V njun hladni in odtujeni dialog poskuša vnesti vsaj nekaj topline, zato ga vpraša, ali se spomni pesmi, ki ji jo je prepeval v ranem otroštvu, da bi zaspala. Brezizrazni Duvall jo zavrne, da nima pojma, o čem govori; da se ne spomni, da bi kadarkoli kaj prepeval. Ko Ellen zapusti motel, njen odhod Robert pospremi s pogledom skozi okno. Takrat se poteze na obrazu spremenijo - pojavi se toplina, emocije, ki iz nekega drugega življenja prikličejo spomin na omenjeno melodijo. V tej sceni lahko odkrijemo vso žalostno lepoto ranjenega srca in čustvene praznine, tisto "nežno usmiljenje" zanikanja, s katerim v pesmi It Ain't Me, Babe operira Bob Dylan, predvsem pa ključ, s katerim je Rick Rubin segel do srca Johnnyja Casha. Rick je enostavno vedel, da se za viharnikom surovega pogleda (spomnimo se fotografije na naslovnici prvega albuma iz serije American Recordings) skriva nežno srce, ki lahko in želi pripovedovati (tudi) tuje zgodbe, kot da so tudi one del njegovega življenja. Izkazalo se je, da je imel prav. Johnny Cash je vsem prirejenim napevom dal novo življenje. In nesmrtnost. Zato ne preseneča, da so mnogi sleherniki - da ne uporabimo termina povprečneži - ponižno čakali ino upali, da Johnny njihovo pesem uvrsti v svoj semiakustični repertoar. Tako bi postali del mita, del nesmrtnosti. Nick Cave je dejal, da Cash ni spremenil prav ničesar, vnesel pa toliko novega. Še bolj prizadet je bil Trent Reznor (Nine Inch Nails), ki je, potem ko je slišal Cashevo verzijo pesmi Hurt, pesem preprosto nehal izvajati. Skozi njegovo ameriško sago so se namreč opredmetili vsi verzi Slutnje nesmrtnosti v spominih na zgodnje otroštvo Williama Wordswortha, od "pa kaj, če se ne vrnejo več leta" do "oblakov v soncu, ki odvzemajo resnoben lesk očem, uperjenim v smrt". Že sama transkripcija naslovnic skozi leta - od prej omenjene odpadniške do vedno bolj introvertirane in osamljene figure - nam pripoveduje zgodbo, ki jo je Johnny zamolčal v avtobiografiji, ko pa slišimo njegov ugašajoči, a nič manj prepričljivi ter iskreni glas, nam takoj postane jasno, da nam z druge strani tišine zadnje besede govori mož, ki v eni roki drži Sveto pismo (I Corinthians 15:55), v drugi revolver (Folsom Prison Blues). Četudi Johnny nikoli ni ustrelil moža v Renu, da bi gledal, kako umira, se preteklosti ni mogel izogniti. To je dal vedeti že s pesmijo Like the 309, s katero se je odpravil na pot proti Dr. Smrti. Četudi se pesmi nahajata na različnih rednih posthumnih albumih, veljata za zadnji dve izpod njegovega peresa.

"Kadar smrt potrka na tvoja vrata, moraš takoj poseči po najbližji pištoli in jo odgnati. Vendar takrat veš, da se sprehaja po tvoji mestni četrti, zato se ne sprenevedaj in začni pripovedovati zgodbe," je zapisal v zaključku svoje avtobiografije (1997). Dobro desetletje pred tem je imel Johnny vrsto zdravstvenih težav in bil diskografsko praktično mrtev. Za založbo Mercury je - z izjemo podcenjene Water From the Wells of Home - snemal podpovprečne albume. Še najbolj prepričljiv je bil na koncertu v čast Boba Dylana (1992), na katerem sta z June Carter Cash izvedla It' Ain't Me, Babe. V takšnem odtujenem stanju ga je zatekel "neznosni" Rick Rubin. Vendar Rick ni pustil, da bi ga Johnny, prislonjen na okno, opazoval, kako odhaja, temveč mu je ponudil nekaj, česar ni mogel zavrniti. S seboj je prinesel vrsto pesmi (Tom Waits, Glen Danzig, Leonard Cohen). Vedel je, da ima Cash prirojeno sposobnost, da spozna svoj rokopis v tuji glasbi. Danes imamo pred seboj (vsaj upamo lahko) šestdelno sago, kjer Johnny - kot v življenju pred tem - svoje like umešča v tri osnovne bivanjske dimenzije: religijo, ljubezen in smrt. Če je prvi album (1994) prepričeval s prefinjeno rustikalnostjo in zanosom ponovnega rojstva, drugi in tretji suvereno nadaljevala prej zastavljeno zgodbo, je pri četrtem (The Man Comes Around, 2002) prišlo do radikalnega, vsebinskega obrata - zavestni umik v intimo pred obličjem Stvarnika, ki se je še stopnjeval po smrti njegove žene June. Dovolj je vedeti, da je Cash (!) takrat dejal: "Veš, prebil sem se skozi neverjetne bolečine v življenju, ki si jih marsikdo ne more niti predstavljati, vendar česa tako bolečega nisem nikoli občutil." Video, prepoln simbolike zadnje večerje v prej omenjeni Hurt, pove vse - v njem nastopa človek, ki se zaveda svoje minljivosti. Na vrata svoje hiše obesi samo še napis "Closed to the Public". V tem vzdušju sta v zadnjih mesecih pred smrtjo (12. septembra 2003) nastali zadnji deli: A Hundred Highways (2006) in pred kratkim izdana Ain't No Grave.

Navzlic nokturalni atmosferi to ni slovo velikega "auteurja", ki prihaja iz preteklosti, temveč novo vstajenje. Že na zadnji plošči (IV), ki jo je izdal za časa življenja, je obljubil, da se znova srečamo (We'll Meet Again). In Johnny je tip človeka, ki svoje obljube izpolni. Nasploh se ne moremo otresti občutka, da grob zanj res ne obstaja, da je njegova glasba natanko to, kar so zapisali v Mojo Classic - Nevidna, neopisljiva, nezemeljska! Če se je večkrat zapisalo, da je večji od življenja, je danes postalo jasno, da je večji tudi od smrti. Zato si upa hordi angelov zabičati, naj ne najavljajo sodnega dne, dokler ne slišijo, kar jim ima povedati. Za razliko od vseh brezvestnih prodajalcev raznih religij, ima namreč čisto vest, tudi ko - v prav neverjetni kondiciji - zapoje verz "vem, konec je, toda življenje gre naprej in svet se bo še vedno vrtel" iz For the Good Times Krisa Kristoffersona. Mož, ki je bil s smrtjo praktično na "ti", je znova našel novo resnico z roba življenja. Namesto prevečkrat uporabljene Satisfied Mind je težišče preslikal na drugo stran - največkrat ogovarja smrt (Oh, Death, where is thy sting). Besede res ne tečejo tako gladko kot nekoč, vendar imata vsak njegov vzdih in krčevito vlečenje strun na kitari svoj smisel. Rubin je takoj vedel, da ne sme posnetemu zapisu vzeti ničesar, saj bi tako izgubil neverjetno lepoto ranljivosti. In ravno ta naravnost melanholičnih prelivov akustičnih instrumentov poustvarja idealen medij za Johnnyjev z najglobljimi emocijami prepojen vokal, ki se še zadnjič sprehodi skozi vse tosvetne drame Moža v črnem. A ne pričakujte, da gre za žalostno ploščo - na njej je veliko prikritega humorja in vedrine, ki v starem človeku znova prebudita otroka. Na naslovnici nas pričaka nasmejana fotografija Johnnyja Casha iz otroštva. Krog je sklenjen.