A v politiki javno izrečene besede niso edina stvar, ki šteje. Šteje tudi praktična pripravljenost za sodelovanje. Če duhamorne sezname članov vlad spremenimo v omrežje, nastane spektakularna slika, ki pokaže, da se za ostro retoriko skriva znatna mera pragmatične pripravljenosti za sodelovanje pri vladanju. Kar ni nujno slabo.

Šest predsednikov

V dveh desetletjih je šestim ljudem na vizitki pisalo predsednik vlade Republike Slovenije. Bolj natančno: petim. Prvega šefa izvršne veje oblasti smo uradno imenovali predsednik izvršnega sveta. To je bil Lojze Peterle. Ko je prišel za šefa vlade, je bil star slabih 42 let. Tudi drugi šef vlade, dr. Janez Drnovšek, je bil, ko je s konstruktivno nezaupnico zamenjal Peterleta, star 42 let. Oziroma nekaj dni manj. Tretji šef vlade je pravilo, da mora biti predsednik vlade ob nastopu star 42 let, pokvaril. Andrej Bajuk je leta 2000 pri 57 letih za pol leta prevzel poveljevanje ekipi, ki je po osmih letih nadomestila Drnovška. Čez pol leta se je Drnovšek vrnil. Leta 2002 je Tone Rop ponovno uveljavil pravilo, da je predsednik vlade ob prihodu na funkcijo star 42 let oziroma nekaj tednov manj. Ko je leta 2004 vodenje vlade prevzel 46-letni Janez Janša, je bil za povprečnega novinca na položaju predsednika vlade že nekoliko star. Borut Pahor je vodenje vlade prevzel tri tedne zatem, ko je na rojstnodnevni torti upihnil 45 svečk.

Prvi problem, ki ga je imel Pahor, je bil, če nanj pogledamo iz zgodovinske perspektive, zabavno paradoksalen. Pahor je nekaj mesecev poslušal očitke, ker je v kabinetu predsednika vlade zaposlil dr. Dimitrija Rupla. Zaposlil ga je, kot se še spominjamo, na mestu svetovalca. Torej na mestu ne najbolj vplivnega državnega uradnika. Ni mu dal vizitke, na kateri bi pisalo minister. In vendar je bil vihar zaradi Ruplove zaposlitve hud. Paradoksalen pa je bil zato, ker je Rupel do tedaj kot minister sodeloval praktično z vsemi predsedniki vlad. Peterle ga je postavil za predsednika republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje, kot se je v tistem času imenovalo zunanje ministrstvo. Kot zunanji minister je s premori delal tudi za Drnovška in Ropa. Res je sicer, da je vlade zapuščal, se vračal in da jo je bil pol leta pred volitvami leta 2004 prisiljen zapustiti, ker ga je predsednik vlade Rop odpustil. Potem je med letoma 2004 in 2008 kot minister zdržal cel mandat. Med vsemi predsedniki vlad, ki so poslovali med letoma 1990 in 2008, je bil dr. Andrej Bajuk edini, ki dr. Rupla ni povabil v vlado. Bi morali dr. Bajuku zaradi poguma, da Rupla ni postavil v vlado, postaviti spomenik? Nikakor ne. Dr. Bajuk sploh ni ravnal pogumno, pač pa logično. Dr. Rupel je bil namreč leta 2000 strumen podpornik LDS in bi v tistem trenutku njegov vstop v Bajukovo vlado presegal znanstveno fantastiko. Štiri leta kasneje sta dr. Bajuk in dr. Rupel kot člana vlade sodelovala v isti ekipi. Bajuk je bil finančnik, Rupel pa še enkrat zunanji minister. Ko je vlada obiskala parlamentarne prostore, sta Bajuk in Rupel sedela skupaj.

Včasih se dozdeva, da se v slovenski politiki nič ne premakne. Vtis je napačen. Premikov je veliko. Spremenljiva so predvsem zavezništva.

Sile kontinuitete

Od leta 1990 do danes je položaje predsednikov in podpredsednikov vlad ter ministrov zasedalo 142 ljudi. Šestindevetdeset ministrov je sodelovalo le z enim predsednikom vlade, drugi pa z dvema ali več predsedniki. Z Drnovškom jih je med njegovim več kot desetletje trajajočim mandatom sodelovalo 71. Slaba polovica te množice ljudi je sodelovala tudi v vladah, ki so jih vodili drugi predsedniki. Bolj natančno: 30 Drnovškovih ministrov je sodelovalo tudi z vsemi drugimi predsedniki vlade.

Vtis, da med različnimi vladami ni kontinuitete, torej ni pravilen. Najmočnejša je kontinuiteta med vlado Toneta Ropa, ki je nastopila ob koncu leta 2002, in ekipami Janeza Drnovška. Štirinajst Ropovih ministrov je v preteklosti sodelovalo v Drnovškovih vladah. In seveda Rop sam. Najprej kot minister za delo, potem pa kot minister za finance.

Kontinuiteta med Pahorjevo vlado in vlado Janeza Janše je najšibkejša. V presečni množici obeh vladnih kabinetov lahko najdemo le enega ministra, Karla Erjavca. V Janševi vladi je bil Erjavec minister za obrambo, v Pahorjevi pa je dobro leto dni služboval kot minister za okolje in prostor. Potem je bil odstavljen. V tem trenutku torej med Pahorjevo vlado in Janševo vlado ni nobene kontinuitete. Tudi presečna množica med ministri Bajukove vlade in Pahorjeve vlade je prazna. Med Pahorjevimi ministri bomo tudi zaman iskali ministra, ki bi delal s predsednikom vlade Peterletom. Vendar to ne pomeni, da Pahor ni iskal ministrov, ki bi si izkušnje nabirali že v nekoliko odmaknjeni preteklosti. Ministra za zdravje Boruta Miklavčiča lahko najdemo na seznamih vlade, ki so nastali globoko v osemdesetih letih, torej pred našim demokratičnim štetjem. Miklavčič je namreč kot član izvršnega sveta od leta 1982 sodeloval z energičnim predsednikom Janezom Zemljaričem.

Pahorjev kabinet je nekoliko bolj povezan s posadko, ki je delala za predsednika vlade Ropa. Ministra za gospodarstvo in ministra za kmetijstvo dr. Lahovnika in dr. Pogačnika je Pahor našel v kabinetu, ki ga je do leta 2004 vodil Tone Rop. Pahorjev minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari je kot finančnik delal že za Janeza Drnovška.

Dramatične menjave

Če se danes ozremo v preteklost in se vprašamo, kateri trenutki na slovenski politični sceni so bili najbolj dramatični in prelomni, se ne moremo izogniti pomladi leta 1992, ko je Janez Drnovšek kot predsednik vlade zamenjal Lojzeta Peterleta. Vendar je Drnovšek obdržal pomemben del Peterletove ekipe. Janez Janša je ostal obrambni minister, Igor Bavčar je ostal notranji minister, Dimitrij Rupel je ostal zunanji minister. V preseku obeh vlad, Peterletove in prve Drnovškove, so se znašli še Božidar Voljč, minister za zdravstvo, Miha Jazbinšek (okolje in prostor), Marjan Krajnc (promet), Jelko Kacin (informiranje), Jožica Puhar (delo) in Lojze Janko (zakonodaja). Drnovšek je iz Peterletove ekipe obdržal še Dušana Šešoka, le da je Šešok pri Peterletu vodil finance, pri Drnovšku pa industrijo. Prelom leta 1992 torej le ni bil tako radikalen.

Leta 1993, ko je Drnovšek sestavljal drugo vlado, je v kabinet povabil Jožeta Osterca, ki je bil v prvi Peterletovi vladi že minister za kmetijstvo. Član Peterletove vlade Igor Umek, zadolžen za plan, je v drugi Drnovškovi vladi vodil resor za promet. Leta 1996 je Drnovšek v vlado pritegnil tudi Peterletovega ministra za Slovence po svetu Janeza Dularja. Zaupal mu je kulturno ministrstvo.

Tudi leta 2000, ko je vodenje vlade prevzel dr. Andrej Bajuk, ta ni naredil popolnega reza z ekipo dr. Drnovška. Dr. Marjan Senjur je ostal minister za ekonomske odnose in razvoj, Janko Razgoršek je ostal minister za drobno gospodarstvo, Ciril Smrkolj za kmetijstvo, Anton Bergauer za promet, dr. Lojze Marinček pa za znanost.

Vtis, da je Janševa vlada, oblikovana leta 2004, posredna dedinja vlade, ki jo je leta 2000 postavil Andrej Bajuk, ni najbolj točen. Velika večina članov Janševe ekipe je v vladi sodelovala le med letoma 2000 in 2004. Vladne izkušnje so ob vstopu v Janševo ekipo imeli tedanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm, ki je leta 2000 šest mesecev vodil resor za visoko šolstvo, in Andrej Bručan, v Bajukovi ekipi zadolžen za zdravstvo. Jasno - vladne izkušnje sta v Janševi ekipi imela še veteran zunanjega ministrstva dr. Rupel in Andrej Bajuk.

Ministrice

V dvajsetih letih parlamentarne demokracije je v vladnih kabinetih sodelovalo dvajset ministric. Jožica Puhar je sodelovala s Peterletom in Drnovškom. Dr. Tea Petrin in Andreja Rihtar sta bili članici Drnovškove in Ropove vlade. Sedemnajst ministric pa je sodelovalo samo z enim predsednikom.

Desna roka in njen šef

Peterle, Drnovšek, Bajuk in Pahor so vodenje vlade prevzeli, ne da bi pred tem kdaj delovali kot člani vladnega kabineta. Rop in Janša sta, preden sta postala predsednika vlad, delala za Drnovška. Janša je bil tudi član Peterletovega in Bajukovega kabineta. Janša je torej, preden je sam postal predsednik vlade, služil trem šefom. Zgodilo se je tudi, da je človek, ki je bil Janšev šef, postal njegov podrejeni. Dr. Bajuk je bil Janšev šef pol leta, potem pa je za Janšo štiri leta delal kot njegov finančni minister.

Nekoliko bolj zapleteno biografijo ima Lojze Peterle. Kljub temu, da je Drnovšek v prvi polovici leta 1992 Peterleta odstavil s konstruktivno nezaupnico, sta leta 1993, po polletni pavzi, vendarle podpisala koalicijsko pogodbo. Peterle je v Drnovškovi vladi služboval kot zunanji minister in podpredsednik. Nekdanja huda politična tekmeca sta v tesni zvezi zdržala slabi dve leti. Tudi ko sta se razšla, je koalicijska os med njunima strankama, LDS in SKD, ostala nepoškodovana. In dejstvo, da sta bila slabi dve desetletji nazaj sposobna delovati v isti vladi, je eden večjih dosežkov slovenske politike.