Če enkrat v življenju zadeneš na loteriji, je to čisto dovolj

Christiana kliče oči, Marijana papi. Zoro sta posvojila takoj po njenem rojstvu januarja 2005. Nato sta se odločila za potezo, zaradi katere sta postala znana po vsej Sloveniji: doseči slovensko priznanje ameriške posvojitve, s čimer bi hči postala slovenska državljanka, Christian in Marijan pa prvi istospolni par s priznanim posvojenim otrokom v državi. Z njima smo se pogovarjali po nedavni odločitvi vrhovnega sodišča njima v prid.

Do odločitve sodišča nista dajala intervjujev. Zakaj?

Christian: Nismo se hoteli izpostavljati na senzacionalističen način. Zdelo se nam je bolje, da ne ustvarjamo vtisa, da bi skušali prek medijev vplivati na hitrost odločanja.

Sta si predstavljala, kaj vaju čaka, ko sta se odločila za priznanje posvojitve v Sloveniji?

Christian: V začetku ne. Sva slovenska državljana, tam imamo dom, kjer bomo nekoč živeli, in hotela sva zaščititi Zorine interese, da bo lahko polnopravni član slovenske družbe. Ko sva začela iskati možnosti za priznanje posvojitve, sva prek konzulata v New Yorku spoznala odvetnico Uršo Chitrakar, ki je bila ravno na obisku. Dala nama je razumeti, da bo to v Sloveniji verjetno prelomni primer in da bo trajalo nekaj časa, vztrajanja in volje, da nam uspe.

Marijan: Hoteli smo samo vpis v slovensko rojstno matično knjigo. Če v Sloveniji ne bi uspeli, bi verjetno šli na evropsko sodišče.

Kje ste izvedeli za odločitev sodišča?

V Združenih državah. Dva tedna prej smo bili v Sloveniji na dopustu, ker je imela Zora zimske počitnice. Čakali smo odločitev sodišča, ne da bi vedeli, da je tako blizu. Dobili smo se z našo odvetnico, ki nama je povedala, da žal ni še nič novega. Teden dni po vrnitvi v ZDA pa nas je obvestila, da je dobila sklep vrhovnega sodišča, s katerim je bil potrjen sklep okrožnega sodišča, ki je posvojitev priznalo tudi v Sloveniji.

Po eni od razlag sta odprla vrata za vse s podobnimi željami. Vaju iščejo za nasvete?

Christian: Sploh ne. Vse je še dokaj sveže. Poleg tega želiva ohraniti določeno stopnjo zasebnosti, zato najina priimka nista znana. Če bo kdo potreboval pomoč ali informacijo, pa bova vsekakor pripravljena pomagati, ker meniva, da je to v interesu zaščite človekovih pravic.

Začetek zgodbe sega 25 let nazaj, ko sta šla v Združene države.

Marijan: Pred 25 leti so mi ponudili službo v arhitekturi in sem odšel za eno leto. Potem sem ostal še eno leto in...

Christian: Par sva bila že v Sloveniji, aprila bova skupaj trideset let. Najina zveza v Ljubljani ni bila nobena skrivnost. Takrat je bilo, vsaj kolikor spremljam sedanje dogajanje, vzdušje bolj strpno. Ko se je Marijan odločal, ali naj ostane v Ameriki, mi je njegov svak v istem podjetju ponudil službo na finančnem področju, da bi ga zadržal. Odtlej ves čas živiva v zvezni državi New Jersey, pred devetnajstimi leti sva kupila hišo, imava prijavljeno partnersko zvezo.

Posvojitev otroka je velika odločitev. Kako je nastajala?

Christian: Želela sva nekomu omogočiti boljše življenje in obogatiti svojega. Sprva sva bila negotova, češ da je prezapleteno. Potem pa sva od prijatelja izvedela za istospolni par, ki je posvojil otroka, in smo navezali stik. Izkazalo se je, da sploh ni tako strašen projekt. In sva sklenila, da poskusiva. Odločila sva se za zasebno posvojitev, pri kateri moraš skozi isti proces odobritve socialne službe in vseh legalnih instanc, le da mamico išče zasebna svetovalka. Tako je tudi večja možnost, da dobiš novorojenčka. To sicer ni bil razlog, da sva šla v zasebno posvojitev, je pa lažje, ker je otrok z nama od rojstva.

Koliko časa je minilo od vajine odločitve do tega, da sta posvojila Zoro?

V en glas: Devet mesecev!

Christian: Brez pretiravanja. Od odločitve in začetka postopka pri socialnih službah pa do rojstva Zore je minilo devet mesecev. Po mnogih stikih z ljudmi z zelo različnimi pogledi smo avgusta 2004 našli mamo, s katero sva sodelovala. Bila je noseča, stara 18 let, imela je že dve leti starega otroka, oče je umrl v prometni nesreči. Rojstvo je bilo predvideno 24. decembra 2004 in dva dni prej sva letela v Arizono, saj smo se dogovorili, da bova ob porodu prisotna in da takoj prevzameva pravice. Otroka sva dobila v roke kmalu po porodu, dobila sva odtise stopal novorojenčka, ga obiskovala, tretji dan pa je socialna delavka povedala, da si je mamica premislila. Takrat se nama je porušil svet. Družini sva se vseeno zahvalila, tisti dan v Tucsonu, ko sva čakala večerno letalo, pa je bil najdaljši in najhujši v najinem življenju.

Prvega januarja naju je poklicala specialistka za posvojitev in vprašala, ali bova vztrajala. Bila sva v hudih osebnih bolečinah, a sva pristala. Potem je poklicala še enkrat in rekla, da ve za mamico, ki daje otroka v posvojitev, pa si je par, s katerim je bila dogovorjena, premislil, ker je bil oče temnopolt. Za naju to ni bilo pomembno, prav tako ne spol. Specialistka je materi, ki je indijanskega rodu, naslednji dan po hitri pošti poslala najin "profil", nekakšno predstavitveno knjigo, kdo si, kakšni so tvoji pogledi na starševstvo, zakaj greš v posvojitev, kako bo otrok živel. Potem sva jo poklicala po telefonu. Dejala je, da nima problemov z istospolnima partnerjema in da se ji zdi do določene mere to prednost, ker bo vedno mati tega otroka. Strinjala sva se tudi z odprto posvojitvijo, kar pomeni, da otrok ohrani določene stike z biološkimi starši. Rok poroda je bil konec januarja, toda potem so zdravniki rekli, da bo verjetno rodila malo prej. Petega januarja ob treh zjutraj je klicala. Šla sva na prvi avion v Phoenix, takoj v bolnišnico, poiskala mamico, stopila v sobo in zagledala krasno štručko. Mama je rekla: tole je vajin otrok. Za skrbništvo in za Zoro skrbiva od njenega prvega dne. Pred spanjem še danes najraje sliši zgodbo, kako sva jo šla iskat v Phoenix.

Kaj pa oče?

Christian: Pojavil se je kasneje, po letu dni je zvedel za Zoro.

Marijan: Materi sva tudi pomagala po najboljših močeh, kar pa je zakonsko zelo nadzorovano. Ker je otroke preprodajati protizakonito, si zelo omejen v finančni pomoči, ki jo lahko ponudiš. Lahko plačaš določene stvari, denimo stroške za stanovanje ali zdravstvene storitve, vse pa mora odobriti odvetnik, ki preveri, da je v skladu z zakoni. In denarja ne dobi mati, ampak direktno tisti, ki mu ga je dolžna.

Je bilo naključje, da sta bili obe materi, s katerima sta sodelovala, iz Arizone?

Christian: Da. Ima pa Arizona zakon, da si biološki starši lahko glede posvojitve premislijo v roku treh dni. Takih je le približno pet držav, v Kaliforniji je denimo rok leto dni. Kratek rok olajša zadevo, kajti če si starši kasneje premislijo, to vsekakor zaplete stvari, legalno in zasebno.

Marijan: Arizona je tudi ena od držav, kjer dajejo v posvojitev več otrok kot drugje. Blizu je Mehika in čuti se katoliški vpliv, zato je manj splavov.

Kako sta se spoprijela z očetovstvom?

Christian: Zora po rojstvu ni imela sesalnega refleksa, imela je rahlo zlatenico in morala je ostati v bolnišnici nekaj dni. Z medicinskimi sestrami in osebjem sva medtem dala skozi intenziven in hiter trening. Vse osebje nama je pomagalo, da sva hitro začutila, kaj je prav. Ko se je mama prišla poslovit od Zore, pa je bilo čustveno zelo težko. Vendar je sama rekla, da ve, da bo imela Zora vse, kar bo želela, in da nama jo predaja z mirnim srcem in veliko ljubezni. Potem smo šli na letalo in imela sva same pozitivne izkušnje. Pilot je objavil, da je na letalu novorojenček, ki je bil posvojen, in da je to njegov prvi let. Vsi so ploskali, pilot je celo prišel do Zore in ji dal značko - pilotska krila za spomin na prvi let.

Kako gre to skupaj s predstavo o konservativni Ameriki?

Marijan: Konservativna, liberalna, vseeno... predvsem ni zaplankana.

Christian: V mestu, kjer živimo, so vsi od prvega dneva veseli za naju in nisem slišal najmanjšega negativnega komentarja. Pa sva edini istospolni par v soseski. In vsi so nama ves čas želeli dobro, tudi na krstu. Ni nama je uspelo krstiti v slovenski cerkvi, sem pa bežno poznal rimskokatoliškega duhovnika v New Jerseyju in ga poklical: "Oče Jim, posvojila sva hčer, rada bi jo krstila, po izvoru sva rimskokatoliške pripadnosti, ne prakticirava vere in sva istospolni par." Vse je ponovil za menoj in rekel: "In v čem je problem?" Takoj sva vedela, da je pravi.

Kakšna je bila vloga socialne službe?

Christian: Že pred posvojitvijo preverjajo vse ekonomsko in družinsko stanje, za vse člane gospodinjstva, tudi za varuško, preverijo, ali imajo morda kriminalno preteklost. Potem so hodili na nenapovedane in napovedane obiske, preverjali stanje otroka, okolje, razmere. To traja eno leto, do končne posvojitve na sodišču.

Otroku je bilo treba razmere predstaviti.

Christian: Obstaja knjiga z naslovom Izbrani otrok. To je šestdeset let stara knjiga, namenjena posvojenim otrokom. Brali smo ji jo, še preden je začela dobro dojemati.

Pa si želi videti mamo?

Marijan: Z materjo ima od začetka stike. Mati dobiva fotografije, z Zoro se enkrat na teden ali štirinajst dni slišita po telefonu. Tudi drugi hčerki matere sta kasneje izvedeli za Zoro, in tudi z njima se pogovarja. O tem, da bi jo želela videti, za zdaj ne govori. Včasih kaj sprašuje, morda ko imajo na to temo kaj pri pouku. Šola je sicer izredna, vzgojitelji se ji prilagodijo, ji razložijo tematiko, tako da nima travm.

Otrok potrebuje mamo, to je eden izmed argumentov proti posvojitvam istospolnih parov.

Christian: Otrok potrebuje ljubezen, razumevanje, spoštovanje.

Marijan: Potrebuje pa seveda enega v družini, ki jo drži bolj na kratko, in enega, ki jo malo bolj razvaja (smeh).

Kaj pa, če bo želela spoznati očeta?

Christian: Če bo mati imela stik z njim, nimava s tem nobenega problema. Zora se bo lahko popolnoma sama odločala, ko bo dovolj stara. Vzgajava jo v duhu, da ima mamico, dve sestri in vse drugo. Njenega biološkega izvora ne zanikava in ne prikrivava ničesar.

Si želi brata, sestro?

Christian: Tega nič kaj dosti ne omenja. Če pa bi Zorina mamica še enkrat rodila in bi želela dati otroka v posvojitev, bi rekla: takoj. To je največje bogastvo in ta izkušnja nama je popolnoma spremenila življenje. Aktivno pa ga ne bova iskala.

Marijan: Če človek enkrat v življenju zadene na loteriji, je to čisto dovolj. Ne moreš pričakovati, da boš dvakrat. Zora je brez dvoma najino največje bogastvo in dnevni izvor veselja in ljubezni!

Puberteta je težavno obdobje v odraščanju otroka. Kako se pripravljata nanjo in na morebitna zbadanja vrstnikov?

Christian: Noben starš ne ve, kako se bo otrok obnašal v puberteti. Ta vprašanja moraš reševati, ko se pojavijo. O tem ne razmišljava. Ko bo prišel čas, bova vse to reševala v najboljšem Zorinem interesu. Upava, da bo na podlagi vseh izkušenj vedela, da se lahko na naju zanese, nama popolnoma zaupa in da bomo težave reševali skupaj. Kar pa se tiče zbadanja vrstnikov, mislim, da bo Zora več kot pripravljena na soočenje tudi s tem. Skozi vzgojo jo učiva pravih človeških vrednot in prepričana sva, da se bo znala na primeren način odzvati na morebitna zbadanja. Prepričana sva, da bo imela dobro samopodobo, da bo vedela, kdo je, in ne bo dopustila, da bi žaljivke in zbadanja določali njeno osebnost.

Marijan: Dodala bi le to, da sva prepričana, da se bo ozkotirno razmišljanje o različnih oblikah družin v Sloveniji s časom, kot tudi z novim zakonikom, toliko spremenilo, da bodo tudi drugačne oblike družine priznane in sprejete, tako da vprašanje, kako reševati te probleme, sploh ne bo relevantno.

Kako pa se na vas odzivajo ljudje, ko ste na obisku v Sloveniji?

Marijan: Veliko ljudi pozna Zoro, tako v Ljubljani kot v Piranu. Čeprav pridemo v Piran vsakega pol leta, si nas zapomnijo in v lokalu pod hišo celo visi Zorina slika.

Christian: Same pozitivne izkušnje imava. Ne vem, ali je to sreča... Res pa sva bila izredno šokirana nad dogajanjem v državnem zboru ob razpravi o predlogu novega družinskega zakonika, nad primitivizmom, komentarji, neutemeljenimi primerjavami z raznimi raziskavami ipd.