Večine državljanov očitno ne moti javna (ne)skrivnost, da država nadzira vse televizijske postaje, od osrednjih državnih in komercialnih do regionalnih. Biti "otoček svobode", silno pogojno seveda, je dovoljeno kvečjemu eni postaji, RenTV. Časopise bere 30 odstotkov ljudi, a branost resnih, broadsheet časnikov je zanemarljiva. Kommersant se tako lahko pohvali, da ga bere le pičlih 0,6 odstotka Rusov, Vedomosti, ki so na drugem mestu, pa 0,3 odstotka. Radio po zadnjih podatkih posluša 26 odstotkov prebivalcev Rusije, od tega postajo Eho Moskve, ki velja za najbolj neodvisno in svobodno v državi, v Moskvi 9 odstotkov, po vsej državi pa ne več kot 2 odstotka poslušalcev. In tukaj je še en medij, ki pa občinstva edini ne izgublja, ampak ga, nasprotno, pridobiva - splet. Še leta 2000 so v Rusiji našteli le tri milijone uporabnikov interneta. Po zadnjih podatkih raziskave FOM (Sklada za javno mnenje) jih je danes že 42 milijonov ali 35 odstotkov vsega prebivalstva. Na splet vsak dan zaide vsak peti Rus.
Ta pisani kalejdoskop medijske ponudbe je ponedeljkovo dogajanje na metro postajah Lubjanka in Park kulture v Moskvi odražal zelo različno. Nedvomno so presenetile televizijske postaje. Nobena, brez izjeme, ni prekinila običajnega programa. Osrednja državna kanala, Prvi in Rusija 1, sta v rednih poročilih teroristična napada sicer omenila, a relativno skopo, nato pa predvajala pripravljeni program, celo brez bežeče pasice z novicami na dnu ekrana. Z drugimi televizijskimi postajami ni bilo nič drugače. Informativne radijske postaje so veliko bolje razumele svojo vlogo, časopisi so pač morali počakati na naslednji dan, zato pa je splet doživel pravi napad informacij željnih ljudi. Obiskanost blogov, na primer v ruskojezičnem LiveJournal Russia, se je v ponedeljek dopoldne kar podvojila, ali če to izrazimo v konkretnih številkah, rasla je za 260.000 ljudi na uro. In splet je še enkrat upravičil sloves edinega popolnoma svobodnega sredstva za izmenjavo informacij v Rusiji, glede katerega oblasti (še) niso uporabile kitajskega modela.
Ob poplavi zgodbic prestrašenih ljudi v slogu "Oh, tudi jaz bi bila lahko na njihovem mestu" in "Kako pa naj sedaj hodim v službo, bojim se stopiti v podzemno železnico" se je v blogovski sferi hitro množilo tudi število bolj pretehtanih pogledov in analiz dogajanja.
Vasilij Golovnin, novinar, Moskva: "...Preveril sem tri državne tiskovne agencije in vse objavljajo novice z bliskovito hitrostjo… Le zakaj, prav tako državne, televizije molčijo? To si lahko razlagam le tako, da gre za ukaz 'ne prebujati strasti, ne povzročati panike'. Res je, da vsak teroristični akt računa na močan propagandistični učinek. Vendar naše sovjetske izkušnje kažejo, da molk in skrivanje ne prineseta nič dobrega."
Aleksej Sočnjev, aktivist stranke Druga Rusija, Moskva: "…Pojavlja se množica nasprotujočih si informacij, nekatere nekaj ur po objavi celo izginejo ali pa se nanje nihče več ne spomni. Čudna reč! Najprej beremo o najdenih pasovih z bombami, potem o eksplozivu v torbicah. Poslušamo predstavnika generalnega tožilstva Vladimirja Markina, da je sam sredi fragmentov teles našel 'obraz samomorilke, ki se je čudežno ohranil'. Kasneje so govorili že o najdbi celotne glave in celotnih teles obeh teroristk. Ali se telesa materializirajo? Gre za Terminatorja 3? Nato govorijo o nadzornih kamerah, ki so posnele vso pot dveh samomorilskih napadalk in njunega moškega spremljevalca. Potem je govor že o štirih ženskah v rutah, namesto fotografije pa objavijo fotorobota neznanega moškega… Zakaj oblasti lažejo? Če v dogodke niso vpletene, nimajo razloga za laž… Smešno, da se ljudje zdaj bojijo spustiti v podzemno železnico. Kot neumne kokoši pozabljajo, da v Putinovi Rusiji letijo v zrak tudi bloki, avtobusi, vlaki, podhodi, letala…"
Leteha, Moskva: "Navaden človek, ali drugače povedano, hrček, je popolnoma predvidljivo bitje. Naša oblast je hitro našla potrebni gumb za upravljanje z njim - strah. Oblast tako dobiva carte blanche: s temi, ki bodo označeni za teroriste, lahko naredi, kar hoče… Prestrašeni hrčki se sami predajajo v njene roke. Ni izključeno, da bo naša slavna oblast z moralno podporo naših slavnih hrčkov ožigosala te hudodelce z vročim železom. Ponoreli hrčki pa ne opažajo najpomembnejšega: naša oblast je dobila vse mogoče pravice in pooblastila, pri tem pa ne jamči ničesar. Ne, to sploh ni nered, kot govorijo nekateri. V Rusiji je prav to red, ampak tak, da v njem ubiješ človeka s tako lahkoto, kot greš na stranišče…"
Tadžik Intelektualec, Moskva: "Orel naš, Don Putin, se počuti kot riba v vodi. Na svet je spravil svoj novi aforizem v sočnem stilu: teroristi so se pritajili na dno, a jih je treba izkopati iz kanalizacije. S to točko nastopa že dolga leta. In zmeraj požanje aplavz. Še kar utaplja v straniščni školjki, koplje po kanalizaciji in seka, kar raste. Ljudi pa še kar ubijajo v eksplozijah in ugrabljajo, celo vedno bolj. Več je krvi, višji so ratingi. Dart Medvejder pa je povedal isto stvar precej bolj elegantno, sem se celo navdušil: 'Teroriste smo uničevali in jih bomo še naprej uničevali.' Bravo!!! Boljše se ni mogel izraziti. Saj ni rekel, uničili bomo teroriste in ustavili napade. Rekel je: 'bomo uničevali'. Trenutna ruska oblast se ne sprašuje po rezultatih, zanjo je pomemben proces: tek na mestu, ki ne more pripeljati nikamor. Vojskovanje za vojno, ne za zmago. Gibanje je vse, cilj ni nič. Še posebej, ker cilja sploh ni."
Ruski fant, Sankt Peterburg: "Ljudje so prestrašeni in jezni. Pripravljeni so raztrgati vsakogar, ki ga obtožijo terorizma. Mnogi so pripravljeni začasno pozabiti na svoja nesoglasja s Kremljem, saj je boj proti terorizmu pomembnejši in je treba zgostiti vrste. V dumi razni kreteni zahtevajo poostritev nadzora oblasti nad državljani, povečanje financiranja in pooblastil silovikom (čeprav jim več že skoraj ne moremo dati) ter vrnitev smrtne kazni. Skratka, zahtevajo diktaturo. In velik del volilcev jih je pripravljen podpreti. Ne vem, kdo je ubijal ljudi v podzemni železnici. Vem pa, da se je s tem najbolj okoristila oblast. V kaki civilizirani državi bi se verjetno zgodilo kaj drugega."
Alina Vituhnovskaja, pesnica in aktivistka, Moskva: "Javnega mnenja v Ruski federaciji ni. To so pokazali tudi aktualni dogodki. Neučinkovito ga skušajo ustvariti umetno, iz navidezne opozicije. Opazujemo jih, kako nastopajo v javnosti in se pravzaprav odrekajo kakršnikoli opozicijski drži; svoja peresa, tipkovnice, usta in roke uporabljajo v službi države rešiteljice. Je še kdo, ki se s svojim glasom ni pridružil Veliki Vertikali Oblasti? Skupaj se bomo borili proti fašizmu, terorizmu, ekstremizmu in še kakšnemu -izmu… Vsi so v en glas zatulili o kavkaški sledi, in to takoj po signalu startne pištole… Zaščitimo svobodo, družbene vrednote, identiteto in neodvisnost! Ni še prepozno!"
Dimitrij Šušarin, zgodovinar in politolog, Moskva: "Vsaka demokratična oblast je prehodnega značaja. Le kako dolgo bodo v odhajanju ti naši putinovci? Ali ni deset let vrtenja v krogu že dovolj? V civilizirani državi bi bil zdaj primeren trenutek za vprašanje o kompetentnosti silovikov in voditeljev. V Rusiji je tudi danes terorizem, enako kot deset let nazaj, najpomembnejše sredstvo legitimacije oblasti. Še bolj kot prej bodo v neskončnost ponavljali: kdor ni z nami, je proti nam. V minulih desetih letih se je oblast utrdila na najbolj zanesljiv način - atomizirala je družbo. Solidarnosti ni in je ne more biti."
Zanimivo, da se je internet spremenil v otok kritike oblasti in da je med blogerji v teh nepreglednih spletnih labirintih težko, skoraj nemogoče, najti zagovornike Kremlja in vlade. Običajni apologeti so poniknili ali pa se za psevdonimi skrivajo v kratkih, žolčnih komentarjih. Takšnih odzivov pa je bil deležen tudi Specpropagandon, ki je opozoril na nekaj drugega:
"Največjo stopnjo nestrpnosti so pri meni izzvali prav blogerji, ki so kritizirali televizijo. Na ekranih so želeli videti meso. S tresočimi se rokami so preklapljali med kanali, na YouTubu in RuTubu pa oprezali za posnetki eksplozij, panike, krvi in smrti. In niso jih dočakali. In televizija je postala slaba. Krvoločnost je preprosto strašna!"
Anton Krasovski, novinar, Moskva: "Kako malo se v Rusiji spremeni v sto letih in kako veliko v desetih! Na spletu teče živahna razprava o poročanju medijev… Takoj in izčrpno so se odzvale predvsem tuje televizije, ruske ne. Komentar predstavnice Prvega kanala, Larise Krimove: 'Zakaj bi te stvari kazali po ekranu, če pa nas po deveti uri zjutraj gledajo le gospodinje?' 'Ven iz tega poklica!' so zakričali vsi polnokrvni novinarji. A od kod? Tega poklica ni več!… Pa vendar, ali lahko krivim kolege za to, da so dali prednost osebni blaginji in uspehu pred poklicnimi ideali, vestjo in resnico? Tega od njih ne morem zahtevati. Se pa čutim dolžnega to povedati. Ne lažimo sami sebi."
Je potreben še kakšen komentar?