Še preden jih posvetijo v duhovnike, so mnogi gojenci semenišč že vpleteni v prepovedana spolna razmerja, razkriva Joe Rigert v svoji knjigi Zlorabe, molk in laži, o čemer smo brali v prejšnjem nadaljevanju.

Tudi papež je mižal ob grehih duhovščine

Ob obisku v Rimu sem poskušal ugotoviti, ali niso morda težave v irski Cerkvi odsev kulture spolne hipokrizije, ki vlada v samem Vatikanu. Navsezadnje so bile razmere v irski Cerkvi v njenih najboljših časih odsev prav tiste toge morale, ki jo vsiljuje cerkveni vrh. Ali nista morda obvezni celibat in zatiranje spolnosti kriva za nezakonite spolne prakse tako v Vatikanu kot na Irskem in v drugih državah? V raziskovanju tega ključnega vprašanja sem v Rimu prebil dva meseca.

Ugotovitve me niso prav nič presenetile: duhovniški celibat niti v Rimu ne more vedno zagotoviti spolne vzdržnosti, kaj šele v oddaljenih škofijah. Da, tudi nekateri možje v Rimu, celo cerkveni "princi", kardinali, so vpleteni v prepovedana spolna razmerja. Prav zaradi njih in drugih visokih duhovnikov so v Rimu vzpostavili mehanizme zanikanja, skrivnostnosti in prikrivanja, ki jim sledijo škofje po vsem svetu. Prav to je tista notranja kultura Katoliške cerkve, zaradi katere prihaja do še hujših in pogostejših spolnih zlorab.

Pravzaprav je dal zgled sam papež Janez Pavel II. s svojim odzivom na dokaze o spolnem prestopništvu njegovega konservativnega zaveznika in prijatelja, kardinala Hansa Hermanna Groerja iz Avstrije. Zamižal je pred vsemi dokazi o spolnih zlorabah in zavrnil zahteve po preiskavi, molčal je ob trpljenju žrtev zlorab, potem pa je kardinala neobrzdano hvalil ob njegovi smrti. Ta primer je zelo pomemben, saj zgovorno kaže na miselnost, ki vlada v vrhu Rimske cerkve, ko gre za vprašanja spolnosti.

Leta 1986 je Wojtyla imenoval benediktinskega duhovnika Groerja za nadškofa, dve leti pozneje je bil povišan v kardinala. Ne le da je bil konservativec, Groer je z Wojtylo delil tudi fanatično vero v devico Marijo. Več kot očitno pa je, da mu Devica ni služila kot vzornica, ko je šlo za njegovo osebno moralo. Leto 1995 je prineslo osupljiva razkritja: potem ko je kardinal javno obtožil nekatere svoje duhovnike spolnega nadlegovanja fantov, je pet nekdanjih semeniščnikov obtožilo še njega, da jih je nadlegoval, ko je bil še duhovnik. Eden od fantov, Josef Hartmann, je trdil, da ga je Groer "strastno" objemal, po francosko poljubljal, si ga posadil v naročje, mu drgnil penis in ga vsepovsod ljubkoval, včasih tudi medtem, ko je telefoniral. "Sam sebi sem se zdel kot njegova vlačuga," je povedal Hartmann v pogovoru. Takrat je bil star 14 let.

Groer je ostal na svojem položaju še tri leta, vse dokler se niso pojavile nove obtožbe o posilstvih in v Avstriji izzvale množične proteste. Šele takrat je Vatikan na prošnjo opata Lashoferja prosil benediktince, naj raziščejo početje svojega kardinala, toda tudi tokrat naj bi vse ostalo znotraj njihovega družinskega kroga. Šele takrat je papež zahteval od Groerja, naj se odreče vsem svojim položajem v Cerkvi in zapusti Avstrijo. Ko je pri 83 letih umrl, se mu je Janez Pavel II. zahvalil za "veliko ljubezen do Kristusa in do Cerkve". Temu se pravi zvestoba do groba.

Gejevski kardinal kot lady Wakefieldska

Uradno v Vatikanu, v papeških prostorih, med kardinali, duhovniki in redovnicami, ki vodijo Rimsko cerkev, seveda ni spolnosti. Za vse posvečene in zaprisežene celibatu je vsaka spolna dejavnost strogo prepovedana. Toda v tistih dveh mesecih mojega obiska v Rimu sem ugotovil, da so govorice o spolni dejavnosti prelatov - večinoma o odnosih med moškim in žensko - med novinarji in drugimi poznavalci vatikanskih dogajanj zelo razširjene. Skupina anonimnih prelatov je pred časom do vrelišča dvignila pritisk pod kupolo svetega Petra, ko so v knjigi V vatikanskem vrtincu opisali zgodbe o seksu in korupciji, ki so vredne vsakega tabloida.

Če je že spolnost prepovedana, pa pogovori o tem niso, zato v Rimu kroži cela vrsta domnev. Poznavalci pravijo, da je s svojo gospodinjo, ki so ji pravili kar gospa Wagnerjeva, živel pokojni škof Alois Wagner, predstavnik Vatikana v Združenih narodih. Nekdanji vatikanski uradnik, ki je homoseksualec, trdi, da je bil kardinal William Wakefield Baum znan kot lady Wakefieldska. Sicer pa v washingtonskih cerkvenih krogih potrjujejo, da naj bi bil Baum pred odhodom na visok položaj v Vatikan aktiven homoseksualec. Kakršnakoli že je resnica o njem, ostaja dejstvo, da je Vatikan odlagališče za visoke duhovnike, ki zaidejo v težave. Takšen je bil denimo primer kardinala Bernarda Lawa, ki je bil prisiljen k odstopu zaradi prikrivanja množičnih spolnih zlorab v bostonski Cerkvi. Law si je rane celil z ugledno službo v eni od rimskih bazilik.

Gejevski zmenki na trgu svetega Petra

Če so Baum in drugi duhovniki homoseksualci, to samo po sebi še ni zločin. Toda za Cerkev, ki ima takšno spolno prakso za globoko sprijeno in grešno, je vsekakor zelo hinavsko, če v svojem vodstvu skriva aktivne homoseksualce. V resnici sem v Vatikanu, ki naj bi bil enklava celibatu zapriseženih mož, tudi sem spoznal, da je homoseksualnost tam vsakdanji pojav - od švicarskih gardistov na dnu do najvišjih prelatov. Po trditvah zanesljivih virov iz gejevskih vrst se za zmenke dogovarjajo na samem trgu svetega Petra, v različnih parkih in v gejevskih kopališčih. Homoseksualni vatikanski uradniki imajo odnose tudi med seboj. Neka zasebna preiskava je ugotovila visoko stopnjo okuženosti z virusom HIV pri semeniščnikih. Neki nemški sociolog je med svojim raziskovalnim projektom, o katerem je poročal tudi dopisnik iz Vatikana John L. Allen, dobil na vatikanskih hodnikih kar 64 "vabil" različnih duhovnikov. Duhovniki naj bi redno uporabljali storitve fantov na klic, ki delajo v bližini rimske železniške postaje. Med tistimi, ki si na takšen način iščejo spolne partnerje, naj bi bil tudi vatikanski diplomat in nadškof, ki so ga pred leti odpoklicali iz tujine prav zaradi neprimernega spolnega vedenja. Ko je bil sredi devetdesetih let umorjen papežev služabnik Enrico Sini Luzi, sicer dober znanec iz rimskih gejevskih klubov, je policija na njegovem truplu našla zanesljiva znamenja sadomazohističnih spolnih iger.

Duhovniške priležnice so razširjen pojav

V Rimu sem obiskal tudi dom misijonark Naše Gospe iz Afrike, kjer sem se pogovarjal s sestro Marie McDonald. Ponosno sem ugotovil, da sem prvi novinar, s katerim se je bila pripravljena pogovarjati, potem ko je pred letom dni prišlo v javnost njeno poročilo o spolnih zlorabah in celo posiljevanju redovnic od duhovnikov in škofov v Afriki. Žal je zaradi občutljivosti teme pristala le na zasebni pogovor, ki ga ne smem navajati v podrobnostih. Ker sem se ukvarjal predvsem s spolnim življenjem v Vatikanu, sem prišel k njej zaradi poročil, da so nekatere redovnice iz nerazvitih držav, ki študirajo v Rimu in nimajo denarja za preživljanje, prisiljene visokim prelatom dajati spolne usluge v zameno za pomoč pri študiju. Prišlo naj bi že tako daleč, da so nekatere verske kongregacije za njihovo zaščito organizirale varno hišo. Tudi to je bil zelo ploden obisk, čeprav sestra McDonaldova ni želela javno spregovoriti o tem, kako celibatu zapriseženi duhovniki v Rimu prestopajo meje in se zabavajo v spolnih odnosih z ženskami.

Kot smo videli tudi v primerih irskega škofa Caseyja in duhovnika Clearyja, se del rimskokatoliških duhovnikov ne meni za celibat. Nekdanji dekan teološke fakultete na univerzi Corpus Christi v Londonu, Peter de Rosa, ki zdaj živi na Irskem, je v knjigi Kristusovi namestniki zapisal, da se v Vatikanu prav dobro zavedajo, da so duhovniške priležnice v nekaterih škofijah še danes prav tako razširjen pojav, kot so bile v srednjem veku in v času renesanse. S takšno oceno se strinjajo številni poznavalci razmer v duhovniških vrstah. In prav take razmere so verjetno glavni razlog, da papeži prepovedujejo razpravo o celibatu, saj bi resnica osramotila celotno Cerkev z Vatikanom na čelu. Eden od kritikov trdi, da bi se "ogromno duhovnikov po vsem svetu takoj poročilo s svojimi gospodinjami", če bi jim Cerkev dovolila. Je zakonska zveza za Rimskokatoliško cerkev torej sramotnejša od prikritega priležništva ali celo spolnega nasilja?

Konec