Ne samo s stališča neodvisnega gledališča, ki pa ni ulično, in tudi ne s stališča nasprotja uradnemu, državnemu, ustaljenemu gledališču, se pravi, da njegovo torišče nima svetovnonazorskega obeležja, pač pa ima svetovnonazorsko obeležje njegova obravnava odra kot takega.
Prvič: osvobojen je prostorske in ploskovne razporeditve, ki jo zahtevajo zapovedi ustaljenih gledaliških predstav. In tu je tudi prva osnova: igra. Igra kot najosnovnejša prvina je pretresena s proučevanjem igralca, plesalca, ustvarjalca giba v prostoru. Treba je vedeti, da je Ivan Peternelj predvsem igralec, tisti, ki izpolnjuje zahteve upravitelja predstave, zahteve tistega, ki poskrbi, da je igralec omejen s svojo vlogo. In nato se igralec razširi, njegova igra postane igra nekoga drugega, postane upravitelj predstave, umetniški vodja, tisti glavni igralec, ki seveda to ni, saj je tisti veliki igralec tudi največji gledalec, najpomembnejši gledalec. Je tisto, kar se zre.
V predstavi Obličja iz peska zroče glave poenoti rdeča postava, ki sedi na stopnicah, vodečih na oder. Po dvigu postava, obrnjena k zročim glavam, spregovori. Nagovarjajoča postava vzpostavi plast med zročimi in nagovorom, med odrom in tistim prostorom pred njim. Vmes so stopnice k odru. Na odru se rdeča postava razgovori, tako silno nagovori zroče, da se razširi prostor. A ne prostor pod odrom, ampak oder sam, ko se za rdečo, nagovarjajočo postavo pojavi še eno obličje s palicama. Plasti je več, a še vedno precej manj kot zročih. Ko svetloba odmakne nagovarjajočo postavo in se govor preseli v zvok prostorov, se obličju s palicama pridruži še eno obličje s palicama in zvok postane glasba. Zroče sliši več.
"Prišel sem, da bi se zabaval." Tako v predstavi Biti nekdo drug odgovori na vprašanje sedeče ženske, ki ga vpraša, če je prišel zato, da bi govoril on z njo ali ona z njim. Moški, ki stoji pred občinstvom, je del občinstva, pa seveda ni, a druži jih vzrok, razlog in povod: biti v predstavi, morda biti v zabavi, morda sodelovati v pogovarjanju, morda biti v poslušanju, sodelovati kot poslušalo. Zroče poslušalo. Ko moški vrne ženski vprašanje, mu odgovori z njegovim odgovorom.
V takšnem zrcalnem pogovoru se pojavi tudi neizbežno vprašanje. "Ne vem, kaj točno mislite s tem." Drugače vprašano: kaj se na kaj nanaša, kdo se na koga nanaša, kdaj se zgodi nanos? In seveda prenos: biti nekdo drug, biti igralec, imeti vlogo, imeti zroče poslušalo, se pravi obisk igre. Moški, stoječ tesno ob robu odra, pravzaprav na prvi oziroma zadnji stopnici, ki loči in seveda združuje oder in prostor pri odru, se med predstavo liči, prevzema določene ključne postavitve telesa iz morda znanih vlog, tistih vlog, ki jih je zroče poslušalo že nekje in nekdaj doživelo, ta moški sešteva vloge in jih nudi v morda zabavo, a vsekakor predstavo, saj jih vendar predstavlja, te vloge, te like.
Vzljubiti svoj užitek, zabavati sebe in druge, ponuditi se v vseh vlogah. In ob čem se vloge zamenjajo, in če se vloge sploh zamenjajo, čemu jih menjati, menjavati, sploh imeti, te vloge, ko pa se je tako všečno prepustiti valjanju po odru, izgovarjati besede v vlogi in se na vlogo izgovarjati, a ne na vlago, a ne na neustrezne pogoje, da zroče poslušalo ostane blizu odra, se ne prepoti prehitro. Da bi vlogo prepodil s telesno vlago, kaj? Igralčev nasprotnik je občinstvo, tisti del gledališča, ki se lahko menja, a vsaj število zročih poslušal mora ostati nespremenjeno, da se lahko vloge menjujejo; celo igralec včasih postane igralo soigralke. In zroče spogledovalo vidi prostor v podaljšku, v zletu silnic pozornosti. Koliko plasti sestavlja predodrje, oder in zaodrje? Zrenje sili v razdaljo.
Predstava Oblivijon je zgrajena na preslikavi pravokotnika na pravokotno postavljeno površino na podlago, ki je oder za svetlobni krog, v katerem se nagibljejo postave. Govor in zvok postaneta petje. Šepetanje, šumenje, topotanje, trepetanje, utripanje, tresenje. Krog in pravokotnik sta tudi ob strani kroga. Ob kateri strani? Na tistih dveh straneh, ki razširita prizorišče, sprva krog, v širino. Dolžino mu daje preslikava pravokotnika na pravokotno postavljeno površino na prizoriščni prostor. Oblivijon, zgodovina igre, Oblivijon, zgodovina gledališča, Oblivijon, igra zgodovinskih postavitev, vlog v prehodu, ki ni sprehod pred poslušajočim zrenjem, Oblivijon, razpoteg prenosnikov, preslikav, preliv vlog. In vrvi nad svetlobnim krogom. Predvsem pa: koliko senc, koliko polsenc, koliko vlog, senčečih se. Pa tako malo besed, suhih, praznih, nezvenečih besed. Pustost jezika, pustost izrazja, bohotje smisla.
Par, vložen v vloge. Amado mio. Slovenščina, italijanščina, latinščina, grščina. Strogost, zapetost, ki ni spevna, ponavljanje ob puhlicah. Par, ki je vse gledališče: igralca, sodelavca, pomočnika, odrska delavca. Učeča se umetnosti, učeča se ogleda, učeča se drug drugega in drug od drugega in učeča zroče poslušalstvo. Kaj lahko gledališče nudi, kaj lahko par vlog in nekaj hrupa in precej poguma naredi, da se zroče gledalo zgane in morda sunkovito sklene roki v plosk, v stik ročnih ploskev, da ploskanje odmeva na oder; morda pa se osebje pred odrom dvigne in tiho odide; včasih se zgodi, da se kar obsedi, ko ploskanja ni, saj: kaj se pa sploh nudi?
Drugič: rastišče vlog se razrašča, prirastek ni obvladljiv s stališča ogledavih sluhov. Zmota je vsebovana v sporočilu. Lastništvo nad vlogo je določeno, gospostvo nad igro določujoče. Druga osnova je v pozabi. In sledi vnovično povabilo.