V začetku februarja je vlada tokrat že štirinajstič sindikatom posredovala predlog sprememb in dopolnitev, ki spreminja, črta ali dodaja več kot dve tretjini obstoječih členov. Pred letom in pol sem za Dnevnik zapisal, da nenavadno visoko število sprememb "ni le zgovoren dokaz o njegovi nedomišljenosti, ampak tudi izraz vnašanja vsakokratnih pogajalskih razmerij moči med sindikati in vlado v zakon". Danes dodajam, da številni poskusi izboljšanja zakona vse bolj spominjajo na oživljanje mrliča.

Vlada v aktualnem predlogu sprememb zakona zavestno zavaja, ko trdi, da odpravlja pomanjkljivosti plačnega sistema, s čimer naj bi izpolnila zavezo iz Dogovora s sindikati o ukrepih na področju plač v javnem sektorju. Predlagane spremembe zakona ne odpravljajo anomalij in pomanjkljivosti sistema, ampak znižujejo stroške dela v javnem sektorju! Bilo bi pošteno, če bi vlada razloge za spremembe utemeljila s cilji Slovenske izhodne strategije, ki javnemu sektorju zapoveduje, da k zmanjšanju primanjkljaja do leta 2013 prispeva 1,2 milijarde evrov, ne pa da se po kameleonsko skrije za dogovor, ki z zniževanjem stroškov nima nič. Do pravljične privarčevane številke naj bi prišli z ukrepi na štirih področjih, med katerimi je "znižanje stroškov dela v javnem sektorju" na prvem mestu. Vse predlagane zakonske spremembe - z izjemo ene, uporaba katere pa je časovno odložena - sledijo temu cilju in znižujejo plače, zaostrujejo, upočasnjujejo in omejujejo možnost napredovanj, ukinjajo ali znižujejo dodatke in odpravljajo socialno partnerstvo pri spreminjanju razmerij med plačami. Svojevrstni cinizem vlade je, da v predpisanem gradivu, s katerim so opremljene spremembe zakona, piše, da zakon "nima učinka na socialni položaj posameznikov".

Čeprav je očitno, da vlada pri spremembah zakona zasleduje le cilje izhodne strategije v zvezi z znižanjem stroškov dela v javnem sektorju, pa hkrati ukrepov ne omejuje do leta 2013, kar je sicer časovni horizont izhodne strategije. Ne le, da se vlada dvolično izgovarja na dogovor s sindikati, ampak celo izhodno strategijo izkorišča za dolgotrajno, časovno neomejeno znižanje socialnega položaja javnih uslužbencev in za razvrednotenje delovnih mest v javnem sektorju. Se vlada, ki časovno ni omejila poslabšanj pogojev dela, zaveda trajnih posledic takih ukrepov na zniževanje kakovosti javnih storitev in delovanja javnih služb? Morda je celo huje: da se jih zaveda, pa jih zavestno spregleduje?

Ker izhodna strategija napoveduje, da se bo učinkovitost "negospodarskih javnih storitev in služb povečala s podeljevanjem koncesij osebam zasebnega sektorja", se upravičeno sprašujem, ali niso zniževanje stroškov dela, racionalizacija in poenostavitev postopkov (v letu 2011 naj bi se za 10 odstotkov generalno zmanjšalo število ur, ki jih opravijo javni uslužbenci) ter racionalizacija storitev (novi standardi in normativi za izvajanje javne službe in napoved novega oblikovanja doplačil k cenam storitev za uporabnike (!)) v funkciji priprave terena za potrditev neoliberalne ideološke mantre, da lahko zasebni sektor prek koncesij oziroma javno-zasebnega partnerstva učinkoviteje in ceneje opravlja javne storitve. Za avtorje izhodne strategije je samo po sebi umevno, da država za zasebni sektor opravi umazani del posla in pripravi pogoje za potrditev neoliberalne vere v učinkovitost koncesionarjev pri izvajanju javnih storitev: z zniževanjem števila zaposlenih, s prekinjanjem napredovalnih obdobij, z upočasnitvijo in zožitvijo možnosti napredovanja, z znižanjem ali črtanjem dodatkov, z uvajanjem negativne delovne uspešnosti oziroma zniževanjem osnovne plače za ne dovolj pridne in, jasno, z omejevanjem vpliva sindikatov na postopek spreminjanja plačnih razmerij. A ne gre le za javne uslužbence, ki se jim poslabšuje socialni položaj, strategija cilja na zniževanje standardov za vse državljane in državljanke, saj se napovedujejo novi standardi in normativi za izvajanje javnih služb. Recimo, večje število otrok v razredih in oddelkih vrtcev. Izhodna strategija presenetljivo odkrito napoveduje, da "kolikor sredstev za brezplačno izvajanje javnih služb v javnih blagajnah ne bo mogoče v celoti zagotoviti v potrebnem obsegu, bodo na novo oblikovana doplačila k cenam storitev za uporabnike"! Koncesionarji bi znali kmalu ugotoviti, da javne blagajne ne zagotavljajo sredstev v zadostnem obsegu in z državo bo hitro poiskano soglasje, da je treba dodatno obremeniti žepe državljanov in državljank. Jasno je, kdo bo plačal ceno za izhod iz krize in kdo bo imel od nje koristi. Pa je to za večino tudi sprejemljivo?

Ker je glavni cilj vlade izkoristiti krizo za racionalizacijo stroškov javnih storitev, je jasno, da vlade sistemske anomalije plačnega sistema sploh ne zanimajo. Nasprotno, ker spremembe zakona pomanjkljivosti in neenakosti v celoti prezrejo, jih že s tem legitimirajo in utrjujejo! Čeprav se je - po letu in pol delovanja novega plačnega sistema - potrdilo, da sistem ni niti pregleden niti pravičen, kar je sicer tik pred njegovo uveljavitvijo - od jutra do večera in ne da bi trenil z očmi - ponavljal takratni minister za javno upravo. Takrat, pred prevzemom oblasti, so imele stranke aktualne vladne koalicije do sistema številne pomisleke in bile kritične, zdaj anomalij ne vidijo več.

Nekatere od pomanjkljivosti sistema, ne pa vse, so opredeljene tudi v sindikalno-vladnem dogovoru in bi jih bilo mogoče odpraviti s spremembami zakona. To velja tudi za napredovanja zaposlenih, ki so eden od ključnih elementov delovne kariere vsakega javnega uslužbenca. Celoten kompleks napredovanja je nedomišljen, mestoma nelogičen, nepravičen do posameznih skupin, kriteriji za napredovanje so heterogeni in neenaki. Razponi možnih napredovanj v delovni karieri posameznih skupin, poklicev in delovnih mest so zelo različni in pogosto odvisni od števila delovnih mest pri posameznem poklicu. Zahtevnost pogojev, ki jih morajo izpolniti posamezne skupine, čas, ki je potreben za doseganje kariernega vrha, deleži zaposlenih, ki dosežejo vrh, so tako neenaki, da o približni enakosti med skupinami zaposlenih in posameznimi poklici sploh ni mogoče govoriti. Znotraj ene tarifne skupine, ki v načelu pomeni isto stopnjo izobrazbe, so nekatere razlike pri uvrstitvah in možnem najvišjem plačnem razredu nerazložljive in nelogične. Predlogi vlade vse naštete anomalije puščajo ob strani in zgolj zaostrujejo napredovanja (prekinitve napredovalnih obdobij, upočasnitev na štiriletno obdobje, ponovno uveljavljanje omejitvenih kvot pri napredovanju javnih uslužbencev). Tudi ta vlada ne razume, da so neenakosti v sistemu napredovanj trajno polje konflikta med skupinami javnih uslužbencev, ki onemogoča socialno stabilno delovanje plačnega sistema. Da bi bila mera polna, vlada predlaga uveljavitev negativne delovne uspešnosti oziroma kaznovanja delavk in delavcev za nedoseganje pričakovanih rezultatov z do 20 odstotkov nižjo osnovno plačo, kar bo dopuščalo vse mogoče in nemogoče pritiske na javne uslužbence.

Varčevanje za vsako ceno je očitno tudi pri dodatkih. Ukinitev dodatkov za magisterij in doktorat na delovnih mestih, kjer naziva nista pogoj za zasedbo delovnega mesta, sporoča vsem, ki so se izobraževali več, kot je bilo nujno potrebno, da njihova prizadevanja nimajo nikakršne vrednosti, da nimajo nikakršnega družbenega smisla. In številni med njimi so se "presežno" izobraževali na lastne stroške. Z ukinitvijo simbolnega dodatka (50 evrov!?) za magisterij sporočamo, da izobrazba ne šteje, zato ni čudno, da v državi dobiva domovinsko pravico neumnost, da smo v Sloveniji pogosto preveč izobraženi za dela, ki jih opravljamo. Je mogoče pričakovati, da bodo javni uslužbenci, ki se jim ukinja dodatek za magisterij ali doktorat, motivirani za delo?

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju uvaja institut kolektivne pogodbe za javni sektor kot enega od instrumentov za urejanje plač v javnem sektorju. Pri tem je ZSPJS uvedel nekatere rešitve, ki odstopajo od narave kolektivnih pogodb kot avtonomnih pravnih aktov ter temeljnih načel sindikalne svobode (76. člen Ustave RS) in svobode kolektivnega dogovarjanja. Ustavno sporna je tudi določba 33. člena zakona o kolektivnih pogodbah, ki določa, da velja za plače v javnem sektorju ne glede na določbe zakona o kolektivnih pogodbah sistem pogodb, kot jih določa ZSPJS. S tem je potrjeno razlikovanje med "sistemi kolektivnih pogodb", ki so po zakonski ureditvi različni za javni sektor in zasebni sektor, ne da bi za tak poseg v načelo enakosti iz 14. člena ustave in ustavno pravico do sindikalne svobode obstajali utemeljeni razlogi. Ne v ustavni ureditvi ne v mednarodnih konvencijah ni utemeljenega razlikovanja med pravno naravo in značilnostmi kolektivnih pogodb v javnem in zasebnem sektorju ter načini njihovega sklepanja in učinkovanja. Do absurda je bila ustavna spornost prignana s prehodnimi določbami, saj so opredelile povsem arbitraren kriterij "večine reprezentativnih sindikatov" za veljavnost kolektivne pogodbe za javni sektor, ki je pogodbi vzel tudi osnovno legitimnost. Kolektivno pogodbo za javni sektor - na podlagi kriterija o večini sindikatov - lahko z vlado sklene absurdno ozka manjšina poklicev, ki ne zastopa večine sindikalno organiziranih delavcev, kaj šele 40 odstotkov vseh zaposlenih v javnem sektorju, velja pa potem za vse zaposlene v javnem sektorju. Manjšina ne more artikulirati interesov večine. Zato je skrajni čas, da si zastavimo odločilno vprašanje: ali je s popravki mogoče priti do delujočega, pravičnega, socialno stabilnega plačnega sistema v javnem sektorju ali pa je zavožen do te mere, da ga je treba na novo premisliti?

Hkrati z začetkom krize se je v Sloveniji začelo demonizirati javni sektor, ki naj bi bil sebičen, len, neobčutljiv za realnost in sploh privilegiran. Predsednik vlade je usmerjano in interesno pogojeno demonizacijo javnih uslužbencev jedrnato povzel v vzklik, da jih je polovico preveč. Komu mar, da je Matjaž Hanžek na razpravi o odličnem dokumentu "Kam po krizi?" posredoval podatke, da je Slovenija po deležu zaposlenih v javni upravi, izobraževanju in zdravstvu daleč pod evropskim povprečjem EU?

Branimir Štrukelj, glavni tajnik SVIZ in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije