Čeprav se poslanstvo muzeja, ki prinaša informacije o Chopinovem življenju in delu, bistveno ne razlikuje od drugih muzejev, so presežki zaznavni v sodobnem vsebinskem značaju. Slednji se udejanja v inovativnem pristopu do uporabnikov muzejskih storitev. Muzejska vrata približno 20 milijonov evrov vrednega projekta se bodo na 4600 kvadratnih metrih za širšo javnost odprla v torek.

Fenomen muzejev v sodobni družbi je morda nekoliko kontradiktoren. Težko prilagodljivi sistemi v povzemanju preteklosti pozabljajo na vrednote spremenjene sedanjosti. Zdi se, da delujejo kot pisalni stroji, ki v dobi superračunalniških centrov težko konkurirajo privlačnejšim, ciljno usmerjenim medijem. Tradicionalni način doživljanja muzejev kot monotonih izobraževalnih ustanov tako vodi dejavnost v neperspektivno prihodnost. Okoliščin so se pred petimi leti zavedeli na Inštitutu Friderika Chopina in nevarnost spremenili v prednost.

Prvinski interes sta ostala umetnik in njegovo stvarstvo, pri čemer je izvorna ideja temeljila na privlačnosti in vseobsežnosti pričakovanj ter potreb obiskovalcev. "Nismo se želeli omejiti samo na en medij in obiskovalcem ponuditi le slušalk," je vodilo predstavila Alicja Knast, kustosinja muzeja. Vodja projekta je hkrati poudarila svojevrstnost in kompleksnost Chopinove genialnosti, kjer "se soočamo z izmuzljivimi in neoprijemljivi elementi, ki jih vsakdo doživlja na svojstven način - preko glasbe". V ta namen se je avgusta 2008 zaključil natečaj, na katerem je sodelovanje razgrnilo dvaintrideset projektnih predlogov.

Komisijo je prepričal koncept milanskega studia Migliore+Servetto Architetti Associati. Z aktivnim komunikacijskim prostorom stalne razstave in celovitim grafičnim oblikovanjem je prenovljeni muzej postal multimedijska institucija, ki ponuja številne nove poti in sveže načine izražanja vsebin. Studio s številnimi mednarodnimi izkušnjami na področju komuniciranja v umetnosti, ki je slavo dosegel tudi z oblikovanjem podobe zimskih olimpijskih iger v Torinu leta 2006, je osnovne ideje projekta strnil v treh točkah: interakciji kot odprtem sistemu poglobljenega proučevanja in približevanja vsebine, snovanju osebnostnih doživetij in zvočnih krajin ter popolni prilagoditvi uporabniku.

Snovalci so na sodoben način z multimedijskimi vmesniki predstavili skladatelja v luči dokumentov iz njegovega obdobja. "Izziv našega muzeja je namesto običajne predstavitve zbirke vzpostaviti interakcijo med razstavljenimi predmeti, glasbo in fizičnim prostorom. Obisk muzeja, v katerem je del eksponatov uvrščen na Unescov seznam Spomin sveta, je resnično izkustvo," pojasnjuje Mara Servetto, soustanoviteljica studia Migliore+Servetto. S svojskim pristopom in inovativnimi rešitvami so se arhitekti z več kot sedemdesetimi interaktivnimi sistemi prilagodili tako izkušenim poznavalcem, ki se bodo lahko poglobili v zgodovino in elemente Chopinovega ustvarjanja, kot tudi ljudem z manj predznanja s ponudbo lahkotnejših, poljudnih vsebin.

Tako kot je Chopinov glasbeni opus intimno doživetje posameznika, tudi muzej ne predvideva vodenih ogledov. Obiskovalec bo prejel le zemljevid muzeja, ki ga bo vodil po enovitih tematskih "otokih" nekronološko razporejenih prostorov. Edinstveno osebno izkustvo bo zagotovljeno z aplikacijo tehnologije radiofrekvenčne identifikacije (RFID) v vstopnicah. Slednja omogoča prilagajanje avdio-vizualne vsebine na štirih ravneh naracije, ki oblikujejo različne profile ogleda: osnovni, napredni, za otroke in za slabovidne. Vsak profil bo na ogled v osmih različnih jezikih. Servettova je novosti orisala na primeru sobe Chopinovega očeta: "V sobi sicer opazite najrazličnejše originalne predmete, klavir in obrise ljudi kot nekakšne sence. To niso neživi predmeti, temveč smo obiskovalci-akterji postavljeni v središče doživljanja Chopinovega življenjskega izkustva." Očetova soba pripoveduje zgodbo o Chopinovem odnosu z očetom, ki ga uteleša aseptična bela kocka, postavljena v prostor. Na njej je položena knjiga z notnimi zapisi. "Takoj ko se knjige dotaknemo, zaslon pred nami iz beline počasi prehaja v okno in pričara vzdušje dnevne sobe, kjer opazujemo premikajoče se sence ljudi v prostoru. Interakcija v sobi torej poteka kot nekakšna predstava za obiskovalce in ni povsem individualna izkušnja," je še dodala ugledna profesorica z milanske Politehnike.

V mednarodnem konzorciju je za prenovo stavbe, ki je obenem povečala uporabno površino muzeja za devetdeset odstotkov in dodala tudi novo koncertno dvorano, poskrbel varšavski studio arhitektov Jaroslaw Grzegory & Partnerzy Architekci. Ob obisku pred tednom dni je bil prehod na območje gradbišča palače Ostrogski težko dostopen tudi lokalnim taksistom. Izza zidarskih odrov so se kazali bežni obrisi nove veličastne podobe štirinadstropne muzejske zgradbe. Trenutno stanje še nezaključene celote je tudi posledica obrata muzejske mentalitete, ki v procesu delovanja redefinira storitev, odnos med ustanovo in obiskovalci. Nič ni prepuščeno naključju, hkrati pa vnaprej predvidene rešitve niso čisto dokončne.

Ker spremembe zahtevajo iskrene povratne informacije, so organizatorji v marcu dnevno izpeljali tri do štiri vodene oglede interierja za predstavnike strokovne javnosti. Poglavitni dilemi sta dve: prva se navezuje na omejitev časa posameznega ogleda, druga na morebitni hrup v razstavnem prostoru, ki bi ga povzročila nenadzorovana množica. Trenutno se še odločajo za ukrep, da bi bilo sočasno v zgradbi največ petdeset obiskovalcev, vsakdo pa bi v njej užival največ tri ure. Če prvi korak zagotavlja udobje, drugi deluje manj spodbudno. Čas v muzeju namreč mine prehitro. Že v podzemlju, kjer se nam ob izbiri instalacij, projekcij in elektroluminiscentnih prikazovalnikov s pulziranjem ritmov stvaritev razgrne razkošni svet Chopina kot skladatelja in pianista. V pritličju se nato povežemo z mestnim okoljem, obdobjem otroštva, ki ga je Chopin preživel na Poljskem, in prvimi stiki z vplivi poljske tradicionalne glasbe. Sledi dokumentacija življenja v Varšavi do leta 1830, ki v steklenih otokih, namenjenih poslušanju in poglobljenemu branju, razstira obiskovalčevo voljo do odkrivanja vsebin. Posebna skrb je namenjena otrokom. Ti se bodo zadrževali v prostoru za igro, kjer jih bodo zabavali prilagojeni izseki iz Chopinovega življenja. Prvo nadstropje je namenjeno izjemno plodnemu ustvarjalnemu dogajanju. Čustveno obdobje življenjskih sopotnic in bivanjsko okolje v Parizu ter podeželskem dvorcu v Nohantu se odraža predvsem v izbranih zvokih, vonju vijolic, svetlobi in barvah, ki prežemajo prostor. Drugo nadstropje deluje kot nekakšna knjižnica, ki nam predstavi Chopinovo osebnost, njegove vsestranske veščine in potovanja po Evropi. Čisto na koncu poti pa se soočimo s sobo smrti. Tu zvočna kulisa ponikne v tišino.

Predirljiva poteza Poljske, da v tem občutljivem obdobju vlaga v kulturno infrastrukturo (četudi je v letu 2009 zabeležila 1,1-odstotno rast BDP), je Varšavo spremenila v destinacijo, vredno ogleda. Investicija države, ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino ter mesta, ki so s pomočjo evropskih sredstev Operativnega programa Infrastruktura in okolje izvedli zahteven projekt, je strateškega pomena. Gre za človeško, kot tudi denarno investicijo v mestu, ki bo s kulturno pridobitvijo postalo privlačna svetovna destinacija. In ko je poljski minister za kulturo Bogdan Zdrojewski pred dnevi izjavil, da je Chopinovo hišo težko poimenovati zgolj ustanova ali muzej, je udejanjil željo nizozemskega arhitekta Tylmana van Gamerena, ki je pred 330 leti zasnoval do danes neizpolnjeno zamisel - palača Ostrogski je končno zaživela kot sodobna rezidenca večnosti.