Jeff me je komaj pogledal izpod čela in dejal: "Ne, Pete, tako dober je." Ko sta vstopila v klub, sta bila tudi sama kmalu deležna nečesa, kar so mnogi takrat presodili za "moteče in zastrašujoče". Podobno preganjavico je Townshend imel že nekaj dni pred koncertom, ko je Claptonu dejal, da se po Londonu sprehaja nekdo, ki grozi, da bosta čez noč ostala brez dela. Na odru je s svojim Experience triom stal mladenič, ki kitare ni razumel kot instrumenta, temveč kot podaljšek svojega telesa, če tokrat ostanemo zgolj na površini. Legenda o Jimiju Hendrixu je bila tako rojena, še preden je v vsej bleščeči (s)lepoti ter na priporočilo Paula McCartneyja zasijala na festivalu v Montereyu (1967). Prišla je izpod "peresa" tistih, ki jih je spodrinil s prestola. Pisalo se je leto 1966, vendar ima - po besedah izvršnega direktorja firme "Experience Hendrix" in njegove sestre Janie - Jimijeva glasba na mlade podoben učinek tudi leta 2010. S temi besedami opravičuje izid novega (in hkrati ne zadnjega) Hendrixovega albuma Valleys of Neptune - kot posledico, ne kot vzrok, in dodaja, da je najbolj množična skupina njegovih oboževalcev danes mlajša od sedemintrideset let. Tokratna reinkarnacija naj bi bila predvsem odgovor na priljubljenost videoigric (Guitar Hero in Rock Bend), kjer je mladim dovoljeno, da se vsaj za trenutek postavijo v kožo največjih magov popularne glasbe, najsi prihajajo iz Liverpoola ali Seattla. Če smo nekoč - tako kot tudi najstniški Jimi Hendrix - ob navitem radiu prve "wanna be" zračne korake izvajali na metli ali teniškem loparju, se lahko danes Foxy Lady, Hey Joe ali Purple Haze naučiš z virtualnim "božanstvom" na tvoji strani, v tvojem bendu. Bob Dylan je imel še kako prav, ko nas je pred zoro psihedelije podučil, da se časi spreminjajo. Štirideset let po Hendrixovi smrti (1970) se njegova plošča znova vzpenja proti vrhu najbolj prodajanih albumov.

Omenjena mojstra sta s svojimi prijemi glasbo osvobodila prastarih klišejev. Če je Dylan s svojimi pripovednimi zasuki glasbo premikal v nove vsebinske horizonte (dodana vrednost), je Hendrix pretežno odgovoren za vse izvedbene metamorfoze od trenutka, ko se je pojavil na sceni. Na prej omenjenem koncertu Jimi namreč ni samo pokazal novih smernic pri izvajanju avtorskega materiala (Third Stone From the Sun), temveč se je na razrahljan način lotil tudi nekaterih sposojenih pesmi: Hey Joe (Billy Roberts) in Wild Thing (The Troggs). S podobnim konceptom skrbniki oziroma selektorji njegove dediščine operirajo tudi na novi plošči - tokrat sta se na preizkušnji znašli blues klasika Elmora Jamesa Bleeding Heart in Sunshine of Your Love sodobnikov Cream. V prvi se Jimi dodatno utrjuje na poziciji radikalnega bluesovskega inovatorja, medtem ko z večkratno razgradnjo osnovnega Claptonovega kitarskega prijema pri drugi ne kaže samo sposobnosti, da zna spoznati svoj podpis v tuji skladbi, temveč se pokloni oziroma poslušalcem da vedeti, da je bilo spoštovanje med obema projektoma obojestransko. S Hendrixom je namreč prišlo do nove preizkušnje v glasbi glasbo je bilo treba občutiti, ne samo slišati. Če so njegovi psihedelični somišljeniki z zahodne obale za aktiviranje čutov poleg živopisne izbire iz kataloga sintetičnih pripomočkov - potrebovali ogromna ozvočenja, sintesajzerje, posebne "kalejdoskopske" sisteme razsvetljave, vrsto eksotičnih instrumentov (sitar, oud), je Hendrix ves ta občutek vgradil v pirotehnični spektakel svoje kitare. Njegovi nastopi so šli do konca - z izvajano glasbo, ki je temeljila na robustnem zvoku solistične kitare, duhovitimi medigrami ter improvizacijami celotnega tria so se poistovetili tako poslušalci kot nastopajoči. "Lahko je preigravati blues, težje ga je občutiti," je nekoč izjavil. Vse te občutke so kmalu našli njegovi kolegi, ki niso izbirali sredstev, da bi tega črnca razkošne frizure videli v živo. Kotaleči se kamen Brian Jones je na festival v Monterey prišel zgolj zato, da je lahko napovedal Jimija Hendrixa, kar je shranjeno tako na avdio kot video arhivu. Svet je tako videl žrtvovanje goreče kitare, iz katere za njo klečeči Hendrix izganja ali izvablja… karkoli že. Kmalu je v ZDA izšel na Otoku že s hvalospevi ovenčani prvenec Are You Experienced?. In Jimi je postal največji.

Po njegovi smrti je bilo veliko "podjetnikov, ki so hoteli piti njegovo vino", če parafraziramo motiv iz Dylanove pesmi All Along the Watchtower, ki ji je Jimi s priredbo še bolj raztegnil koordinate nesmrtnosti. Šele leta 1995 je oče Al Hendrix na sodišču prevzel vse avtorske pravice za nemoteno upravljanje bogate zapuščine svojega sina. Valleys of Neptune predstavlja prvi še neobjavljeni material iz te serije - originalne posnetke, ki so pretežno nastali pod okriljem skupine The Jimi Hendrix Experience (1967-1969), in tri skladbe, ki jih je posnel z Band of Gypsys in novim basistom Billyjem Coxom. Že uvodna Stone Free (B-stran male plošče Hey Joe) nas očara z navdahnjeno kombinatoriko rhythm&bluesa, ki se kasneje nekoliko porazgubi v prvinah acid rocka (Ships Passing Through the Night), da bi z ognjevitimi bravurami v Red House in Hear My Train Coming za vedno ovrgel grešno misel, da se bo njegova pot po "zasanjani" Electric Ladyland (1968) ustavila v tem podžanru. Veliko (mogoče celo odločilno) delo je Janie naredila s tem, ko je mobilizirala producenta, ki je s Hendrixom redno sodeloval že v času njegovega življenja. Izkušeni Eddie Kramer ima namreč občutek za pravi zven njegovega tria in tega mu je - digitalno prečiščenim zapisom navkljub - uspelo ohraniti. Tako je ohranjena vsa surova ekspresivnost kitarskega čarodeja, kot tudi dveh neizogibnih členov: basista Noela Reddinga in bobnarja Mitcha Mitchella. Z Valleys of Neptunes smo dobili sofisticiranega lo-fi Jimija Hendrixa, priporočljivega tudi tistim, ki jim nostalgija ni edini razlog za poslušanje glasbe. In kot se za pravo klasiko spodobi - tudi na dvojnem vinilnem formatu.