbrala v Sloveniji, jugoslovanska reprezentanca pa je tekme igrala na odprtem drsališču na Šalati, zato je bila pozornost naše javnosti obrnjena k 'plavim'. Skupina A v Tivoliju je bila z mogočnimi Rusi (takrat Sovjetska zveza, op. p.) bolj za hokejske sladokusce, skupina C v Podmežakli pa je le obremenjevala celotno dogajanje, a v tistih časih je Mednarodna hokejska zveza dodeljevala prvenstva v kompletu in je bil tretji rang nujno zlo. Pozneje so prireditelje prvenstev počasi ločili. Tedaj sem bil v Tivoliju le dvakrat, morda trikrat, bilo pa je enkratno. Poseben pečat so dajali navijači iz tujine, česar pri nas nismo bili vajeni. Dresov je bilo skoraj premalo za reprezentante, kaj šele, da bi bili vanje oblečeni tudi gledalci. Ker sta takratna politika in gospodarstvo vzela ta družbeni dogodek resno, je v tistih dneh življenje zamrlo, organizacijski del pa je bil brezhiben, ker denar ni bil vprašanje," je začel pripovedovati Jože Pogačnik, dolgoletni urednik in novinar Dnevnikove športne redakcije, ki je kot poročevalec spremljal hokej na ledu.

Ker Pogačnik prihaja z Jesenic, se je s hokejem delno "zastrupil" že zelo zgodaj, saj je ta ledeni šport že v petdesetih letih prejšnjega stoletja pod Mežaklo nosil zastavo med moštvenimi športi. "Že takrat so bili v ospredju znameniti obračuni med Ljubljano in Jesenicami s številnimi domačimi zvezdniki. Ko so Gorenjci leta 1957 na zaključnem turnirju v Beogradu prvič postali državni prvaki, se je začela dolgoletna, morda že celo malce dolgočasna prevlada železarjev. Toda vselej so prihajali novi rodovi odličnih igralcev," se spominja "gazda", kot ga kličemo še danes, ko pride na obisk v uredništvo, čeprav je že v pokoju. Pogačnik se ob plejadi dogodkov, ki jih je doživel, še danes spominja sijajne jugoslovanske reprezentance na olimpijskih igrah leta 1968 v Grenoblu, ko je bilo jedro ekipe slovensko. "V moštvu sta bila le dva Hrvata. Naši so takrat osvojili deveto mesto, kar je nemara še danes največji hokejski uspeh na mednarodnem prizorišču." Na festivalu športa v Sarajevu leta 1984 je javnost pričakovala več, a je reprezentanci za uteho ostala visoka zmaga nad Italijo (5:1).

Pogačniku je v najlepšem spominu ostala zmaga nad Nemci z 10:4 na prvenstvu leta 1974, v izjemno slabem pa tekmovanje v Gradcu leta 1973, kjer je imela Jugoslavija veliko priložnost ugnati ZDA. "Vodili smo že s 5:1, nato pa so Američani izenačili na 6:6. Še huje je bilo, da se je takrat resno poškodoval znameniti vratar Tone Gale, ki ga je ploščica zadela v glavo in mu huje poškodovala tudi oko," nesrečnega dogodka ni pozabil Pogačnik, za letošnje prvenstvo v Ljubljani pa pravi: "Hokejski vrh je zdaj precej širši kot nekoč. Imamo nekaj odličnih mladcev, ki obetajo, delež naših hokejskih 'zdomcev' pa naj bi bil ustrezen. Žal ne bo Anžeta Kopitarja, ki bi dal prvenstvu svojevrsten pečat, toda… Organizacijski del? Glede tega pri nas ni skrbi, ker taka organizacija vendarle ni posebno zahtevna, povrh pa je organizacijski stroj pri HZS z Ernestom Aljančičem že utečen. Zelo pomembna bo prva tekma s Poljaki, saj bo zastavila utrip prvenstva in pritegnila ali oddaljila navijače."