Kraljica klasik ali severni pekel je zagotovo najbolj impozantna dirka na svetu z vso zgodovino vred. Kaj je Pariz-Roubaix, ki ga je v nedeljo z najboljšo slovensko uvrstitvijo (23. mesto) v 115-letni zgodovini zaznamoval Kristijan Koren, povedo znamenite izjave udeležencev. "Prvih 100 kilometrov je še zmernih, potem se vse hudo šele začne. Sploh ne moreš verjeti, kako dolg in težak je lahko dan," se spominja Slovenec Primož Čerin, ki nikoli ni doživel časti, da bi pripeljal do Roubaixa. "Padali so kot domine. Že preveč udomačeni gledalci zavzamejo še pol ceste, ki ni cesta. Ostalega ne vidiš nič," je dirko vzdržljivosti, živcev, tehnologije in krvi lani opisal Simon Špilak, 103. v cilju. "Ko sem videl, kako je v živo - po televiziji je vse videti preprosto - sem rajši ubral bolj 'ziheraško' varianto in potem kmalu odstopil. Vse je celo bolj grozno, kot pravijo," je izkušnje na 102. Roubaixu opisal Martin Derganc. "Še v avtu je težko," je po odstopu povedal Zoran Klemenčič. "Zavorne gumice mi je zbrusilo že pred prvim sektorjem kock na 100. kilometru," je izkušnjo P-R doživel Andrej Hauptman, 41. pred devetimi leti.

"Pokosilo me je tik za Martinom Hvastijo. Že prej sem dvakrat padel v travo. Takrat sem zlomil sprednji menjalnik in verige nisem mogel hitro navleči na verižnik, na 220. kilometru sem bil že v avtu," je klasiko 2004 opisal Uroš Murn, naslednje leto pa dokončal začeto tekmovanje na 54. mestu. "Morda imam tri kilograme premalo. Saj ne, da me je po kockah preveč premetavalo, a verjetno bi šlo lažje s kakšnim kilogramom več. Spredaj so težji in močnejši," je Borut Božič razlagal leta 2008 z razbolenimi rokami, ko je zmogel nekaj več kot 200 kilometrov.

"Flandrija? Ah, tam po kockah poteka promet. Roubaix? Kolesarji orjemo umazanijo s poti, na katero so s helikopterja nametali kupe kamenja," je bil pred leti slikovit Chris Horner, ki je raje zmagal Po Baskiji, kot da bi pekel še enkrat videl od blizu. "Teren je primeren le za motokultivatorje in krave," je pred leti dejal Giancarlo Ferretti, šef Fasse Bortola, ene najmočnejših ekip v tistem času. Poimenovanje severni pekel je dirka dobila po koncu prve svetovne vojne, po kateri je bil del blizu Roubaixa povsem uničen in opustošen. "To ni bila dirka. Bilo je romanje," je leta 1919 po zmagi pripomnil Henri Pelissier. Dirka med rajem in peklom je zanimiva tudi zaradi tega, ker je katoliška cerkev leta 1896 protestirala predlogu prvih organizatorjev, dveh malih tovarnarjev s tekstilom, da bi potekala na velikonočno nedeljo, ker potem kolesarji in gledalci ne bi mogli k maši. Tako tistega leta dirke niso izvedli na velikonočno nedeljo, pač pa so jo naslednje leto, a s štartom po maši.

Ko si je urednik kolesarstva v reviji Le Velo ogledal predvideno traso, je jasno povedal, da je prenevarna, a so šefi zvečer ob pijači sklenili, da dirka bo. "Ko stojim pod prho v Roubaixu, so se zame že začele priprave na naslednje leto," je zadnjo veliko norost kolesarstva opisal Tom Boonen, ena izmed legend, ki ima doma tri težke granitne kocke.