Nekateri so postali tudi uspešnice, ki so prekosile celo hollywoodske blockbusterje. In celo tako slab film, kot je za moje pojme Slovenka, na veliko potuje po mednarodnih festivalih. V vseh pogledih nekaj povsem drugega pa je infrastruktura, ki zadeva pogoje nastajanja slovenskih filmov.

To je zelo star problem, pravzaprav toliko kot slovenski film sam, zato ga tukaj ne moremo v celoti obdelati. Vzemimo samo institucijo, ki je le nekaj let mlajša kot slovenska država, torej Filmski sklad. Ta obstaja 16 let in je v tem času zamenjal kar nekaj direktorjev, toda samo eden je svoj mandat "zdržal" do konca, vsi drugi so bodisi sami odstopili ali pa so bili odstavljeni (kar je bilo pogosteje). To lahko pomeni samo dvoje: da je bilo "nekaj narobe" s samimi direktorji ali pa "nekaj škripa" v sami instituciji. Kakorkoli že, dejstvo je, da je med vsemi kulturnimi področji prav in edino filmsko tisto, ki že skoraj desetletje "predstavlja problem". Res pa je tudi tole: ali ste že slišali, da bi programe slovenskih gledališč, založb ali galerij potrjevala vlada? Morda so za kaj takega slišali starejši ljudje, ki so živeli v času agitpropa. Edino in prav glede filma oziroma "nacionalnega filmskega programa" pa nekaj tako "nezaslišanega" lahko slišimo še v demokratični itd. Sloveniji. To je zelo težko pojasniti, še posebej, ker Filmski sklad ni ravno kakšna slovenska domislica. Podobne sklade in ustanove, ki so namenjene subvencioniranju filmske produkcije, poznajo skoraj povsod po Evropi, kjer so jih ustanovili prav zato, da se vladam ne bi bilo treba pečati še s takšno rečjo, kot je film. Takšne institucije so torej avtonomne, čeprav dobivajo denar, ki ga delijo filmskim producentom, od države.

Primer Wallimage

Naj omenim primer, ki se mi zdi prav simpatičen in bi lahko bil tudi instruktiven za slovenske razmere. Neko leto so se v časopisu Le Monde vprašali, kako je mogoče, da se je v programih festivala v Cannesu znašlo kar osem belgijskih filmov, vsi pa so imeli finančno podporo Wallimagea. Ta Wallimage je filmski sklad valonskega dela Belgije, ki ga naseljuje približno toliko prebivalcev, kot jih ima Slovenija, sklad pa za sofinanciranje filmske produkcije razpolaga s 4,5 milijona evrov, kar je prav toliko, kot jih ima za te namene Filmski sklad Republike Slovenije. Od tod naprej pa se vse podobnosti nehajo. Direktor Wallimagea, kot je pojasnil v intervjuju za francoski časopis, ne pozna nobenih "javnih razpisov" in podobnih birokratskih postopkov za zbiranje filmskih projektov: s temi prihajajo filmarji sami, če pa ni dovolj zanimivih, jih poskuša priskrbeti sam s pritegovanjem, spodbujanjem ali odkrivanjem scenaristov in nadarjenih režiserjev. Res je, da je situacija v Belgiji ugodnejša kot v Sloveniji, ker poznajo t.i. tax shelter, torej davčne olajšave za vlaganje v filmsko produkcijo, toda z vidika delovanja sklada je pomembnejše tole: če je najmanj polovica filmov s subvencijo Wallimagea uspešna bodisi pri domačem občinstvu bodisi na mednarodnih festivalih, direktorjev mandat ni v nevarnosti; v nasprotnem primeru pa je.

Slovenski Filmski sklad deluje povsem drugače. Kot prvo lahko sofinancira samo tiste filmske projekte, ki so prispeli na javni razpis. Če omogoči kakšen film mimo tega postopka, kot se je že zgodilo neko leto, krši pravila igre. Filmskega gledalca seveda prav malo briga, ali je slovenski film, ki ga gleda v kinu, iz javnega razpisa ali ne, zato pa so za takšne kršitve zelo občutljivi sami filmarji, še toliko bolj, če so svoje projekte prijavili na razpis, pa niso bili sprejeti. Po razpisu je naslednji postopek ocenjevanje projektov, za kar ima sklad najeto posebno oziroma "strokovno-programsko komisijo", ki ima za to izdelan cel točkovni sistem. V zvezi s tem se da slišati marsikaj, tako s strani samih filmarjev kot od nekdanjih članov te komisije, ki so bili od nekaterih filmarjev deležni pretresljivih "karakterizacij". Ampak to niti ni kakšna slovenska posebnost. Slavni Lars von Trier zna povedati, da se tudi na danskem filmskem skladu najdejo "idioti", ki so svoj točkovni sistem prenesli v računalniški program: tako se je zgodilo, da je scenarij za njegov film Lom valov izbral računalnik. Strokovno-programska komisija torej izbere tiste tri ali štiri projekte, ki naj bi tvorili t.i. nacionalni filmski program. Nekaj besede ima pri tem tudi direktor Filmskega sklada - po zakonu bi sicer lahko imel tudi odločilno, ampak ima rajši manjšinsko (tako so vsaj trdili sami direktorji in direktorice), deloma verjetno zato, da bi se razbremenil odgovornosti, deloma pa zato, ker mora predloženi program tako ali tako še potrditi nadzorni svet Filmskega sklada. In kot da vsa procedura ne bi bila dovolj dolgotrajna in mukotrpna (če bi slovenski filmarji hoteli narediti film, denimo, o "aferi Baričevič", bi bilo dobro, da se takoj lotijo pisanja scenarija, preden bo zadeva pozabljena), mora ta "nacionalni filmski program" bogve zakaj potrditi še vlada. Pravzaprav ne "bog-ve-zakaj", marveč zato, ker je tako po zakonu. S tem se bližamo največjemu problemu, ki trenutno pesti Filmski sklad, ampak prej je treba omeniti nekega drugega.

Letošnji razpis?

Pravzaprav bi jih lahko še več (od tistih, zakaj nekateri že dokončani filmi ne morejo priti v kino, do onih, ki zadevajo medsebojna obtoževanja sklada in "neodvisnih" producentov), ampak aktualnejši je tale. Namreč sam javni razpis, brez katerega Filmski sklad ne more priti do filmskih projektov in oblikovati filmskega programa za tekoče leto. Tega razpisa Filmski sklad letos še ni objavil in je vprašanje, kdaj ga sploh bo, ker mu vlada še ni potrdila novih pogojev poslovanja. Človek bi mislil, da to ni šala, saj so na realizacijo letnega filmskega programa vezana proračunska sredstva, toda ne pri novem direktorju Filmskega sklada ne med samo filmsko srenjo zaradi tega nismo opazili kakšne zaskrbljenosti ali vznemirjenosti. To opazko omenjam zato, ker je leta 2007, ko je Filmski sklad "spadal" pod "desno" vlado, prav dejstvo, da je bil filmski program objavljen šele sredi leta, med filmarji zanetilo pravo "malo revolucijo" (in potem še "malo vojno" med njimi), kar so mediji seveda z zanimanjem spremljali (nekateri, kot je Dnevnik, so bili celo deležni očitka, da so stvari še podpihovali). V delu filmske stroke je celo prevladalo mnenje, da je tedanja oblast prek direktorata za medije na ministrstvu za kulturo krepko demontirala ustanovo Filmskega sklada. Naj se glede na dejstvo še neobjavljenega razpisa sliši še tako neverjetno, toda aktualno ministrstvo za kulturo namerava to institucijo "remontirati". In sicer z novim zakonom, ki se imenuje zakon o Filmskem centru, javnem skladu. Torej še vedno javni sklad? Kot da ni prav v tem vir problemov in samega dejstva, da mora filmski program sprejemati vlada. Mar niso morali na skladu oblikovati nove splošne pogoje o poslovanju (sicer še ne sprejete) prav zato, da bi se na zahtevo računskega sodišča vsaj malo uskladili z zakonodajo o javnih skladih in da bi Filmski sklad lahko deloval vsaj do srede letošnjega poletja, ko se mu izteče pravna podlaga. Po presoji računskega sodišča Filmski sklad namreč ni usklajen s to zakonodajo, ker ne razpolaga s predpisano vsoto (30 milijonov evrov) namenskih sredstev, kolikor bi jih moral imeti kot javni sklad. Po novem zakonu naj bi se Filmski sklad preimenoval v Filmski center, a bi še naprej ostal javni sklad, ne da bi mu zakon kakorkoli zagotavljal predpisano vsoto namenskih sredstev. Kako naj bi torej ta zakon, če bo sploh sprejet (saj je deležen očitkov tudi o drugih pomanjkljivostih), rešil Filmski sklad? A kot kaže, je takšno dramatiziranje "tipično medijsko", saj je novi direktor sklada Igor Kadunc tako poln zaupanja v ministrske "rešitve", kot da bo sklad res obstajal še najmanj štiri leta.