Slednjo je razgrnil pred dobrim letom v svojem protijedrskem govoru "mestu in svetu" v Pragi, minuli teden pa se je v češko prestolnico vrnil z novim sporazumom o nadaljnjem zmanjšanju strateške oborožitve (New START), o katerem so se ZDA in Rusija pogajale skoraj leto dni.

Z več kot tri tisoč aktivnimi jedrskimi konicami, kolikor sta si jih po novem rezervirali "za vsak primer", sta državi še daleč od tega, da ne bi mogla vsaka zase uničiti sveta, zato ne gre za zgodovinski dogodek. Vsaj ne v luči neposredne jedrske razorožitve velesil. Ti sta si jedrskega orožja v času hladne vojne in politike odvračanja nakopičili v skoraj neobvladljivih količinah, ki so ju naravnost silile v vzajemno zmanjševanje, dogovorjeno tik pred razpadom Sovjetske zveze, uveljavljeno pa leta 1994 ter nadgrajeno osem let kasneje s sporazumom o zmanjšanju ofenzivne strateške oborožitve (SORT), ki sta ga podpisala Vladimir Putin in George Bush mlajši. Je pa novi sporazum, s katerim državi še za tretjino zmanjšujeta število aktivnih jedrskih glav (na okoli 1600 vsaka) ter razpolavljata število nosilnih sistemov na 500 do 800, prvi oprijemljiv dosežek Obamove protijedrske doktrine, kakršno je deloma napovedal že v predvolilnem programu, nato pa jo razgrnil v Pragi in na lanskem srečanju skupine G8 v italijanski L’Aquili z napovedjo vrhunskega sestanka na temo jedrske varnosti in si za obljube prislužil Nobelovo nagrado za mir.

Glavni povod za sklic vrha o jedrski varnosti, na katerem se bo v ponedeljek v Washingtonu zbralo prek 40 voditeljev držav, je Obamovo večkrat izrečeno prepričanje, da je mednarodni terorizem največja nevarnost globalni varnosti, še posebej, če mu je dosegljiv jedrski material. Cilj je, da se v prihodnjih štirih letih vzpostavi verodostojen nadzor nad njim, onemogoči kakršnokoli črno tržišče, zasleduje vsakršen tranzit ter prekinejo kakršnikoli finančni tokovi, ko gre za ilegalno trgovino. Zadnjega pol leta je v diplomatskih krogih tekla razprava o dokumentu, ki naj bi ga obravnavali na vrhu, a je še tik pred zdajci o njem mogoče zgolj špekulirati. Pričakovanja ameriškega predsednika so precejšnja, opredelil jih je že v tradicionalnem januarskem nagovoru naciji, realno pa je možen precej skromen skupni imenovalec prav zaradi širine omenjenega srečanja. Za omizje so namreč poleg petih jedrskih sil podpisnic sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (NPT) vabljeni Indija, Pakistan, Izrael, Savdska Arabija, Egipt, Brazilija, slab ducat članic EU in še dvajseterica dežel razvitega in razvijajočega se sveta, ki sicer ne sodijo med anatemizirane malopridne države, kot sta Iran in Severna Koreja, imajo pa zelo različne poglede na monopoliziranje jedrske tehnologije.

Če bo Obami uspelo prepričati štirideseterico voditeljev, da je "najvišja prioriteta" zavarovati in nadzorovati obogateni uran in plutonij, bo to uspeh, meni Robert Gard, vodja washingtonskega centra za nadzor nad oboroževanjem in neširjenje jedrske oborožitve. To je daleč od Obamove želje, da se do leta 2013 zagotovi globalni nadzor nad vsem fizijskim materialom, za katerega naj bi bile v prvi vrsti zadolžene države same, ob pomoči sedanje krovne agencije za jedrsko energijo IAEA, a bi pomenilo znaten korak v tej smeri. Dejstvo je namreč, da ameriška pobuda iz leta 2004, da se iz obtoka spravi čim več obogatenega urana, ki ga je mogoče uporabiti za izdelavo tako imenovanih umazanih in celo prave jedrske bombe, ni prinesla želenega rezultata. Čeprav je Washington takrat pobudo utemeljeval z ocenami, da je zunaj nadzora precejšnja količina obogatenega urana iz držav bivše Sovjetske zveze, se je nazadnje izkazalo, da ZDA same ne vedo, kje sta končali kar dve tretjini pri njih proizvedenega obogatenega urana.

Nasveti s potenciranjem teroristične nevarnosti torej ne zaležejo več. Če želi Washington poleg pobude prevzeti tudi vodilno vlogo pri postavljanju pohladnovojne jedrske varnosti, mora dati zgled. Prav temu je bil namenjen novi sporazum o omejevanju strateške oborožitve (ki ga, mimogrede, čaka še težavna ratifikacija tako v ruski dumi kot ameriškem kongresu), očitno pa je posredno z vrhom povezana tudi predstavitev nove jedrske strategije ameriške administracije oziroma tako imenovani pregled jedrskega stališča, ki ga od Clintona naprej v sodelovanju z novim stanovalcem Bele hiše za kongres pripravi obrambno ministrstvo. To nalogo je Obamova administracija odlagala že od lanskega decembra, napovedana je bila najprej za februar, nato marec, luč sveta pa bo ugledala šele po velikonočnih praznikih. Z njim Obama ponedeljkovemu jedrskemu vrhu pošilja dodatno sporočilo, da je strategija že korigirana z želenimi rezultati. Bliže ko bodo ti njegovi globalni (ne)jedrski viziji, dlje bo nova ameriška strategija od tiste, ki jo je leta 2002 začrtala administracija njegovega predhodnika Georgea Busha. Ta jo je postavil na tri stebre najprej, da bodo ZDA jedrsko orožje raje zadržale v skladiščih, kot ga razgradile, nadalje, da bodo deaktivirano jedrsko orožje nadomestile z močno in natančno konvencionalno oborožitvijo ter da bodo vzpostavile učinkovit sistem protiraketne obrambe. Z izgovorom na vojno proti terorizmu pa je napovedal izdelavo novega jedrskega orožja, tako imenovane bombe za razbijanje podzemnih bunkerjev, in možnost jedrskega odgovora na napad s kemičnim ali biološkim orožjem oziroma njegovo uporabo proti nejedrski državi. Slednjega je Busheva administracija nadgradila še z možnostjo predhodne uporabe jedrskega orožja ob domnevni grožnji napada z orožjem za množično uničevanje.

Zdaj predstavljena Obamova doktrina pomeni opazen odmik od Busheve, v prvi vrsti od načrtovane proizvodnje novega jedrskega orožja. Nihče ne pričakuje ameriške ratifikacije celovite prepovedi jedrskega testiranja, ki ne bi našla poti skozi kongres, zato pa se je sedanja administracija odpovedala možnosti uporabe jedrskega orožja proti nejedrskim državam, ki pa morajo delovati po sprejetih pravilih, predvsem v skladu s sporazumom o neširjenju jedrske oborožitve. Na tapeti je seveda Iran, spremenjena pa je retorika, saj je Bush govoril o vojni, a ni izključeval miru, medtem ko Obama govori o miru, a ne izključuje (tudi jedrske) vojne.

Očitno je, da bi ameriški predsednik za pogumnejšo odpoved uporabi jedrskega orožja proti nejedrskim državam potreboval nedvoumno zagotovilo Kitajske in Rusije, da bo primež okoli iranskega jedrskega programa postal nepopustljiv. Seveda pa se že v samem dosedanjem tehtanju, ali naj bo v novi strategiji jedrsko orožje "edinole" ali zgolj "primarno" v funkciji odvračanja jedrskega napada, skriva več kot le semantična past. Če edina konvencionalna velesila ni pripravljena dokončno izvzeti uporabe jedrskega orožja proti nejedrski državi iz svoje "obrambne" strategije, sporoča drugim, da jim bo le-to šele omogočilo določeno varnost. Dober dokaz je Pakistan, ki so ga ZDA kot nepodpisnika sporazuma o neširjenju jedrskega orožja nagrajevale z milijardami dolarjev namesto s sankcijami, zdaj pa ni le območni sod smodnika, ampak država, v kateri se znajo teroristi najprej dokopati do jedrskega orožja.

Za washingtonskim jedrskim omizjem bo seveda tudi manj problematična Indija kot edina jedrska sila nepodpisnica NPT, ki si je v pogajanjih z ZDA izborila svetovno komercializacijo svojega civilnega jedrskega programa. Za svojevrstno pestrost bo s predvideno udeležbo poskrbel Izrael, država, ki vztrajno molči o svojem jedrskem orožju, ni zavezana k njegovemu neširjenju, a je nihče tudi resno o njem ne pobara. Nedvomno bodo kakšno na to temo rekli sosednja Jordanija in Egipt ter druge povabljene arabske države, da bi kaj dodal Obama, pa ni pričakovati. Bo pa težko uveljavljal pravila, če jih sam ne bo upošteval.