Po mestih visijo plakati, ki vabijo na transcendentalno meditacijo. To od Indije pričakujemo in ne preseneča. Aprila pa bo v Ljubljani velika poslovna konferenca, za katero je napovedalo svoj prihod petnajst indijskih podjetnikov, ki bodo govorili o investicijski politiki in trgovinskih bilancah. Od vseh slovenskih naravnih zanimivosti jih najbolj privlači koprsko pristanišče. Prvi indijski veleposlanik v Sloveniji, dr. Villur Sundararajan Seshadri, govori o tem, kako država, ki ima več kot milijardo prebivalcev, razume samo sebe in svet.

V Evropi imamo na univerzah oddelke za orientalske študije. Imate v Indiji inštitute, ki raziskujejo zahod?

Mislim, da inštituta za zahodnjaške študije res nimamo. Pozornost, ki jo posvečamo zahodu, pa gre daleč čez vse, kar bi lahko naredil raziskovalni inštitut s tako zvenečim imenom. Vsak oddelek vsake univerze, ki se ukvarja z mednarodnimi odnosi, pozorno preučuje Evropo, Evropsko unijo in Združene države in sledi razvoju razmerij med Indijo in zahodom. Vse, kar se dogaja v EU ali Natu, ima učinke na nas. To moramo razumeti. V Indiji v zadnjih letih narašča število vladnih in nevladnih raziskovalnih ustanov, ki se ukvarjajo z vprašanji obrambe, razorožitve, z ekonomskim in političnim razvojem. Gledamo na vse strani, zahod je ena od smeri, ki jo zelo natančno spremljamo.

Le zakaj ima Indija veleposlaništvo v Sloveniji? Razmerje prebivalstva je milijarda in sto milijonov prebivalcev proti dvema milijonoma.

Ha. To vas bo zanimalo. V letu 2009 je indijski izvoz padel. Tudi izvoz Slovenije je padel. Vsi svetovni kazalci so šli navzdol. V tem letu se je izvoz iz Slovenije v Indijo povečal za petdeset odstotkov, izvoz iz Indije v Slovenijo pa za trideset odstotkov. Sam sem bil imenovan nekaj mesecev po odločitvi vlade, da odpre veleposlaništvo, tako da nisem imel privilegiranega dostopa do razmišljanja, ki je botrovalo tej odločitvi. A če lahko ugibam, mislim, da so razlogi jasni. Po osamosvojitvi leta 1991 je vaša država opravila izreden napredek. Postali ste stabilna demokracija. Regionalno vam je šlo dobro, z gladkim vstopom v EU. Vstopili ste v območje evra. To niso majhni dosežki. Morda je najpomembneje, da smo spremljali vaše postopno preoblikovanje iz centralno načrtovane ekonomije v bolj svoboden in odprt ekonomski sistem. To je za nas zelo zanimivo. Predstavništva imamo v številnih prestolnicah. Raje smo fizično prisotni v državah, ki nas zanimajo, kot da smo reprezentirani od kod drugod.

Ambasada ni kompliment, je izraz interesa. Kakšen interes zastopate?

Mislim, da je interes v veliki meri ekonomski.

Za tako majhno ekonomijo, kot je slovenska?

Zdaj je menjave za okoli dvesto milijonov dolarjev. To res ni veliko. Mislim pa, da je interes obojestranski. Seveda, če želite zgraditi ekonomske vezi, bodo dobre, če obstaja tudi politična volja zanje. Dejstvo, da nimamo odprtih političnih vprašanj med državama, je v veliko pomoč. Mislim, da obstaja potencial za rast v okvirih trgovinske menjave, katere zasnova je še vedno preveč skromna. Tudi investicije so na zelo nizki stopnji. Možnosti pa so ogromne. Pristanišče Koper je za nas zelo privlačno, ker za nekaj tisoč kilometrov skrajša pot med indijskimi in zahodnoevropskimi pristanišči. Neposredne pomorske povezave med Indijo in Koprom bi močno pocenile trgovanje ne samo med Indijo in Slovenijo, ampak med Indijo in celotnim jugovzhodnim delom Evrope. Tu v Ljubljani imamo tudi sedež Mednarodnega centra za promoviranje poslovnih naložb (International Centre for Promotion of Enterprises ICPE), v katerem je Indija odigrala pomembno vlogo. Je edina medvladna organizacija s sedežem v Ljubljani. Verjamemo, da ima potencial, da se razvije v pomembno institucijo, ki lahko pomaga razvijajočim se ekonomijam in ekonomijam v tranziciji. Tudi na kulturni in intelektualni ravni obstaja potreba po vzpodbujanju in ustvarjanju razumevanja in zavedanja. Kajti ob tem ko Indija raste, si lahko zagotovi podporo za svojo rast le, če v svetu obstaja širše zavedanje, kaj je njena kultura in kakšne intelektualne zmogljivosti poganjajo Indijo naprej. S tem bomo našli več aktivne podpore. Vse to so razlogi, zakaj je Slovenija pomembna za nas, zakaj želimo biti tu neposredno prisotni.

Kar mi vemo o Indiji, je omejeno na nekaj prevedenih knjig in plakate za transcendentalno meditacijo, ki občasno visijo po mestih. Po letu 1990 Indija ni bila več politično del našega sveta, ker je zanimanje za politiko neuvrščenih zatonilo. Zdaj se vrača s podatki, ki so begajoči. Razvija se v ekonomsko silo, na katero gledamo skupaj s Kitajsko. Kaj je danes Indija, z vidika ekonomske moči, političnega vpliva, geostrateških prednosti?

Indija je zelo velika država. Njeno prebivalstvo za sto milijonov presega milijardo ljudi. Kaj pomenimo ekonomsko? Marsikaj. Če pogledate malo nazaj, v zgodovino petdesetih let prejšnjega stoletja, boste videli, da je naša ekonomija v prvih treh ali štirih desetletjih po osamosvojitvi rasla v povprečju za 3 do 3,5 odstotka na leto. Nekateri so to poimenovali hindujska stopnja rasti. V osemdesetih letih je prišlo v državi do zmerne liberalizacije in izboljšanja poslovanja velikih državnih korporacij, ki so dobile več samostojnosti. Ekonomija je rasla s 5,2 odstotka na leto. Resnični razcvet se je začel leta 1991, ko je zdajšnji premier Manmohan Singh zasedel položaj finančnega ministra in se lotil resnih reform celotnega indijskega gospodarstva. Prišlo je do zelo resničnih in zelo globokih sprememb. V devetdesetih letih smo v povprečju dosegali 6-odstotno letno rast gospodarstva. Obdobje izjemne rasti se je začelo leta 2003, ko je bila do leta 2008 povprečna rast skoraj 9-odstotna. Naslednje leto se je zaradi ekonomske krize rast upočasnila, v letu 2008/09 je bila približno 6,7-odstotna. Naše finančno leto traja od aprila do marca. Trenutna pričakovanja za zadnje leto govorijo o približno 7,2-odstotni rasti. V določeni meri je zmerno rast ohranila vlada, ker je znala s stimulativnimi ukrepi zajeziti upočasnitev. Nas je prizadela globalna upočasnitev, ne notranja neskladja. V nasprotju s številnimi vzhodnoazijskimi ekonomijami indijska ni izvozno zasnovana. Naša ekonomija temelji na porabi. Izvoz dosega le 15 odstotkov BDP. Tudi struktura naše ekonomije je posebna, saj imajo storitve več kot 60-odstotni delež v BDP. Smo še vedno razvijajoča se država in bomo verjetno v tem položaju še vsaj eno ali dve desetletji. Kmetijstvo dosega 15-odstotni, industrija in gradbeništvo pa 25-odstotni delež. Pred našo ekonomijo sta dva izziva. Prvi je, da potrebujemo ogromne investicije v infrastrukturni sektor. Nekateri ocenjujejo potrebe za naslednjih nekaj let na okoli 500 milijard dolarjev. Govorim o pristaniščih, letališčih, telekomunikacijah, oskrbi z elektriko. Vprašanje je, kako bomo to zmogli. Druga pomembna nujnost je vezana na dejstvo, da kmetijstvo prispeva 15 odstotkov nacionalnega proizvoda, od njega pa je odvisnih 60 odstotkov vseh prebivalcev, ki živijo na ruralnih območjih. Neskladje je zelo močno. Po eni strani moramo povečati produktivnost našega kmetijstva, da se bo občutno povečal njegov delež v nacionalnem proizvodu. A hkrati moramo najti za kmečko prebivalstvo tudi zaposlitev, ki ni vezana na kmetijstvo. To moramo načrtovati tako, da bo zaposlitev prišla v kraje, kjer živijo, drugače bo to zgolj pomenilo zasičenje mestne infrastrukture.

Navadili smo se na stopnjo rasti gospodarstva azijskih držav, ki v Evropi spominjajo na znanstveno fantastiko. Kako se rast prevede v stanje na ulici? Ko izražate zadovoljstvo nad rastjo zadnjih dveh desetletij, kaj je raslo?

Za diplomata je to zelo težko vprašanje - kaj je rast? Očitno je mnogo več kot le BDP. Vsekakor je vprašanje, ali pomeni zmanjšanje revščine, tisto, kar je za nas najbolj pomembno. Je več zaposlenosti? Kakšni so kazalci zdravja? Povečujemo pismenost? Vsi ti dejavniki so pomembni. Prebivalci morajo zaznati, da je rast vse okoli njih v vsakdanjem življenju, ne le v številkah državnih bilanc in statistik. To je nekaj, česar se vlada zaveda. Zdaj velja, da mora večino ekonomskih dejavnosti od trgovine do industrije prevzeti zasebni sektor, pri čemer naj bi bila vloga vlade le vloga pravičnega, nepristranskega urejevalca. In večina vladne pozornosti bi morala biti namenjena zagotavljanju izboljšanja socialnih pogojev - izobrazbe, zdravstva, osnovnega šolstva, ki je ključno. Ta miselnost, mislim, da se je dodobra zasidrala.

Stopnja revščine je še vedno zelo visoka.

Res je. Vendar vztrajno upada. To je zelo pomemben indikator sprememb. Revščino merimo na več načinov. Po našem merjenju se je stopnja revščine prebivalstva s 26,1 odstotka leta 2000 znižala na 21,8 odstotka leta 2005. Pred nekaj leti je vlada priznala pravico vsakega otroka do brezplačnega obveznega šolanja od šestega do štirinajstega leta starosti. To zdaj šele izvajamo. Prvega aprila se programi začenjajo uresničevati. V treh letih mora vlada zagotoviti dovolj šolskih zgradb in učiteljev. Vlada ekonomski razvoj zasebnega sektorja usmerja tako, da učinkuje na socialni razvoj. Ustvarja se nacionalni konsenz o tem, katera so področja intenzivnega delovanja vlade. Izdatki za socialno varnost so se povečali s 5,3 na 7,3 odstotka BDP. Povečevali so se tudi v času krize, od fiskalnega leta 2004/05 do 2009/10. Če pogledate indeks razvoja človeških zmogljivosti, ki mu sledi UNDP, se je Indija vztrajno vzpenjala z 0,489 odstotka leta 1990 na 0,556 leta 2000 in tja do 0,612 v letu 2007. Opraviti moramo še dolgo pot, da bomo ujeli nekatere razvijajoče se države, ki so pred nami. Vendar smo zadovoljni tudi z drugimi indikatorji, kot sta povprečna življenjska doba in umrljivost otrok, ki se vztrajno izboljšujejo. Trendi so dobri.

Kje se to vidi?

V postopnem izboljšanju življenja. Indijci so bili vedno zelo podjetni ljudje. Zaradi okoliščin so mnogi večkrat začenjali znova. Veste, kaj je najbolj zanimivo pri modernem razvoju Indije? Uspešni podjetniki prve generacije, ki so v svojem življenju ustvarili veliko premoženje iz nič. Vse je možno. Dva primera. Družba Infosys se ukvarja z informacijskimi tehnologijami. Sedem inženirjev je z 250 dolarji kapitala začelo razvijati ideje in v nekaj letih ustvarilo globalno družbo, ki ima štiri milijarde dolarjev prometa na leto. Air Deccan je še bolj privlačen primer. Njen lastnik je bil do nedavnega Gorur Ramaswamy Gopinath. Začel je dobesedno iz nič. V osnovno šolo na vasi je hodil bos. Kot mlad človek je šel v vojaški poklic, ker ni imel druge izbire. Končal je akademijo in v osmih letih napredoval do čina kapetana. Pustil je vojsko in začel kmetovati. Najprej mu je šlo slabo, potem pa se mu je z ekološko pridelavo hrane uspelo postaviti na noge. Ko se je v devetdesetih letih indijska ekonomija začela liberalizirati, je skupaj z odpuščenim vojaškim pilotom ustanovil družbo za helikopterski prevoz. Šlo mu je zelo dobro. Na tej podlagi je leta 2003 zgradil letalsko družbo za cenene prevoze Air Deccan. Zdaj je to druga največja letalska družba v državi. Vse to je naredil v drugi polovici svojega življenja. V Indiji je danes veliko takšnih podjetnikov. Zgled je privlačen. Mladi ljudje jih vidijo in zdi se jim, da je v tej državi možno vse. Potrebujejo samo ustrezno okolje. Demokratična oblika političnega sistema vladanja, ki ljudem omogoča realizacijo osebne svobode pri odločanju o svojem življenju, je gonilna sila. Lahko bi bilo tudi kaj drugega. Ampak mi imamo to.

Indija je demokracija neznanskih dimenzij z nenavadnimi idejami. Pred kratkim je parlament sprejel zakon o ženskih kvotah pri kandidiranju za politične funkcije. Veliko poslancev je protestiralo, da bo to uničilo tradicijo in prineslo samo zmedo, zakon pa je bil sprejet. Kaj lahko iz tega primera razumemo o vašem razumevanju politike?

Indija je sekularna demokracija, ki deluje po modelu britanskega večinskega sistema. Pravimo mu westminstrski sistem. Imamo centralno zvezno vlado v New Delhiju, a hkrati imamo tudi 28 držav in sedem federalnih pokrajin. Vsaka od njih ima izvoljene državne svete, prvi minister je najvišji izvoljeni predstavnik, pristojen za vodenje zvezne države. Poleg njega državo vodi tudi guverner, ki ga imenuje zvezna vlada. V centralni vladi imamo premierja in imamo tudi predsednika države, ki ga izvolijo parlament in vsi državni sveti. Imamo šest nacionalnih strank in veliko število regionalnih strank, ki sodelujejo na volitvah. Teh 28 držav je zasnovanih predvsem na jezikovni osnovi, tako da imamo 22 uradnih jezikov. Velik delež prebivalstva govori hindi in angleščino. V teh dveh jezikih poteka sporazumevanje med centralno vlado in političnimi ustanovami zveznih držav in pokrajin. To je večni veliki izziv naše politike: kako zagotoviti vključenost vseh državljanov v državi, kjer imamo številne jezike, mnoge religije, kjer obstaja veliko narodov? Kako vse to opravljati na način, da se manjšine ne bodo čutile ignorirane ali zanemarjene? Zato imamo v ustavi, poleg zagotavljanja osnovnih pravic, tudi številne komisije, ki skrbijo za pravice manjšin, plemen in drugih delov prebivalstva. Strankam zelo koristi, če upoštevajo veliko glasov. Slika države je zaradi tega zelo barvita. Zdaj je predsednica Indije ženska in hindujka. Podpredsednik je musliman. Premier je sikh. In imamo tudi Sonjo Ghandi, predsednico koalicije Združena napredna zveza, ki je bila rojena kot kristjanka. Lahko rečemo, da je vzpostavljena tradicija, ki poskuša zagotoviti občutek sodelovanja in vključenosti.

Ob tem pa še kvote za spolno uravnoteženost parlamenta?

Prvič, zagotovitev določenega števila sedežev v parlamentu za ženske ni nekaj novega in nepričakovanega. To je bilo v zraku že več kot zadnjih deset let. Le da politične stranke, ki so podpirale ta zakon, niso imele večinske podpore. Vsaj ne absolutne večine. Prejšnja vlada je bila je bila enaka sedanji, a koalicijski partnerji so imeli drugačne ideje. Po lanskih volitvah je Kongresna stranka, ki je vodila pobudo pri uveljavitvi te zakonodaje, izračunala, da so številke na njeni strani. Vsi člani koalicije so prišli in podprli zakon. Pravilo je preizkušeno. Podobne ukrepe ženskih kvot imamo na lokalni ravni, v vaških svetih panchayatih, in tam so se dobro obnesli. Ideja je bila, da se poskusi, ali je to mogoče zagotoviti tudi na državni ravni. Seveda obstajajo nasprotovanja nekaterih političnih strank, a zanimivo je, da so tudi številne opozicijske stranke glasovale za to zakonodajo. Zgornji dom je sprejel zakon in zdaj ga bo obravnaval spodnji dom, ki bo pogledal, kako ga udejanjiti. Ženske v parlamentu ta čas zasedajo le približno deset odstotkov sedežev. Ideja političnih strank je, da se z reprezentacijo ženskam da več moči in da jih posledično pride več tudi v državna ministrstva.

Znate begati ljudi. Na severu imate islamske stranke, na jugu sindikati organizirajo stavke v državah, v katerih je zelo močna komunistična stranka. Vmes pa je vse mogoče. Kako v sistemu takih razsežnosti, z zgodovinskimi polemikami s Pakistanom zaradi Kašmirja, s Kitajsko na eni strani in Pacifikom na drugi, vzpostavite državno politiko? Po kakšnih mehanizmih deluje država? Kaj v tej mreži interesov pomeni biti Indijec?

Vladati Indiji je izziv. Med 28 državami jih ima deset po več kot petdeset milijonov prebivalcev. V državi Uttar Pradesh živi več kot 160 milijonov ljudi. A v več kot šestdesetih letih, odkar smo samostojni, sledimo sistemu demokratičnega vladanja s splošnimi volitvami na vsakih pet let tako na federalni kot na državnih ravneh. Indija je razvila svojo politično tradicijo in splošna načela. Denimo, v zunanji politiki obstajajo osnovni stebri politike, o katerih vlada soglasje. Tudi pri ekonomski politiki. Imamo komunistično stranko in imamo stranke, katerih politika temelji na ideji odprtega trga. Trend gre v smeri izogibanja ekstremov in bolj po poti leve ali desne sredine, podobno kot se je zgodilo v Evropi. Ekonomska reforma je dober primer tega. V veliki meri je bilo prisotno nacionalno soglasje. Včasih seveda naredimo dva koraka naprej in enega nazaj ali obratno, a to so sestavni deli demokratičnega procesa. Določeni postopki so se vzpostavili, ki poskušajo zagotoviti, da se preveri, ali je mogoče ugoditi različnim skupinam ljudi različnih prepričanj, tako da se ustvari občutek vključenosti. Vse to pomaga. Poleg zapuščine, ki nam jo je zapustil oče Indije Mahatma Gandhi. Njegova načela in ideali ljudem še vedno veliko pomenijo. Podobno tudi dediščina Jawaharlala Nehruja, ki je položil temelje moderne Indije kot njen prvi premier, še zlasti na področju zunanje politike.

Moderno je govoriti, da je mnogo koristneje za ekonomski razvoj, če se odvija v avtoritarnem ali celo fevdalnem političnem režimu. Ekonomska rast je večja v državah, ki jim je ideja pravic tuja. Indija moti to sliko. Kaj vidite, ko pogledate na eni strani Kitajsko in na drugi Dubaj? Imate občutek, da je vaš razvojni model naprednejši, ali ste zavistni? Je demokracija uporabna pri razvoju liberalne ekonomije ali so še kakšne druge ideje?

Nisem prepričan, ali lahko dokončno sklenemo, kaj je boljše za hitrejšo gospodarsko rast - demokratična oblika vladanja ali bolj centralizirana oblika z večjo vlogo države in centralnim planiranjem. Mislim, da o tem porota še vedno odloča. A za državo, kot je Indija, s toliko religijami, toliko etnijami, toliko jeziki, z ljudmi z različnimi zgodovinami, ni dilem. Za nas je demokracija edina opcija, da zagotovimo vključenost vseh. Demokratični sistem, ki ga imamo, nas izredno bogati. Ljudje zaradi tega sprejemajo nove ideje, večje je razumevanje zanje, večja je možnost, da se nestrinjanje prelevi v pošteno, pozitivno izkušnjo. Mi smo dežela raznolikosti. O raznolikosti: pred dnevi sem poslušal deset naših najboljših klasičnih glasbenikov z različnih koncev Indije, ki so peli nacionalno himno. Vsak je zapel en verz v svojem jeziku. Zame je to vedno ganljiva izkušnja.

Aprila bo v Ljubljani konferenca o poslovanju z Indijo. Indijske poslovneže najdemo na vseh koncih sveta, od Kartuma, Lusake do Dubaja. Obstaja tradicija migracij, ki je impresivna. Curry je danes angleška beseda, domača angleška kuhinja pa je zdaj indijska kuhinja. Kako pristopate k svetu in kako prepričate svet, da pristopi k vam?

Lahko pogledate z dveh ali treh zornih kotov. Od nekdaj smo prisotni. Naše investicije so šle v Azijo, jugovzhodno in zahodno Afriko. Številne naše investicije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile tam. A v zadnjih letih je prišlo do bistvenih sprememb. Leta 2008 so indijska podjetja investirala zunaj Indije približno 18 milijard dolarjev. To ni malo. Investicije so bile v širokem spektru držav, tudi v Veliki Britaniji. Indija v svetu postaja eden večjih investitorjev. Za podjetja je bilo to dobro in profitabilno. Razcvetela se je industrija jekla, kemikalij, zdravil, informacijske tehnologije, telekomunikacij. Z investiranjem v drugih državah krepijo svoj položaj, tudi v primeru fluktuacije trgov ali ko pride do vertikalne integracije. To jim pomaga v poslovnem smislu, ko pride do tujih investicij.

Nekoliko so nas presenetili podpisniki sporazuma o zmanjšanju izpustov toplogrednih plionov. Weng, Lula, Zuma, Obama in Singh. Med njimi ni bilo niti enega belega Anglo-Američana, Nemca ali Francoza, kot je to običajno. Se Indija počuti del novega zemljevida sveta?

Da. Indija se počuti kot država, ki je poklicana, deluje v skupinah držav, ki urejajo nekatera velika globalna vprašanja. Indija je članica G20, skupine, ki je dobila odločilno vlogo med zadnjo svetovno finančno krizo. Resno sodelujemo pri pogajanjih Svetovne trgovinske organizacije v Dohi. Zanima nas možnost oblikovanja konsenza. Vprašanje je, kako lahko velike svetovne ekonomije, ki zdaj vključujejo tudi ekonomije razvijajočih se držav, razumejo odgovornost za reševanje nekaterih zares velikih problemov, ki jih sama ne more rešiti nobena od ekonomij. Tudi ekonomije najbolj razvitih držav same na nekaterih področjih ne morejo narediti veliko.

Še pred petimi leti smo se spraševali, ali bosta Indija in Pakistan vstopila v vojno z jedrskim orožjem. Pred desetimi leti se je regionalni konflikt zdel skoraj neizogiben. Zdaj se v vaši regiji govori samo še o globalnih strategijah glede Afganistana, Pakistana, Irana. Kaj se je zgodilo?

Indija je bila vedno aktivna kot regionalna sila. Vedno smo si prizadevali za regionalno sodelovanje. Skozi vso zgodovino smo imeli dobre odnose z državami južne Azije. Naše zgodovinske in civilizacijske vezi z Iranom so bile vedno zelo močne. Včasih se je treba pri sosedih soočiti z neprijetnimi vprašanji. Prijatelje si lahko izbiramo, nihče pa nima privilegija, da bi si lahko izbiral sosede. Tam smo mi in oni. Vprašanje je, kako lahko oblikujemo odnose in živimo v miru. Mir potrebujemo zato, da se lahko razvijamo. To je naš cilj. V vojnah se ne moremo razvijati. V našem interesu je, da vsi ekonomsko rastejo, ker to pomaga naši rasti. Mi naš razvoj razumemo kot dejavnik, ki lahko pospeši razvoj naših sosedov. O takšnem kontekstu se splača razmišljati. Dobesedno splača se. Indija, Bangladeš, Mjanmar, Tajska, Šrilanka, Butan in Nepal tvorijo združenje za regionalno sodelovanje in razvoj. Kitajska je naš drugi največji trgovinski partner.

Našo podobo Indije smo prevzeli od Angležev. Od Rudyarda Kiplinga in Edwarda Forsterja. Bili ste angleška kolonija. Za Afriko je bil kolonializem uničujoč. Za arabski svet tudi. Posledice so še danes očitne. Indija je z delitvijo začela zelo slabo, potem pa se o hudih posledicah kolonializma ni več govorilo. V. S. Naipaul in Salman Rushdie sta zdaj evropska avtorja. Kaj je Indija naredila drugače?

Veste, Indija je velika civilizacija. Stara je več tisoč let. Na našem ozemlju so se razvili štirje veliki verski sistemi sveta. Nekateri so tukaj nastali. To je bila vedno dežela idej in podjetnosti pri njihovem uresničevanju. Res smo bili pod kolonialno oblastjo britanskega imperija, vendar kulture niso nikoli izbrisali. Ves časi smo bili tu in bili smo zelo živahni. Indije ni mogoče napeti na eno kopito. Preveč je raznovrstna. V tem se počutimo dobro. Ustreza nam.