Miller išče resnico po temnih ulicah Bagdada med bliski eksplozij in žarometi helikopterjev, v zaporu med Iračani na kolenih in lajajočimi psi, ob bazenu v Zeleni coni v središču Bagdada, kjer je imela sedež koalicijska beri: ameriška uprava Iraka. Miller se (tako kot Jason Bourne) spopade z nadrejenimi: ti vedo, da v Iraku ni orožja za množično uničevanje, vendar to spretno prikrivajo. Mračne ulice mesta in zapletene sledi tako postanejo metafora za temno fikcijo Busheve administracije.

Zelena cona, Bombna misija (The Hurt Locker) Kathryn Bigelow in znanstvenofantastični ep Avatar Jamesa Camerona so trije filmi novejšega datuma, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo z iraško vojno. Vsi trije ponujajo variacijo klasičnega filmskega junaka, "poštenega moža", ki je moralni zmagovalec ne glede na vse. Junak takšnega kova daje pozitiven ton tudi najbolj temačni zgodbi, hkrati pa gledalcu nudi tolažbo. Prav odsotnost takšnega junaka je bila doslej značilna za filme o iraški vojni.

Posnetki mučenja zapornikov v bagdadskem zaporu Abu Grajb in poročila o brutalnem vedenju ameriških vojakov na terenu so dajali ton filmom o iraški vojni. Karkoli si že mislimo o Američanih, dejstvo je, da so med redkimi, ki snemajo filme o zločinih, ki so jih zakrivili nad drugimi. Kar ni enostavno. Obsoditi lastne vojake je tako kot obsoditi lastno državo.

V filmu Cenzurirano (Redacted, 2007) Briana De Palme vojaki posilijo iraško najstnico, potem pa jo skupaj z njeno družino ubijejo. Film nima junakov: svet Briana De Palme se razdeli na zločince, opazovalce zločinov in tiste, ki hočejo ustaviti nasilje, vendar za to nimajo moči. V Bitki za Haditho (Battle for Haditha, 2007) britanskega režiserja Nicka Broomfielda je glavni junak duhovit in simpatičen mlad mornariški desetnik. Ko pa uporniki ubijejo enega od njegovih marincev, se mu zmeša. Svoj vod popelje v klavsko orgijo, kjer ni razlike med moškimi, ženskami, starci in otroki. Gledalec ostane brez tal pod nogami. Situacija (The Situation, Philip Haas, 2006) se začne s prizorom, v katerem marinci za zabavo vržejo dva iraška fanta z mostu. V dolini strahu (In the Valley of Elah, Paul Haggis, 2007) vojaki nasilje prenesejo iz Iraka na ameriška tla. Po drugi strani pa v izvrstnem dokumentarcu o veteranih Vojaška resnica (The Ground Truth: After the Killing Ends, Patricia Foulkrod, 2006) izvemo, da vojake najbolj muči nasilje, s katerim so se znesli nad Iračani.

Vsi ti filmi se ukvarjajo z drsenjem ameriških vojakov (in s tem Amerike) v izprijenost. V Standard Operating Procedure (2008), dokumentarnem filmu Errola Morrisa o zlorabi zapornikov v Abu Grajbu, se to drsenje dotakne dna. Fotografije veselih mučiteljev z njihovimi žrtvami, bedna opravičila ("ponižali smo jih, ampak jih nismo tepli, kar je plus," pove vojakinja) ter seksualno popačeno izživljanje vojakov nad zaporniki so ultimativni rezultat moralne in pravne praznine Busheve politike. Kot je nekoč dejal stripar Walt Kelly: "Videli smo sovražnika, in to smo mi sami."

Bombna misija Kathryn Bigelow v tem smislu pomeni zasuk. Prvič, režiserka in scenarist Mark Boal dvigneta vojno nad zgodovinski ali politični kontekst. V Zeleni coni skuša junak potrditi verodostojnost razlogov za vojno, v Bombni misiji so ti nepomembni. Vojna enostavno je. S tem se film izogne ideološkemu vrednotenju iraške vojne, kar je, seveda, tudi stališče. Drugič, film je klasična ameriška študija dinamike tričlanske skupine pod pritiskom (narednik Will James, narednik Sanborn, ki je sit vojne, in mladi specialist Owen Eldridge, ki je na meji živčnega zloma). Njihova naloga je deaktiviranje bombe v Bagdadu. Vojaki so pripravljeni tvegati lastna življenja za Iračane, ki so v filmu le zmedene figure, bedniki in žrtve uporniških skupin. Film sporoča, da je Irak nepremostljivo razdeljen na "naše" in "vaše". Oficir, ki vljudno komunicira z Iračani, umre.

Narednik James na maščevalnem pohodu zaradi uboja Beckhama (iraški fant, ki prodaja DVD-je in seveda ljubi nogomet), vdre v hišo iraške družine. Za razliko od De Palmovih vojakov zbeži pred ženskimi kriki: zbeži pred tujim svetom. V ta svet Kathryn Bigelow ne zarije nič globlje kot vojaki, ki jih prikazuje. Vse etične in moralne dileme se zreducirajo na eno vprašanje: kako ostati živ. Razumljivo za vojaka, vendar neprijetno za okus filma.

Narednik Will James (Jeremy Renner) je človek, ki se znajde le v svetu nasilja. Doma na dopustu ga vidimo nesrečnega in zmedenega. Z ženo se ne zna več pogovarjati. Hčerki mimogrede pove, da bo vse tisto, kar jo zdaj dela srečno, nekega dne postalo nepomembno. Ostala bo le ena stvar. Zanj je to vojna. James je torej hkrati ameriški vojak in begunec. Je primer problematičnega ameriškega junaka, ki je svojo popolno upodobitev našel v Johnu Waynu v filmu Iskalca Johna Forda (The Searchers, 1956). Družinske večerje, šolske zabave, izleti z ženo in otroki ga ne zanimajo. Ne gre samo za zasvojenost z vojno in adrenalinom (kot pove citat na začetku filma), ampak za potrditev teze, da življenje v potrošniški Ameriki ponuja zelo malo.

Tako kot Wayne v Fordovem filmu se tudi James vrne v edini svet, ki ga pozna. Bolečino zapre v skrinjo - naslov filma bi lahko prevedli tudi Skrinja za bolečino - in odkoraka naprej. Pravi vojak ameriške kinematografije. Kljub drznosti in divjaštvu pa nikoli ne prekorači meje. Potrditev pride na koncu filma: hodi stran od kamere proti bombi, da jo deaktivira. Osamljen in preklet. Vendar v jeziku ameriškega filma: pravi ameriški junak, še en v dolgi vrsti.

V dokumentarcu o vietnamski vojni V letu prašiča (In the Year of the Pig), ki ga je posnel Emil de Antonio leta 1968, je dvominutna sekvenca, polna razkazovanja ameriških vojaških mišic, neskončne tehnološke orožarne velesile, ki je napadla večinoma kmečko deželo. Ta neuravnoteženost je eden ključnih razlogov, da so naše simpatije na strani šibkejših.

Podobne prizore smo lahko gledali v prvih dneh ameriške vojaške kampanje v Iraku, ki jo je ameriška vlada ponosno poimenovala "shock and awe". To besedno zvezo običajno prevajamo kot "strah in groza". Vendar "shock" lahko pomeni močan sunek ali pa grozljiv strah, ki človeka paralizira. "Awe" pa lahko prevajamo kot grozo ali pa kot globoko spoštovanje. Šele prešitje vseh teh pomenov izrazi slavospev ogromni destruktivni moči ameriške vojske: množično uničevanje, predstavljeno kot hollywoodski spektakel. In veliko Američanov to moč dejansko doživlja kot hollywoodski film (brez razmišljanja o žrtvah). Drugi jo doživljajo kot nujno zlo, vendar hkrati kot najboljšo zaščito za ameriške vojake. Tretji pa jo doživljajo kot čisto grozo, zato so a priori proti vsaki ameriški vojaški intervenciji ne glede na to, kje in kdaj se dogaja. Vojaško moč vidijo le kot vir sramote. Vietnam pa je prinesel še spoznanje, da moč ne jamči zmage.

Takšna sila in takšno množično uničenje sta v Hollywoodu v glavnem v domeni znanstvenofantastičnega žanra. Cameronov Avatar ni izjema. Marinec Jake Sully (Sam Worthington) s korporacijsko ekspedicijo na oddaljenem planetu Pandora išče dragoceno rudo unobtanium (besedna igra, izpeljana iz angleškega izraza "unobtainable", nedosegljiv). Na Pandori živi ljudstvo Na'vi, ki je manj pomembno od rude in zato obsojeno na izginotje ali uničenje. "Tako je to," reče vse bolj razočaran Jake Sully. "Če želiš nekaj, kar pripada drugemu, ga razglasiš za sovražnika, in tako imaš opravičilo, da mu to vzameš." In se zgodi: ogromna vozila uničujejo gozdove, superhelikopterji množično ubijajo in uničujejo sveta mesta. "Če vržeš palico v zrak, bo padla na neko sveto praprot," s prezirom odgovori vodja ekspedicije na prošnjo, naj ne uniči svetega drevesa. To je znanstvenofantastična različica razkazovanja ameriške vojaške moči iz dokumentarca V letu prašiča.

Jake se na ukaz fanatičnega polkovnika infiltrira med Na'vije. Vendar se zaljubi - ne le v prelepo domorodko, ampak tudi v način življenja in kulturo plemena (ki je resda bližja new ageu kot Ho Chi Minhu). Postane vodja upora, spravi vso ameriško moč in tehnologijo na kolena ter pošlje Američane "nazaj v njihov umirajoči svet".

A tu je na mestu pomislek: je lahko film z vložkom skoraj pol milijarde dolarjev res subverziven? Avatar je film protislovij. Je izrazito proti tehnologiji, hkrati pa ne samo, da ga prav visoka tehnologija dela privlačnega, ampak je postavil nove tehnološke standarde v filmu. Je protiimperialističen, hkrati pa tip filma, ki lahko (bolj ali manj) nastane le v Hollywoodu. Pljuva po potrošništvu, hkrati pa je ustvaril pravo industrijo igrač, videoiger, oblačil itd. In končno, film brezkompromisno pokaže ameriško vojaško industrijo kot zlo. Hkrati pa to zlo lahko premaga le Američan. Natančneje: marinec.

Avatar, Zelena cona in Bombna misija so dobri filmi. Šablonski scenarij Avatarja rešuje narativna moč, režiserjeva (ne)subtilna čustvenost ter izjemno inteligentna uporaba 3D-tehnologije. Zelena cona kaže režiserja Paula Greengrassa v najboljši formi: bliskovito hiter, kaotična akcija pri njem nikoli ne postane filmska zmeda, hkrati pa je v filmu dovolj substance, da ga akcija ne odplavi. Bombna misija pa je tako natančno izrisan portret vojakov, da se nam na koncu filma zdi, kot da jih dejansko poznamo.

Ti filmi nimajo moči Bitke za Haditho ali De Palmovega Cenzurirano. Greengrass in Cameron vpeljeta ameriške junake, ki naj bi bili protiutež kruti, nepošteni in nesposobni politiki Združenih držav. V Bombni misiji srečamo bolj ambivalentnega junaka, ki pa je še vedno junak. Liki napolnijo moralno praznino, ki je doslej prevladovala v filmih o Iraku. Morda sta prav ta neprijetna praznina v filmih in neprizanesljivost do gledalcev posebnost kinematografije o iraški vojni.