Nekdanji "rdeči Gordon", oboževalec laburističnega voditelja Michaela Foota, ki je zagovarjal enostransko jedrsko razorožitev na vrhuncu hladne vojne, noče zamuditi niti dneva, dveh volilne kampanje. Mu je ta bolj pomembna, kot so jedrska varnost sveta in razprave voditeljev izbranih 47 držav o preprečitvi širjenja jedrskega orožja in grožnji jedrskega terorizma? Ali pa je to posredno priznanje, da je Britanija, kot radi rečejo današnji britanski zagovorniki jedrske razorožitve, majhen otok, ki poskuša dokazati svojo moč z dolgimi jedrskimi raketami (kaj bi o tem rekel striček Freud?)? Udeležba na tem vrhu bi mu v očeh domačega volilca tri tedne pred volitvami verjetno prej škodovala kot koristila.

Kitmerika

Posebni odnosi med ZDA in Britanijo niso več nič posebnega. Zato bi bil Brown, kot bodo vsi drugi voditelji, v senci "superzvezdniškega" udeleženca iz Pekinga. Odločitev kitajskega predsednika Hu Jintaa, da se udeleži jedrskega vrha, imajo vsi za Obamovo veliko diplomatsko zmago. Ko razmišljamo o jedrski varnosti sveta, vse premalo razmišljamo o Kitajski kot jedrski in vojaški supersili in o zelo posebnem geopolitičnem zasuku z Atlantika na Pacifik, na kar opozarja nekdanji ameriški predsedniški svetovalec za državno varnost Zbigniew Brzezinski, ki pravi, da sta "Kitajska in ZDA skupina dveh, ki lahko spremeni svet". Ekonomski zgodovinar Niall Ferguson je - res na podlagi svoje ekonomske ocene, da sta Kitajska in Amerika tako povezani, da sta že pred časom ustvarili "skupno gospodarstvo" - ustvaril celo skovanko Chimerica (Kitmerika!?). Zdi se, da bo tudi na vse druge svetovne odločitve v prihodnosti, tudi glede jedrske varnosti, odločilno vplivalo to edinstveno partnerstvo.

Osnutek skupnega sporočila washingtonskega vrha, ki je že v obtoku, vsebuje ameriški predlog, da bi v "štirih letih poskrbeli za zavarovanje vseh ranljivih jedrskih materialov". Ian Kearns, svetovalec odbora britanskega parlamenta za državno varnost, pravi, da vse preveč ljudi vidi jedrsko varnost kot ozko tehnično vprašanje, ki skrbi samo tiste, ki se najbolj bojijo jedrskega terorizma. "Če se bodo voditelji na tem vrhu dobro odločili, bi utegnili omogočiti varnejšo uporabo jedrske energije v boju proti podnebnim spremembam, okrepiti režim o neširjenju jedrskega orožja in povečati mednarodno zaupanje v jedrsko razorožitev," pravi Kearns.

Orožje nečimrnosti?

Brownov glavni volilni tekmec, vodja konservativcev David Cameron je ne tako davno v parlamentu dejal, da je Britanija "pod konservativno vlado zmagala v hladni vojni", in dodal, "spomnimo se, kdo je takrat nosil bedže CND (Kampanja za jedrsko razorožitev)", kar so v konservativnih klopeh pospremili s smehom, vzklikanjem in kazalci, uperjenimi v laburiste. Po govoru predsednika Baracka Obame, ki je radikalno spremenil ameriški odnos do jedrskega orožja in ta teden pred Evropejci razgrnil svojo vizijo sveta brez tega orožja, to ne bila kdo ve kako dobra šala.

Današnji britanski zagovorniki jedrske razorožitve priznavajo, da je bilo med hladno vojno morda še mogoče zagovarjati jedrsko orožje zaradi njegovega zastraševalnega učinka. Danes, po njihovem, ni nobenega opravičila za ohranitev jedrskega orožja, še manj za prenovo britanskega podmorniškega jedrskega sistema Trident, ki bo veljala 97 milijard funtov. Prepričani so, da Britanija v nobenem primeru ne bi uporabila jedrskega orožja niti ji ne bi koristilo pri obrambi, pa tudi, da je mogoče vsako jedrsko orožje, ki ga razvijajo "neposlušne" države, kot sta Iran in Severna Koreja, ali ki bi ga izdelali teroristi, uničiti s klasičnim orožjem. Zato ugotavljajo, da jedrsko orožje po koncu hladne vojne ni nič drugega kot "orožje nečimrnosti".

Jedrski terorizem

V zadnjih letih se je v ZDA pojavil nov trilerski knjižni žanr o jedrskem terorizmu z naslovi, kot sta Kritična masa in Alahovi prstani, čeprav islamski ali kakšni drugi skrajneži še nikoli niso izvedli napada, v katerem bi uporabili jedrske snovi. Večina izvedencev soglaša, da bi bilo vseeno prenevarno jedrski terorizem odpisati kot nekaj, kar je verjetno samo v trilerskem leposlovju. S primeri kraj, tihotapljenja in prodaje jedrskih snovi in s problemi zavarovanja jedrskih objektov dokazujejo, da bo treba narediti še veliko, da bi preprečili grožnjo jedrskega terorizma. Veliko manj je soglasja o tem, kako verjeten je jedrski teroristični napad. Medtem ko večina izvedencev soglaša, da je veliko večja verjetnost, da bi jedrsko orožje uporabili teroristi kot kakšna neposlušna izobčenska država, večina tudi soglaša, da je verjetnost jedrskega terorizma neprimerljivo manjša, kot so "klasični" teroristični napadi.

Poučeni so prepričani, da ima strah pred jedrskim terorizmom veliko večje oči po terorističnih napadih 11. septembra 2001. Ti so ustvarili psihozo, v kateri se veliko manj govori o sposobnostih teroristov, pa veliko več o ranljivosti njihovih potencialnih tarč.

Zastarela prenova

Prav Gordon Brown je bil tisti, še kot finančni minister, ki je leta 2006, približno leto dni, preden je prisilil Blaira k odhodu z Downing Streeta 10, sporočil prenovo jedrskega sistema Trident, ko je dejal, da "moramo ohraniti naše neodvisno jedrsko zastraševanje". Ena izmed najbolj zoprnih in nenavadnih reči, ki jih politika naredi ljudem, je, da jih spremeni do neprepoznavnosti, je takrat napisal britanski kolega in dodal: "Britanska laburistična stranka je več kot desetletje ob vsaki priliki dokazovala sovraštvo do Margaret Thatcher, potem pa je ugotovila, da ji mora postati podobna, če hoče osvojiti oblast. Brown je več kot desetletje dokazoval, da sovraži Blaira, potem pa ugotovil, da ga mora posnemati, če ga hoče zamenjati na Downing Streetu 10". To je najbolj pokazal prav s povsem nepričakovano podporo prenovi britanskega jedrskega zastraševanja, za katero se je odločil zaradi domneve, da si večina volilcev želi ohraniti jedrske rakete z britansko zastavo na konicah. Zdaj, po sporazumu, ki sta ga v Pragi podpisala Obama in Medvedjev, in po Obamovi odločitvi, da ZDA ne bodo razvijale novega jedrskega orožja, je Brownova prenova britanskega jedrskega zastraševanja videti zastarela in neusklajena z vodilno zaveznico na drugi strani Atlantika.

(Raketna) obleka dela človeka

Brown pa tudi drugi politiki v demokratičnih državah z jedrskim orožjem domnevajo, da večina volilcev ne bi podprla jedrske razorožitve v času, ko jedrsko orožje razvijajo izobčenske države, kot sta Iran in Severna Koreja, pa tudi zato, ker ga imajo tako politično nestabilne države, kot je Pakistan, in celo zato, ker ga imajo… zavezniki, kot so, v primeru Britanije, večni rivali Francozi, ki imajo, po angleškem mnenju, svoje jedrsko orožje za simbol nacionalne spolne moči. Že dolgo pokojni zelo priljubljeni valižanski levičarski politik Nye Bevan se je zelo zameril svojim levičarskim oboževalcem, ko je po drugi svetovni vojni trdil, da Britanija mora imeti svoje jedrske rakete, ker se ne more "gola pojavljati v konferenčnih dvoranah". Je Brown mislil, da mora prenoviti jedrske rakete, da se ne bi gol podajal na volitve?