Pravico, na katero so čakali dolgih osem let in je ušla dvema sklicema občinskih svetov in dvema odločbama ustavnega sodišča. Udejanjilo jo je na koncu upravno sodišče, ki je Hudorovcu, ki so ga za svojega predstavnika v občinskem svetu grosupeljski Romi izvolili januarja letos, podelilo svetniški mandat, potem ko mu ga občinski svet ni hotel priznati.

Hudorovac se je rodil leta 1957 v občini Novo mesto. A zraven v smehu doda, da zgolj slučajno ravno v občini Novo mesto, saj se je tistikrat družina nenehno selila naokoli. "Takrat so Ciganke še rojevale pod smrekami," pove. Večji del življenja je preživel prav v Grosuplju oziroma njegovi okolici. Skoraj 35 let so živeli na Velikem Mlačevem 100, kjer so še zmeraj prijavljeni, čeprav že desetletje živijo v naselju Smrekec v Grosuplju. "Na občini so nam obljubili, da bomo tukaj imeli vodo in elektriko, zato smo se priselili sem. Bilo je drugače, kot ko so selili Rome, ki so stanovali za železniško postajo," se spominja. Pred leti so namreč zaradi slabih higienskih in zdravstvenih razmer na občini odredili selitev skupine Romov, pomagale so tudi posebne policijske enote. "To je bilo grozljivo spremljati. Prav po vojaško so jih selili. Z buldožerji so na kup potiskali njihove stvari in jih zakurili. Katastrofa!" doda in zamišljeno obmolkne. Nato pa le pristavi, da se je do danes marsikaj spremenilo na bolje. Okolica Rome bolje sprejema, zdaj pa so dobili še svojega svetnika, zmagoslavno doda.

Pred mesecem dobili elektriko

Med pogovorom se sprehajava po naselju in kaže na barake, v katerih živijo. Pravzaprav gre za na videz prostorne lesene, mnoge celo lično okrašene hiše, a Hudorovac razkrije, da je predvsem pozimi težko. "Pozimi je notri kot v hladilniku. Najhuje pa je, ker nimamo stranišč," doda in pokaže na belo latrino. "Občina nam je postavila eno stranišče, a ker v naselju živi dvanajst družin, si moral predvsem zjutraj čakati v vrsti. Pozimi pa voda tako in tako zamrzne in se nismo mogli umiti. Večinoma zato hodimo v naravo," razlaga Hudorovac.

Če so vodo za umivanje in pitje nekoč nosili iz bližnjih studencev, jo imajo, vsaj mrzlo, zdaj speljano do vsake hiše. Pred dobrim mesecem pa so v naselje dobili tudi elektriko. Priklop do hiš načeloma ni mogoč, saj so objekti zgrajeni brez ustreznih dovoljenj. Kljub temu se znajdejo vsak po svoje. Da je absurd še večji, bi lahko zdaj, ko imajo elektriko in vodo, imeli tudi pralne stroje, a voda nima kam odtekati, saj nimajo urejenega niti odvodnjavanja, kaj šele greznic ali kanalizacije. Tudi poštnega naslova uradno nimajo, zato pošte Hudorovac načeloma ne dobiva. Po sklep občinskega sveta, ki mu ni potrdil mandata, je moral zato osebno na občino, da se slučajno ne bi kje izgubil. "Le če nam kaj pošlje sodnik za prekrške, nas najdejo," v smehu razkrije Hudorovac.

Imajo pa televizijo in Hudorovac spremlja, kaj se dogaja po Sloveniji, tudi v politiki. In takoj pove: "Če bi lahko izbiral, bi bil minister! Ker imajo velike plače." Ob tem se prešerno zasmeji in ne skriva, da je svet politike zanj še vedno španska vas. "O politiki ne vem nič. Se bom pa skušal naučiti. Vem pa, da bomo, če želimo kaj doseči, morali komunicirati in sodelovati." Pa ste pripravljeni na politično trgovanje in kompromise? "Saj ne bo trgovanja, jaz tega ne vidim tako. Jaz to vidim kot pomoč in spodbudo. Pomagati si moramo," pravi. Vseeno priznava, da nekaj nervoze obstaja. V torek ga je, tako kot nekatere druge Rome, sprejel predsednik državnega zbora Pavel Gantar. "Dobro, da smo se prej srečali z drugimi kolegi, ki so takih obiskov vajeni. Imel sem kar veliko treme. Hudo je tudi, ko prvič stopiš pred toliko novinarjev."

Dodaja še, da je dogajanje okoli svoje izvolitve bolj ko ne le opazoval. Priznava, da sam ne bi zmogel izpeljati sodnih postopkov in si izboriti svetniškega mandata. Pomagali so mu v Forumu romskih svetnikov, ki je zanj sprožil upravni spor, in za to jim je zelo hvaležen.

Zadnje leto se je v državnem zboru ponovno odprla debata o tem, da bi Romi tudi na državni ravni dobili svojega sogovornika - vsaj odbor, ki bi se ukvarjal z njihovo tematiko, kdaj v prihodnosti pa, po vzoru poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti, tudi svojega poslanca. A na tem mestu se Hudorovac ne vidi. "Tega ne bi zmogel. Bilo bi dobro, da bi dobili poslanca, a bi moral biti dobro izobražen in vešč politike," doda.

Čeprav je njegov vstop v javno življenje še v povojih, pa "med svojimi" že od nekdaj velja za neformalnega vodjo. Tudi elektrike in vode še vedno ne bi imeli, če se ne bi on zavzel za to, pove njegova žena. Doda, da je on gospodar tudi v družini. Otroci ga spoštujejo in sledijo vsem njegovim besedam. Hudorovac je oče petih otrok, najmlajša ima 16 let. Vsi imajo končano osnovno šolo, zaposleni niso. Zdaj mu je žal, da jih ni priganjal, da bi naredili še srednjo šolo in dobili poklic, a hkrati doda, da je bilo ob danih pogojih že to zelo težko. Zaveda se, da je dobra izobrazba pomembna, in upa, da bodo tudi v Grosuplju nekoč Romi lahko visoko izobraženi. Ob tem mu iz oči sijeta sram in jeza, ker so grosupeljski Romi skoraj petdeset let v zaostanku za Romi v Prekmurju. "Drugod po Sloveniji je podpora za romske otroke boljša. Imajo romske pomočnike v šolah, z otroki se ukvarjajo po pouku, pri nas pa je vse skupaj zelo slabo. S tako hitrostjo še sto let ne bomo ničesar dosegli," doda. Priznava, da se stvari premikajo na bolje, zdaj pride avtobus po otroke v naselje in jih odpelje v šolo, zato osnovnošolci, tudi njegov vnuk, ki je prvošolec, redno hodijo v šolo. Pomaga tudi, da so v Grosuplju ustanovili romsko društvo, organizirana je tudi šola za starejše, a v eni uri na dan se človek težko kaj veliko nauči, opozarja novi občinski svetnik.

O sanjah brez odgovora

V redni službi Hudorovac nikoli ni bil. Še pred dvajsetimi leti so se od pomladi do jeseni preživljali predvsem z nabiranjem zdravilnih zelišč, ki so jih takrat odkupovale velike firme, kot je bila Droga. Potem so se lotili zbiranja železa, a jih tudi pri tem ovirajo zakoni. Toda zgolj s socialno pomočjo ne more preživeti družine, pravi. Večkrat se je potegoval za kakšno delo, a ga, ker je Rom, ni dobil. "Spomnim se, da so enkrat vzeli tri tujce, 'južnjake', mene pa ne." Ga je to kdaj prizadelo? "Vsakič," pove brez pomišljanja. "Ko doživiš nekaj zavrnitev, te vse mine in ugotoviš, da enostavno ne gre." Pojasni, da bi predvsem mladi Romi v njihovem naselju radi delali, večkrat so spraševali tudi v podjetjih v neposredni bližini, saj živijo ob robu poslovne cone, a jih nočejo. "Cigan bo vse pokradel, vedno pravijo. Slovenci mislijo, da znajo Romi samo krasti, a to ni res. Poglejte v časopise, koliko je Slovencev v črni kroniki."

Hudorovac sicer ne skriva, da v naselju ne živijo čisto po črki zakona. Ravno ob našem obisku so se iz naselja v avtomobilu odpeljali mladi Romi in voznik ni niti približno kazal 18 let. "Seveda nima vozniškega dovoljenja. A jaz ga ne morem ustaviti. Za to je policija. Če Rom prekrši zakon, naj ga kaznujejo, tako kot vse druge. Ko bo dobil visoko kazen, tega ne bo več počel," pravi Hudorovac in doda, da njegovi otroci niso vozili avtomobila, dokler niso dobili vozniškega dovoljenja.

Zdaj bo vendarle občinski svetnik in bo moral stati na strani zakonitosti, tega se zaveda. Kot se tudi zaveda, da bo imel nemalo težav zaradi pomanjkljivega znanja in izobrazbe. Narejene ima tri razrede osnovne šole, ki jih je dokončal v večerni šoli za odrasle, bere še, piše slabo. Danes mu je žal, da ni bolje izobražen, a pravi, da mu bodo prostovoljke pomagale pri prebiranju obsežnih občinskih gradiv. Pa tudi Romi zdaj že vedo, kaj lahko pričakujejo od njega. Ob volitvah so bila ta pričakovanja še zelo nesorazmerna, eden od volilcev je celo dejal, da pričakuje, da mu bo novi romski svetnik dal denar za popravilo strehe. "Zdaj že vedo, da tega ne morejo pričakovati od mene. In tudi to vedo, da sam ne bom mogel ničesar spremeniti. Se bom pa trudil po najboljših močeh, da me tudi drugi svetniki sprejmejo, da bomo skupaj kaj dobrega naredili," dodaja. Obljublja, da se bo zavzel za vse Rome v občini.

In če bo kot občinski svetnik moral biti tudi vsaj malo vizionarski in razmišljati o prihodnosti občine, je v zasebnem življenju veliko bolj prizemljen in stvaren. Na vprašanja o sanjah in upih ostane brez odgovora. Kaj ste sanjali, da bodo vaši otroci, ko zrastejo, kakšne cilje ste imeli zanje, se mi zdi logično vprašanje za vsakega starša. A za Roma je to docela nestvarno vprašanje. "Kako bi sanjal o njihovi prihodnosti, ko pa smo, ko sem dobil prvega otroka, živeli še pod šotorom. In nič svojega nisem imel," pravi. In doda, da se stvari lotevajo sproti, iz dneva v dan, kot pač nanese. "Taki smo Romi," še doda in se veselo zasmeji. Njegova žena pa pristavi: za otroke si želiva le, da bi imeli vse tisto, česar midva nisva imela.