S tem se je posvečeno vzdušje na tradicionalnem spektaklu obhajanja krščanskega praznika, velikega petka, v mestu San Fernando v provinci Pampanga na filipinskem otoku Luzon bližalo vrhuncu. Večji dogodek od vsakoletnega križanja, ki ga tu prirejajo že od leta 1962, je bil le izbruh bližnjega vulkana Mount Pinatubo leta 1994, ki je pod seboj, mimogrede, za vedno pokopal tudi bližnje oporišče ameriške vojske v zalivu Subic in letalsko oporišče Clark. Tako vsaj trdijo domačini.

"Verjamem, da bodo današnji strokovnjaki naredili vse, da bi svet rešili ekonomske krize," je govoril strokovnjak za Biblijo na enem od filipinskih televizijskih kanalov. "Toda to še zdaleč ne bo dovolj, da bi preprečili konec sveta," je resno dodal in zmagoslavno zaključil: "V Pismu Soluncem lepo piše: kot tat sredi noči bo prišel Gospodov dan." Gledalci na Filipinih še zdaleč niso le starejše ženske in po duhovni izpolnitvi hrepeneči posamezniki v krizi srednjih let. Pridigo je z odprtimi usti poslušala biblijske učenosti željna mladina, ki je po dvignjenem grozečem kazalcu z ekrana po mestu videvala tudi bolj pomirjujoče besede: "Ne boj se! Rešil te bom. Del mene si. Poklical sem te po imenu." (Izaija 43:1). Te besede sem prebral na plastični vrečki "Susie's Cousine - The Best in Pampango Kakanin", iz katere sem med preklapljanjem kanalov jedel kose slastne pite iz sladkega krompirja. Gorečo vero 90 milijonov Filipincev, izmed katerih je vsaj 80 odstotkov pripadnikov rimskokatoliške cerkve, je opaziti na vsakem koraku. Celo ob vsakem grižljaju.

Vonj po alkoholu

Pred velikim petkom je bilo na cestah industrializiranega pampanškega podeželja, v gostem prometu, med prahom in izpušnimi plini pogosto zaslediti karseda nenavadne procesije: skupine moških z maskami na obrazih in trnovimi venci, ovitimi okoli glave. Prvi izmed njih je ob sebi vlekel težak križ. Za njim so stopicali drugi, ki so med hojo za križem s posebej za ta namen izdelanimi biči v enakomernem ritmu udrihali po lastnih, krvavečih hrbtih - znameniti "mamalaspas", bičarji, za tiste s slabim želodcem ne preveč simpatična verska kurioziteta filipinskega otoka Luzon.

Pokora bičarjev se zdi na prvi pogled dejanje skrajnosti. Prelita kri s sledovi udarcev ustvarja na hrbtu vzorec. Bližnji pogled razkrije razcefrano kožo na robovih in živo meso v lesketajoči se sredini, kamor zarežejo udarci biča. Toda stvar vendarle ni tako kruta, kot se zdi na prvi pogled. Preden se podajo na krvavo pot, si s "panabatom", malo leseno ploščico z držalom, na katero so pritrjeni kosi ostrega stekla, drugi pa kar z navadno britvijo simetrično razrežejo hrbtišče. Tako že lahni udarci "burullosa", biča, ki ga sestavlja množica visečih in okroglo zaobljenih bambusovih paličic, povzročijo močno krvavenje. In še ena "olajševalna okoliščina": med skakanjem za bližnjimi posnetki nosnic ne boža le vonj po krvi, pač pa tudi po alkoholu.

Še posebno ganljivi so prihodi pred cerkev ali kapelico, ko popadajo po tleh in obležijo na trebuhu. Osebje podpornih ekip, ki hkrati igra vlogo rabljev, jim s palicami, nogami ali pa s prvo stvarjo, ki jim pride pod roke (denimo s sandalom ali čevljem), naloži nekaj krepkih po zadnji plati. V večjih skupinah bičarjev so očete spremljali tudi razigrani otroci, ki so neizmerno uživali, ker so smeli vsaj enkrat na leto udrihati po nemočnih predstavnikih avtoritete. Opaziti je bilo celo pare: slabša polovica (v smislu smrtnega greha prešuštva) je svoj kes izražala s križevim potom in šeškanjem.

Disciplina bičanja, ki se napaja iz obskurnih praks konservativnega katolicizma še danes jo denimo uporablja skrivnostna organizacija Opus Dei , pa v krščanski tradiciji province Pampanga ni namenjena le očiščenju lastnih grehov, pač pa molitvam in priprošnjam za bližnje, ki jih samožrtvovanje še podkrepi. Povod je običajno bolezen. Takšen je tudi osnovni motiv obreda križanja v vaški skupnosti San Pedro Cutud. Po mnenju površnih opazovalcev krvava in barbarska tradicija poleg jasne altruistične note vsebuje tudi bogato kulturno podlago. V njenem temelju je literarno delo Via Crucis, napisano v domačem jeziku. Gre za dramo, ki uprizarja prigodo Jezusovega pasijona. Začne se z zajetjem Božjega sina in konča s križanjem in smrtjo. Odrešenika je na avtentičen način z dejanskim pribitjem na križ pred skoraj štirimi desetletji prvič uprizoril "albularyo", ljudski zdravilec Artemio Anoza. Povod za to dejanje je bila čudežna ozdravitev od pasu navzdol paralizirane žene avtorja drame Ricarda Navarra. "Od takrat je množica gledalcev tega obreda s prošnjo, da bi bila izpolnjena vsebina njihovih nesebičnih molitev, postala njegova posnemovalka in tradicija je vse do današnjega dne ostala navdih verujočim," mi je pojasnil Allan Navarro, naslednik nosilcev svete tradicije drame Via Crucis tretje generacije in režiser sodobne uprizoritve spektakla, ki vključuje obred križanja.

Ekstremnejši slog križanja

Podobno pot kot Artemio Anoza, začetnik tradicionalnega obredja v San Pedru Cutud, ima za sabo Gilbert Bargayo, ki sem ga obiskal na otoku Cebu. Dolga leta je živel v votlini na oddaljenem koncu otoka Samar. Pravi, da je o križanju sanjal že kot otrok. Še do nedavnega je "s pomočjo Svetega Duha" opravljal delo zdravljenja z rokami. Moč zdravilca naj bi dobil, ker je mnogokrat trpel Kristusove rane. Njegov slog križanja je ekstremnejši od tistega v San Pedru Cutud. Na križ se da pribiti brez predhodnega privezovanja. Njegove noge so na leseno podlago pritrjene prekrižane in prebodene v klasičnem slogu, tako kot je prikazan Jezus na križu, z enim, presenetljivo dolgim žebljem, in ne stoje, skozi vsako nogo posebej. Petnajstkrat križanemu Bargayu pa letos ni uspelo dobiti sponzorja za organizacijo dogodka. "Sam poskrbim za vse. Sem režiser, scenograf, rekviziter..." je povedal Bargayo. "Toda nimam sredstev, da bi ljudem priskrbel sedišča, postavil oder, ograjo, najel varnostnike, ki bi skrbeli za red in mir," je potožil. Da s sponzorji utegne biti križ, mi je potrdil tudi Allan Navarro iz San Pedra Cutud. "Coca-Colo", ki je najbogatejša korporacija v naši provinci, smo zaprosili, da bi nam priskrbela tribuno za posebne goste," je dejal Navarro. "Njeni predstavniki so nam odgovorili, da lahko prispevajo le pet zabojev pijače, ki se na trgu prodaja po 6 pesov (10 centov) za steklenico, in nekaj zabojev pločevink iste vsebine." V smehu je zamahnil z roko: "Ponudbo smo, jasno, odklonili." Kljub temu pa so se v okolici prizorišča v San Pedru Cutud pojavili kičasti plakati z logotipom Coca-Cole in portretom Jezusa ter križev na spektakularnem ozadju nevihtnega neba, čez katerega švigajo srebrne strele.

Letos je bilo sodelovanje tujcev prvič prepovedano. Razlog? Blamaža. Lani se je med bičarje prijavil pijani turist in uganjal burke, medtem ko so na nekem drugem dogodku na križ nevede pribili avstralskega komika, ki se je dal križati za potrebe svoje humoristične serije. Najbolj pa si je organizatorje privoščil leta 1996 neki Japonec. Sveto je obljubil, da je njegova žrtev namenjena rešitvi za rakom umirajočega brata, kasneje pa so posnetke njegovega križanja opazili v pornografskem filmu.

Letos se je na križu pred desettisočglavo množico občudovalcev v San Pedru Cutud zvrstilo trinajst Jezusovih posnemovalcev, pri katerih je bila neizpodbitno ugotovljena nesebična želja po žrtvovanju za dobrobit drugega. Za križanje je potrebna dobra psihična kondicija. "Prijava kandidatov vsebuje obvezne podatke o morebitni zgodovini psihiatričnega zdravljenja, opraviti pa je treba tudi krajši psihološki test," mi je zaupal Allan Navaro, ki predseduje komisiji za sprejem v ekskluzivni klub križanih. Pred leti je organizatorje spravil v zadrego britanski vernik, psihični bolnik, ki je trpel za kronično nespečnostjo. Premislil se je, ko je bilo orodje že v zraku, tik pred odločilnim udarcem kladiva.

"Tok, tok!" - le dva sunka in prvi izmed udov je bil pritrjen na leseni križ. V San Pedru Cutud je kladivo posebej stilizirano, v celoti obdano s kromom, da bi privabilo čim močnejši odblesk sonca in bi njegovo vihtenje iz daljave videla čim večja množica. Ruben Enajo je veteran križanja. V San Pedru Cutud je visel že štiriindvajsetič. "Ko čakam na eksekucijo in visim na križu, molim," mi je zaupal Enajo. V dneh po dogodku sem ga obiskal na njegovem skromnem domu, nedaleč od prizorišča obreda, kjer opravlja obrt risarja reklamnih napisov, ki je v tem delu sveta kajpada še rokodelska spretnost. "Odkar sem dobil vnukinjo, največ molim za mir na svetu." Besede, ki se slišijo, kot bi jih izgovorila sveže okronana lepotna kraljica. Toda vtis, ki ga možak naredi na sogovornika, še zdaleč ne izdaja plehke praznine. "Razmere na svetu so zelo, zelo kritične," je s smrtno resnostjo na obrazu dodal junak križanja v San Pedru Cutud. Ruben Enajo je poosebljenje notranjega miru, njegovo telo pa obdaja žareča avra, ki vsebuje pridih nadzemskosti. Rane na njegovih rokah so bile po nekaj dneh že skoraj popolnoma zaceljene. Že Gilbert Bargayo mi je zaupal, da je ob okrevanju na svojih dlaneh kot v transu videl vrtince svetlobe, ki so zdravili njegove poškodbe. Allan Navarro se spominja, da je pred leti San Pedro obiskal nemški strokovnjak za anatomijo. "Raziskoval je metodo križanja in postopek celjenja ran. Uspešnost križanja v San Pedru Cutud gre v smislu odsotnosti posledic za udeležence ker je v predelih dlani in stopal toliko drobnih kosti in živcev v devetdesetih odstotkih pripisati čudežu," naj bi bil sklep njegove študije.

"Za križanje sem se prvič odločil, ko sem kot gradbeni delavec preživel padec s tretjega nadstropja," je dejal Enajo. "Iz hvaležnosti Vsemogočnemu, kajti še danes sem prepričan, da se je zgodil čudež. Neposredno po tem dogodku sem hodil dva metra nad zemljo. Najprej sem šel v cerkev in molil. Svoje občutke sem zaupal duhovniku. Toda ta ni imel posluha zame in čudež mojega preživetja," je grenko zaključil.

Cerkev in mučeništvo

V prvih stoletjih krščanstva je mučeništvo Cerkvi koristilo za njeno širitev, konsolidacijo in dokončen prevzem oblasti škofov. "Naša kri je naše seme," je zapisal eden izmed cerkvenih očetov, Tertulijan. Neomajnost mučeništva zgodnjih kristjanov je opazovalce prepričala v resničnost božjega navdiha in prinašala spreobrnitve.

Cerkev po mnenju protagonistov obreda v San Pedru Cutud čudeže priznava le, če služijo utrjevanju njenega političnega vpliva. Pri križanju pa gre za krepitev osebne vere in bližino mistične izkušnje, ki se ju Cerkev ne more neposredno ali dokončno polastiti. Strah Cerkve, da bi izgubila avtoriteto in nadzor nad svojimi ovčicami, je starega datuma. Zaradi njega so bile ob nastanku ortodoksnega krščanstva izobčene gnostične dimenzije Jezusovega nauka, ki jih je mogoče zaslediti v številnih, celo najzgodnejših pisanih krščanskih dokumentih. Njihova temeljna maksima je samospoznanje kot spoznanje Boga.

Tako Bargayo kot Enajo sta povedala identično zgodbo: "Ko se žeblji zarijejo v kožo, ne čutiš ničesar razen bližine Boga, ko pa jih izdrejo iz tvojega telesa, te presune neizmerna bolečina izgube, ponovne ločenosti."

Zavračanje čudežev in neodobravanje asketskih praks, ki vodijo v mistično izkušnjo doživetja bližine Absoluta, kamor bržkone spada tudi obred križanja, Cerkev navadno opravičuje z nevarnostjo inflacije po njenem mnenju lažne identifikacije verujočega z Bogom. Hkrati pa si seveda lasti ekskluzivno pravico razsojanja v vseh zadevah človeka in Boga.

"Duhovščina je preprosto ljubosumna," meni nosilec tradicije v San Pedru Cutud Allan Navarro.

"Dandanes grem v cerkev le še na črno soboto, iz spoštovanja do tega dneva," priznava Ruben Enajo. "Najrajši molim v samoti. Prisotnost duhovnika mi gre na živce," je povedal brez dlake na jeziku.

Enajo je prepričan, da je duhovna moč, ki jo je pridobil z obredom križanja, ozdravila dva člana njegove družine. Hči je dolga leta bolehala za astmo, ženi pa je izginil tumor v ustni votlini. Na vprašanje, kako dolgo bo še nadaljeval z vsakoletnim pribijanjem na križ, je odvrnil: "Dvakrat sem dejal, da sem na križu zadnjič, in dvakrat so me kmalu zatem odpeljali v bolnišnico. Zadnjič so mi zdravniki rekli, da imam le polovično možnost za preživetje," je svojo neomajno vero v blagodejne učinke kladiva, žebljev in križa izpričal Enajo.