V pisarni, obdani s fotografijami zvezd in galaksij ter z veliko tablo, polno enačb v ozadju, je profesor Čadež orisal nekaj temeljnih dilem, ki stojijo na poti poskusu komuniciranja človeštva z "vesoljci". "Verjamem, da obstajajo druge civilizacije na drugih, Zemlji podobnih planetih, tudi v naši galaksiji," je iskren. "Res smo še pred štiristo leti mislili, da je Zemlja središče vesolja. Vendar je predsodek, da Bog obstaja zgolj za nas in da smo nekaj posebnega, preživet. Danes vemo, da nismo nič posebnega." V praksi pa so stvari vendarle nekoliko drugačne. "Takšnih planetov, kakršen je Zemlja, še nismo odkrili. Zato je s stališča znanosti smiselno začeti pri vprašanju, kje bi sploh lahko bilo življenje." Poleg Marsa je profesor v sončnem sistemu izpostavil Jupitrovo luno Evropo. "Zdi se, da gre za ledeno kroglo, ki bi v svoji notranjosti lahko skrivala ocean," pravi. Poskusne vrtine naj bi tam po načrtih zavrtali čez približno dvajset let.

"Če se nato premaknemo k problemu inteligentnih bitij in njihovega potovanja po vesolju (kar je bržkone drugi korak v komuniciranju, op.p.), pa ugotovimo, da bi bil pogonski mehanizem, ki bi njihova vozila poganjal po vesolju, glede na znane fizikalne zakonitosti energijsko preveč potraten." Tudi če bi takšen poskus uspel in bi se ljudje ali druge vesoljske civilizacije podale na potovanje nekam daleč, kamor bi morale potovati s skorajda svetlobno hitrostjo, bi se postavilo vprašanje, ali je to zgodovinsko izvedljivo. Einsteinova teorija relativnosti namreč uči, da pri potovanju s hitrostjo blizu svetlobni nastane tolikšna razlika med časom, ki je potekel za potujoče, in časom, ki je minil za čakajoče, da se ob vrnitvi potujoči morebiti sploh ne bi več srečali s tistimi, ki so pot spremljali od doma, saj bi ti prej umrli. "Relativnostna teorija govori o tem, da ure merijo našo pot skozi čas. Če torej čakam na jutri in sedim ves čas na tem stolu, bom glede na mojo uro opravil daljšo pot, kot če bi vmes potoval in se jutri ob istem času vrnil na ta stol," se profesor Čadež prime za naslanjač. "Če bi potoval zelo hitro, bi bila pot krajša, če bi potoval s svetlobno hitrostjo, pa bi bila najkrajša." Težava torej ni v tem, da bi bila človeška življenja prekratka za potovanje do več svetlobnih let oddaljene civilizacije, temveč v vprašanju, kaj bi našli doma, ko bi se vrnili. "Ob vrnitvi ne bi mogel izmenjevati izkušenj, ne povedati tistim, s katerimi sem živel prej, kaj sem doživel. Med tovrstnim potovanjem komunikacija z domom ni mogoča. Vmes pa bo denimo na Zemlji minilo nekaj stoletij. Ta problem imajo vse civilizacije, zato je vprašanje, ali se takšna potovanja sploh komu splačajo - verjetno niti tistim ne, ki bi imeli dovolj energije zanje." Profesor Čadež je že v študentskih letih izračunal, koliko goriva bi bilo potrebnega za potovanje "v spodobnem času" do sto svetlobnih let oddaljene zvezde: "Tudi če bi za pogonski mehanizem vzeli najbolj smiselno različico, anihilacijo materije in antimaterije, bi potrebovali za zemeljski volumen goriva," se nasmehne. Ta problem je po njegovem veliko večji kot problem z relativnostjo poteka časa.

Kaj bo prinesla prihodnost? Fiziki iz leta v leto spremljajo poskuse kvantne teleportacije fotonov, kakršne denimo že lep čas uspešno izvaja dunajski raziskovalec Anton Zeilinger, vendar je do prave teleportacije še daleč. "Ideja pravi, da bi lahko človeka teleportirali tako, da bi ga na enem mestu uničili, na drugem pa spet ustvarili, pri čemer bi se med obema krajema prenesla zgolj informacija o podobi človeka," pripoveduje Čadež. Ta mehanizem naj bi se napajal v opazovanju kvantne prepletenosti (quantum entanglement) nekaterih osnovnih delcev, ki so povezani, četudi so prostorsko ločeni in med njimi ne deluje nobena sila, energija ali snov. "Vendar so to za zdaj še preveč drzne sanje," opozarja.

Človeštvu tako za zdaj ostaja le pošiljanje in sprejemanje radijskih signalov v skrivnostne globine vesolja, pri čemer lahko zgolj ugibamo, na kakšen način naj bi nam nekdo hotel nekaj sporočiti. SETI, 50-letni program za iskanje zunajzemeljske inteligence, v tem spominja na sramežljivost ljubezni: na podlagi ponotranjenih občutkov in cvetja, s katerim se obdajamo, lahko predvidimo, da nam bo nekdo ljubezen vrnil. Kdo in na kakšen način, pa ostaja ena najbolje varovanih skrivnosti narave.