Toda v SDP so se raje odločili za pravnika in skladatelja, poslanca in umirjenega politika z relativno majhno kilometrino Iva Josipovića. Ko so se predstavili še drugi kandidati, so bili mnogi prepričani, da Josipović med imeni, kot so Andrija Hebrang, Vesna Pusić, zagrebški župan Milan Bandić ali poslovnež Nadan Vidošević, nima veliko možnosti. Toda Josipović je na koncu dokaj suvereno premagal vse tekmece, čeprav je bil tarča tudi izrazito negativne kampanje, ki so jo pripravljali celo nekateri pripadniki tajnih služb. Volilci so se po obdobju dveh karizmatičnih predsednikov - Tuđmanu in Mesiću - odločili za umirjenega politika, ki mu je populizem tuj, kar pa ne pomeni, da ni prepričljiv in da ne bo odločno branil svojih stališč. Pravo presenečenje je pravzaprav šele sledilo, saj je predsednik Josipović takoj, ko je prestopil prag predsedniških dvorov na Pantovčaku, pokazal vladi in vladajoči (desnosredinski) koaliciji, ki jo vodi HDZ premierke Kosorjeve, da ne bo figura, ki bo opravljala zgolj protokolarne obveznosti. Jasno je pokazal, da bo dejavno vstopil v hrvaško politiko in s svojimi sodelavci iskal rešitve za nakopičene težave, kar izvršni oblasti ni bilo niti najmanj všeč. Z Ivom Jospovićem smo se pogovarjali dan po tem, ko se je na relaciji Pantovčak-Banski dvori (vlada) znova zaiskrilo, saj je predsednik dejal, da bo vztrajal pri objavi seznamov udeležencev domovinske vojne, na katerih je menda veliko tistih, ki so vojno videli le po televiziji, a vseeno imajo pokojnine in beneficije. Vlada in HDZ besno zavračata to možnost.

Kaj človeka s tako uspešno kariero mednarodnega pravnika, znanstvenika in tudi skladatelja potegne v visoko politiko?

Predvsem sta to motivacija in želja, da bi naredil res nekaj dobrega. Saj drži, da lahko to počneš tudi v svojem osnovnem poklicu, toda v nekem trenutku ugotoviš, da to ne zadošča, da kratko malo ne gre, in zato takšno željo poskušaš uresničiti skozi politiko. Osebno sem vanjo vstopil relativno pozno, šele leta 2003, ko sem prišel v sabor kot poslanec socialdemokratske stranke (SDP). Ker pa sem s stranko že drugi mandat v opoziciji, od tam pa, žal, spet ne morete ne vem kako vplivati na odločitve, sem, tudi po spletu okoliščin, pristal na kandidaturo za predsednika in zmagal. Tako vendarle lahko naredim nekaj dobrega, skupaj z drugimi, nenazadnje tudi, denimo, z vašima predsednikom in premierjem.

Kaj pa, če bi bili vendarle malo bolj potrpežljivi in počakali naslednje volitve, ko bi vaša SDP morda zmagala, javno mnenje ji je naklonjeno, in se potem spogledovali z izvršno oblastjo, ki vendarle, to morate priznati, ponuja več možnosti za vplivanje na politične odločitve? Mogoče bi bili premier, zakaj pa ne?

Veste, nisem ravno prepričan, da to povsem drži. Predsednik republike, ne glede na to, da ima na papirju omejena pooblastila, ni tako nepomemben. V rokah ima varnostno in obrambno politiko, zunanjo politiko, obenem pa je porok normalnega pravnega delovanja države. Na videz to res ni operativna funkcija, je pa to vendarle vrh posameznikove politične kariere. Pa ne v smislu nekakšne medalje za njegovo prejšnje delo, ampak potrdilo družbenega in političnega vpliva ter moči, s katerima, če ve, kako in kaj početi, lahko marsikaj naredi.

V kratkem času, v samo mesecu dni, ste kar nekajkrat prišli navzkriž prav z izvršno oblastjo, z vlado Jadranke Kosor. Ni bilo tistih klasičnih sto dni miru. Bilo je pravzaprav kar napeto in razburljivo.

Res je, niso mi dali miru, ampak moram priznati, da tudi jaz njim nisem dal miru.

Zelo hitro ste z vlado in premierko prišli v odnos vroče-hladno oziroma hate-love (sovražno-ljubezenski) odnos. Takoj so vam očitali, da presegate predsedniška pooblastila.

Mislim, da predsednik ne more preseči svojih pooblastil. Nekateri so trdili, da sem šel predaleč, jaz pa pravim, da sem šel tako daleč, kot je bilo treba, in v pravo smer. Ti očitki so bili najostrejši v primeru zaostrovanja med stavko hrvaških kmetov. Rezultat mojega "preseganja pooblastil" je pravzaprav zelo pozitiven, saj mi je uspelo predstavnike kmetov, ki so s protesti blokirali velik del države, pripeljati nazaj za pogajalsko mizo, uskladiti njihove želje z realnimi možnostmi...

... a kljub temu so vas kritizirali...

... so, ampak naj jim bo. Upam, da ne bo več takšnih primerov, a ne pozabimo, da smo bili takrat soočeni z realno možnostjo ogrožanja javnega reda in miru. Ravno to, tudi po ustavi, sodi v moje pristojnosti, in če bo treba, se bom spet oglasil.

Očitali so vam, da ste oblikovali pretirano močno ekonomsko svetovalno moštvo...

... najmočnejše in najboljše...

... s katerim naj bi ustvarili paralelno oblast, izrinjali vlado?

Še enkrat moram povedati. Tudi če bi hotel, česa takšnega ne bi mogel uresničiti. Nimam instrumentov za to. Kogarkoli pripeljem sem, na Pantovčak, lahko samo ponudi dobre zamisli meni in posredno tudi vladi. Kaj je v tem spornega? Zato mislim, da smo vendarle presegli to neprijetno obdobje, da v vladi razumejo, kakšna je vloga moje skupine ekonomistov, ki se bo prvič sestala čez nekaj dni. Vsekakor ni bil moj namen, da bi sprejeli tri točke sklepov in bi bilo to vse. Rad bi dosegel nov način politične komunikacije v hrvaški politiki.

S premierko Kosorjevo sta si nekajkrat prišla navzkriž.

Rekel bi, da sva iskala neke moduse sobivanja in komuniciranja in da sva na dobri poti.

Optimistična ugotovitev, sploh glede na to, da sta se pred nekaj dnevi spet zapletla v spor glede objave seznamov braniteljev v domovinski vojni, da bi končno razčistili, kdo je na njih in ali res sodi tja. Boste vztrajali pri tej zahtevi, ki ji premierka nasprotuje, češ da gre za varovanje osebnih podatkov?

Seveda bom vztrajal. Nenazadnje je predsednik republike vrhovni poveljnik oboroženih sil. Ali bo moja zahteva uresničena, pa je seveda odvisno od odločitve parlamentarne večine. Naj spomnim: ko sem še kot poslanec v saboru zahteval, da se vnesejo določila, ki bi omogočila kaznovanje kriminalnih dejanj v procesih privatizacije, so se kolegi na drugi strani nasmihali in nikomur kaj takega niti v sanjah ni prišlo na misel, zdaj pa vlada to celo uvršča v ustavo. Lahko ste prepričani, da imam dovolj potrpljenja in bom dočakal dan, ko bo ta seznam vendarle objavljen. Seveda na način, ki ne ogroža in ne posega v zakonsko zagotovljeno zasebnost.

Ste pa Kosorjevi šli na roko, ko ste v nasprotju s stališčem vaše stranke dejali, da njena vselitev v stanovanje, iz katerega so leta 1995 na pritiske ministrstva za obrambo izselili (srbsko) družino Drobac, ni sporna. V stranki niso bili navdušeni.

Ne bi rekel, da smo z ljudmi v stranki v tej zadevi tako zelo na nasprotnih bregovih. Mislim, da gre tu za različne dimenzije problema. Osebno menim, da ne gre povezovati premierke s tedaj sicer pogostim pojavom nasilnih izselitev, uničevanja lastnine, brezzakonja, ki Hrvaški niso v čast, saj je bilo veliko ljudi prizadetih. Med njimi tudi omenjena družina. To je en vidik te temne plati novejše zgodovine, zaradi katerega bi država morala oškodovancem ponuditi ustrezno povračilo, zadoščenje.

Ampak dejstvo je, da je Kosorjeva dobila prav takšno stanovanje.

To je drugi del te zgodbe, ki ga je treba posebej obravnavati. Ni dokazov, da je premierka takrat poznala usodo tega stanovanja, ni sodelovala pri izselitvi, dobila in pozneje odkupila ga je v skladu s tedaj veljavno zakonodajo...

... toda stanovanje je večje, kot bi ji po predpisih pripadalo...

... no ja, res je, ampak to je spet drug kriterij, drug problem. Ni pa korektno tega povezovati z zgodbo o nasilni izselitvi, sploh po toliko letih. Mogoče ni prav, da je stanovanje večje, a probleme je treba ločiti.

Kar nekaj sivih las ste naredili svojim varnostnikom, ker se nočete voziti v oklepljenem vozilu, ob sebi pa ne marate več kot enega varnostnika. Spominjate na našega Kučana...

... tudi na Račana. Vedno je hudič z nami socialdemokrati, ne maramo pompa in trušča okoli sebe...

... ampak za te službe vendarle veljajo nekatera temeljna pravila.

Seveda imajo pravila, toda če lahko pravila, ki jih zagovarjam, veljajo za avstrijskega predsednika, ne vem, zakaj ne bi veljala zame.

Ste se nazadnje dogovorili?

Smo. Temu bi jaz rekel vaja iz strogosti in demokratičnega dialoga. Če bo treba, se bom peljal tudi v blindiranem avtomobilu, toda tisto, čemur bi se rad izognil, je, da bi me varnostni ukrepi povsem ločili od državljanov. Da denimo ob sobotah ali nedeljah, ko grem po mestu, zaradi varnosti ne bi mogel imeti neposrednega stika z ljudmi, ne bi mogel z njimi v lokalu spiti kave, poklepetati. To je pristop sodobnega politika.

Se strinjate, da je bilo za prvih mesec dni vendarle kar precej teh nesporazumov in povišanih tonov?

Temu jaz rečem usklajevanje. Po drugi strani pa to nekoliko relativizira vašo tezo, da je funkcija predsednika manj vplivna. Zakaj bi se sicer toliko ukvarjali z menoj?

Sodobni politiki, predvsem predsedniki, radi povedo, da hočejo biti predsedniki vseh državljanov. Včasih je težko biti predsednik že večine državljanov.

Želja pa je biti predsednik čim večjemu številu ljudi.

A kot predsednik se boste morali odločati o tako imenovanih "vročih krompirjih", ki globoko delijo državljane. Kot je denimo v Sloveniji javnost razdelilo predsednikovo odlikovanje Tomaža Ertla. Eno takšnih vprašanj je odnos do homoseksualnosti...

... čisto vseeno mi je, kdo gre s kom v posteljo.

To razumem, toda zakonska izenačitev istospolnih parov s heteroseksualnimi, sklepanje istospolnih zakonskih zvez in posvojitve otrok so pa le povsem druga stvar.

Res je. Pri tem je treba imeti v mislih celotno družbo in v njej živijo ljudje različnih nazorov, različno občutljivi za ta vprašanja. Torej, nikogar ne smemo prizadeti, zagotoviti pa moramo tisto, kar je bistveno: da ni nihče diskriminiran, da ljudje v zvezi, naj bo takšna ali drugačna, lahko normalo uredijo svoje stvari. To vprašanje deli naše ljudi, tako kot je razdelilo slovensko javnost ali javnost vrste drugih držav, kjer potekajo tovrstne razprave. Temu se ni mogoče izogniti. Spomnim se časov, ni tako dolgo nazaj, ko je bila homoseksualnost kaznivo dejanje. Družba se razvija, spreminja, dialog pa tem procesom lahko samo pomaga.

Prej omenjeni spori niso prizadeli vaše priljubljenosti. Celo povečali so jo.

Res je, toda priljubljenosti vendarle ni dobro graditi na konfliktih. Tega ne maram in priljubljenosti ne bom gradil na prepiru s komerkoli, ampak na temelju dobre politike in uresničevanja predvolilnih obljub.

Pravijo, da so volilci pri vas prepoznali razvit socialni čut. Ta je v teh kriznih časih še posebno pomemben. Kakšno državo podpirate: takšno, ki s svojo politiko neposredno pomaga s socialnimi transferji, ali takšno, ki predvsem skrbi za okvir, ki naj bi dajal vsem enake možnosti, ostalo pa naj ureja trg dela, kapitala...

To so večne teme večine družb in stališča so se spreminjala. Ni dvoma, da sta za ekonomijo, pa ne samo zanjo, tudi za umetnost, znanost, tekmovalnost in konkurenca dobrodošli. Toda socialnost in občutljivost države nista v tem, da reče "odslej boste vsi enakopravni". Zagovarjam državo, ki spodbuja tekmovalnost pod pogoji, enakimi za vse, v kateri zmagajo tisti, ki so boljši. Hkrati pa prednosti in ugodnosti, ki so jih deležni najboljši, zmagovalci, ne smejo pomeniti poraza tistih, ki so se slabše odrezali. Država naj podpira odličnost, a hkrati naj zagotovi normalno eksistenco tistim, ki v tej tekmi, največkrat zaradi objektivnih razlogov, ne sodijo med "zmagovalce". Krivično bi bilo ta del populacije kar počez uvrstiti v tisti manjšinski del, ki si zaradi "zavračanja dela" ne zasluži državne skrbi. Seveda je to lahko reči, a veliko težje uresničiti, ker terja precejšnja finančna sredstva.

Je to možno v tej krizi in kako?

Ravno v krizi to zahteva še posebno veliko modrost. Če me sprašujete po podrobnem načrtu, moram priznati, da ga nimam. In dvomim, da sploh kdo ima načrt, kako bi breme porazdelili enakomerno in pravično, ne da bi hkrati tiste, ki bi lahko s svojimi sredstvi in znanjem porinili voz naprej, potisnili v sivino. Moja svetovalna skupina se ukvarja s tem, a ne kot organ, ki bi izdelal program namesto vlade, ampak da bi s svojimi ugotovitvami pomagal svetu za socialno pravičnost, telesu, ki je v ustanavljanju. Politično stališče, ki ga bom zagovarjal, bo sinteza ugotovitev skupine ekonomistov in gospodarstvenikov, ki je trenutno najmočnejše tovrstno telo pri nas, in socialnega sveta.

Pogosto omenjate kompromis kot sestavni del vaše politike. Pravite, da ste v primeru arbitražnega sporazuma med Hrvaško in Slovenijo sklenili kompromis s samim seboj. Kot poslanec ste glasovali proti, kot predsednik ga zagovarjate. Pa vendar, ali osebno še vedno menite, da je to slaba rešitev, preveč rizična za Hrvaško?

Poglejte, ta zgodba je zame končana in nima se smisla vračati k njej ter znova odpirati tega vprašanja. Takrat sem menil, da je mednarodno sodišče boljša rešitev, sabor je sklenil drugače...

Torej ste na istem kot slovenska opozicija, ki meni, da je arbitraža res rizična - toda za Slovenijo.

No, vidite, pa smo dosegli kompromis.

Med obiskom v Sloveniji ste dejali, da so preostala nerešena vprašanja med Slovenijo in Hrvaško pravzaprav lahko rešljiva v primerjavi s tistim, kar vas čaka pri urejanju odnosov z drugimi sosedami. Lahko to natančneje razložite?

Po dogovoru o arbitraži, ne glede na poznejši izid, ostajajo nekatera vprašanja, ki so res lažje rešljiva, kot je denimo dolg Ljubljanske banke ali jedrska elektrarna Krško. Na drugi strani so nekatera odprta vprašanja z drugimi sosedami, predvsem z BiH, ki so bila manj razvpita in manj urgentna kot tista s Slovenijo. Spet gre za vprašanje meje, pa za gospodarske odnose, zapleten položaj Hrvatov v Bosni in Hercegovini ter vprašanje ustavne rešitve bosanske ureditve. Hrvaška je, ne smemo pozabiti, sopodpisnica daytonskega sporazuma. To so resni problemi. Če k temu dodamo še vprašanja energetskega povezovanja, novih energetskih tras, dobimo kar zapleten klobčič. To ne pomeni, da se teh vprašanj ob dobri volji ne bi dalo preseči v relativno kratkem času. Odgovornost leži predvsem na sedanji generaciji politikov. Podobno je s Srbijo, s katero imamo nerešeno vprašanje razmejitve na Donavi. Problem je, da se ne moremo dogovoriti o kriteriju: ali je to kriterij sredinske črte ali katastrskih meja. Ne gre pa zadeve odlagati, vleči še naslednjih deset ali več let. Poglejmo resnici v oči in se dogovorimo, bodisi da gremo na mednarodno sodišče ali v arbitražo, ki naj razsodi. Bremeni pa nas še cel kompleks vojnih dogodkov, kot so trpljenje ljudi, zasežena lastnina beguncev, pokradene kulturne dobrine, odškodnine... Če se tega ne bomo lotili odločno, za pogajalsko mizo, nas bo bremenilo še mnogo let.

V Opatiji ste se nepričakovano srečali s srbskim predsednikom Tadićem. Kakšen je bil izkupiček?

Dober. Ne tako sila odmeven, a zelo pomemben. Sporočili smo: tukaj smo, pripravljeni smo se pogovarjati o vseh problemih ne glede na to, kako težavni so, in ne glede na to, da imamo povsem nasprotujoča si videnja teh problemov oziroma rešitev. Sporočamo, da je več stvari, ki nas povezujejo, in da so te pomembnejše od tistih, ki nas delijo; da bi radi skupaj uredili vprašanja beguncev, vračanja imetja, izginulih oseb. O nekaterih stvareh morda nikoli ne bomo našli skupnega jezika, a to ne sme biti ovira, da ne bi presegli razlik pri drugih.

Koliko bi k temu prispevalo, če bi državi umaknili vzajemni tožbi zaradi genocida na mednarodnem sodišču?

Tožbi sta zgolj posledica nerešenih vprašanj. Če se nam uspe dogovoriti, smo odpravili vzroke za tožbo. Morda celo ne bi bilo dobro sporočilo, da oboji jutri umaknemo tožbo, ne da bi prej rešili dvajset let stare probleme.

Po dogovoru o arbitraži Slovenija ni več glavna ovira na vaši poti v EU. Ostali so vam pravosodje in organizirani kriminal ter huda težava z zahtevano privatizacijo ladjedelnic, ki nosi v sebi socialno bombo.

Ne gre samo za pravosodje. Tu sta še organizacija in delovanje javne uprave. Vrsto let ni nihče resno skrbel za razvoj teh dveh velikih sektorjev, številke in nezadovoljstvo ljudi pa jasno kažejo, da gre za velik problem. Šli smo denimo v reforme sodstva, dobili bomo nov zakon o upravnem postopku, ki naj bi marsikaj poenostavil, vendar ne smemo zanemariti časovnega dejavnika. Imeli smo namreč težave s percepcijo in definicijo problema: čas smo porabili za reševanje problema neodvisnosti sodstva, ki je večinoma odpravljen, dejansko pa imamo težave s strokovnostjo in odgovornostjo.

Pa je ta problem rešljiv v bližnji prihodnosti, da bi lahko pogajanja z EU končali še v tem letu?

Najbrž nihče ne pričakuje, da se bo našel nekdo s čarobno paličico in z enim zamahom naredil hrvaško pravosodje primerljivo denimo z britanskim. To ni realno, tega ne more niti Slovenija, ki je, resnici na ljubo, v veliko boljšem položaju.

Kaj pa bo z ladjedelnicami, če tudi drugi krog privatizacije spodleti? Ali obstaja plan C?

To je stvar vlade. Upam in verjamem, da obstajajo različni načrti. Ampak ravno pri tem problemu se soočamo s tistim, o čemer sva prej govorila: načrt C ali D mora vsebovati tako razvojno kot tudi socialno komponento. Poriniti ključ v ključavnico in zapreti to zgodbo je kratko malo nesprejemljivo. Treba je še naprej iskati možnosti za prestrukturiranje, spremembo dejavnosti, poiskati nove partnerje. Nisem strokovnjak, gre za moja razmišljanja, toda nobena od teh rešitev ne sme spregledati socialne komponente in pri tem bom vztrajal.

Nedavno sta Slovenija in Hrvaška skupaj stopili na evropsko prizorišče s pripravo konference držav zahodnega Balkana. Ocene uspešnosti so zaradi odsotnosti Srbije različne, toda zadnji hip je z nenavzočnostjo na Brdu Bruselj pokazal dokaj strahopeten obraz. Če bi Tadić prišel, bi takoj prišel tudi predsednik Rompuy, da bi bila EU udeležena pri delitvi smetane. Vam je všeč takšna EU?

Pobuda Pahorja in Kosorjeve je vsekakor poteza v pravo smer. Nekaj je treba premakniti v tem delu Evrope, toda če se ne bomo usedli za mizo in se pogovarjali, dogovora ne bo. Bolje bi bilo, če bi prišel tudi Tadić, sporočilo srečanja bi bilo vsekakor močnejše, če bi tam sedel tudi Rompuy. Toda ne glede na to vloženi trud nikakor ni bil zaman.

V Sloveniji vas nekaj ljudi pozna tudi kot glasbenega umetnika, skladatelja z okoli petdesetimi deli. Koliko sta si umetnik in politik v pomoč ali morda v breme?

Politik je zdaj umetniku v breme, kajti ob takšnem tempu ni časa za umetnost, ni niti najmanjše možnosti, da bi napisal eno samo noto, tudi če bi maksimalno racionaliziral čas in se celo odpovedal spancu. Že tako ga ni veliko. Sicer pa ne vidim neke neposredne korelacije med umetnikom in politikom, da bi, denimo, prvi vplival na drugega. Mogoče posredno, na zelo oddaljeni podzavestni ravni, kajti umetnost oblikuje posameznika kot človeka. Težko rečem, ali sem zaradi tega bolj umirjen, sistematičen, potrpežljiv. Imamo tudi skladatelje, ki so nevrotični in agresivni.

Politika in glasba pa le nista tako daleč narazen. Lani je bila v okviru zagrebškega glasbenega bienala - leta 1995 ste ga celo vodili kot direktor - ena izmed tem prav politika in glasba.

Res je, čeprav mnogi najbrž težko najdejo povezave. Moram povedati, da so bili razprava, obisk občinstva in udeležba glasbenikov, tudi iz Slovenije, izjemni. Da se umetnost politiki ne da, potrjuje tudi zgledno sodelovanje društev skladateljev iz obeh držav.

Pred desetletjem so se hrvaški in slovenski politiki večkrat spoprijeli v športu, na nogometnih tekmah in teniških igriščih. To je žal zamrlo. Morda je to priložnost, da umetnost prevzame povezovalno vlogo? Ali bi se strinjali, da bi ob začetku dela arbitražne komisije v Ljubljani pripravili svečanost s koncertom vaših skladb?

Seveda, zakaj pa ne. Moram pa omeniti, da so nekaj mojih del pred leti že izvajali v ljubljanski filharmoniji. Toda jaz predlagam, da hkrati v Zagrebu pripravimo koncert del kakšnega vašega politika, ali pa slikarsko razstavo.

Gospod Josipović, bi lahko za našega fotoreporterja in zame nekaj zaigrali? Videl sem klavir v sosednjem prostoru.

Z veseljem, pridita.

Hrvaški predsednik naju je spremil v veliko čudovito avlo, sedel za klavir, se s prsti nekajkrat "sprehodil" po tipkah, zamrmral, da ga bo treba uglasiti, nato pa s širokim nasmehom zaigral "Moj očka ima konjička dva".