Vidno vesolje meri v premeru več kot devetdeset milijard svetlobnih let, v njem je blizu sto milijard galaksij, ki vsebujejo po več sto milijard zvezd in zvezdam dostikrat pripadajo planeti. Verjetnost, da je v tem prostranstvu Zemlja edini kraj, ki gosti inteligentno življenje, pa je, če vprašate Daviesa, bodisi velika bodisi majhna. "Kot znanstvenik se zavedam, da nimamo prav nobenih dokazov za to, da bi verjeli, da vesoljci obstajajo, zato moram ostati skeptičen," je direktor inštituta Beyond in avtor knjige The Eerie Silence: Are We Alone in the Universe? (Skrivnostna tišina: Smo sami v vesolju?) povedal na spletnem predavanju, ki ga je gostila vodilna poljudnoznanstvena fizikalna revija Physicsworld. "Kot filozof lahko po drugi strani rečem, da imamo res fantastično vesolje, ki bi bilo popolnoma prazno in opustošeno vseh, ki bi to znali ceniti, če ne bi bilo drugih razen nas na tem modrem planetu, ki mu pravimo Zemlja. To bi bilo strašno žalostno in strašno nesmiselno. Ker pa verjamem, da vesolje vendarle ima nekakšen pomen oziroma namen, kot filozof verjamem, da tam zunaj obstaja življenje. Kot Paul Davies, človeško bitje, kot šolar iz londonskega predmestja, ki je pred desetletji s široko razprtimi očmi strmel v nebo in se spraševal, ali smo sami, pa rad verjamem, da vesolje delimo z mnogimi drugimi inteligentnimi bitji."
Profesor Davies, astrolog in astrobiolog, ki trenutno predava na univerzi v Arizoni, pred tem pa je učil na univerzah v Cambridgeu, Adelaidi, Newcastlu in univerzi Macquarie v Sydneyju in je avtor vrste knjig o prepletajočih se konceptih prostora, časa, neskončnosti in še neodkritih dimenzij v samem bistvu neodkritega, se je oglasil v pravem trenutku: v četrtek, 8. aprila, bo minilo natanko petdeset let od prvega resnega, znanstveno utemeljenega poskusa vzpostavljanja komunikacije med Zemljani in Nezemljani.
"Mladi ameriški astronom Frank Drake je pred petdesetimi leti začel s poskusom, ki je postal znan kot SETI - Search for Extra-Terrestrial Intelligence (Iskanje zunajzemeljske inteligence, op.p.)," je spomnil Davies, ki je obenem predsednik ene od raziskovalnih skupin pri SETI. Lovljenje radijskega valovanja, elektromagnetnega sevanja, ki prihaja iz vesolja, se je med astronomi razmahnilo po drugi svetovni vojni, SETI pa je bil prvi sistematičen poskus spremljanja in analize nenavadnih signalov, torej morebitnih umetnih signalov, ki bi se denimo pojavili v naravno "tišjih" območjih frekvenčnega spektra. Takšno območje denimo obsega frekvenčni spekter od 1420 do 1666 megahercov in se navezuje na nižji šum pri absorpciji vodika. Znanstveniki so tako predvidevali, da bi zunajzemeljske civilizacije, ki bi hotele vzpostaviti stik, lahko oddajale signale prav v tem frekvenčnem območju. Program SETI je kmalu po zagonu, ki se je začel z uporabo 26-metrskega radijskega teleskopa v Zahodni Virginiji, pritegnil mednarodno pozornost, pridružili so se mu sovjetski znanstveniki, finančno se je vključila Nasa. Danes SETI deluje kot globalno raziskovalno omrežje, ki ga poleg Nase in drugih ameriških vladnih inštitucij sofinancirajo tudi tehnološka podjetja, kot je Hewlett-Packard, in zasebniki, med katerimi je soustanovitelj Microsofta Paul Allen. V projektu lahko obenem vsakdo sodeluje tudi s pomočjo vsem dostopnega programa SETI@home prek domačega računalnika s priključkom na internet. "Danes je Frank Drake še vedno del igre, še vedno išče, kar je izjemen primer življenjske predanosti znanstvenemu raziskovanju, ki tudi v petdesetih letih ni dalo veliko rezultatov," je dejal Davies. "Astronome z vsega sveta pač privlači ključno vprašanje: ali je tam zunaj še kdo?"
Stik
Davies pravi, da je to vprašanje odločilno populariziral profesor astronomije Paul Sagan, ki je leta 1985 izdal roman Stik (Contact), po katerem je bil desetletje kasneje posnet tudi hollywoodski film z igralko Jodie Foster. Film z izjemo nekaterih poenostavitev dobro prikazuje, kako deluje SETI, je povedal Davies. Vrsta filmov, ki jih navdihuje stik med zemljani in obiskovalci iz vesolja, je sicer dolga in zgolj pri Spielbergovih sega od filmov Bližnja srečanja tretje vrste (1977) in E.T. (1982) do Vojne svetov (2005) - ta je podal roko znameniti istoimenski radijski oddaji Orsona Wellsa (1938), ki je ljudi v paniki pred napadom Marsovcev resnično pognala na ulice. "Pri tem me veliko ljudi sprašuje, ali se morebiti ne ukvarjamo s preveč jebivetrsko dejavnostjo in zgolj zapravljamo davkoplačevalski denar, medtem ko bi ga nujno potrebovali drugje," se je nasmehnil Davies. "Odgovorim jim lahko, da se večinoma financiramo iz zasebnih sredstev, kar pa se bo spet drugim zdelo grozno: saj je vprašanje, ali smo sami v vesolju, vendar pomembno za vsako človeško bitje na tem planetu. Kajti če skrivnostna tišina po petdesetih letih res pomeni to, potem je ta tišina prav srhljiva." Vendar, pravi Davies, je petdeset let na astronomski časovni skali zelo kratka doba. "Morda pa zgolj iščemo napačno stvar, na napačnem mestu, ob napačnem času. Doslej smo namreč izhajali iz predpostavke, da nekje v naši galaksiji, v astronomskem merilu ne prav daleč stran, živi altruistična civilizacija, ki proti Zemlji pošilja signale, umerjene prav po meri človeške vrste. Osebno se mi to ne zdi ravno verjetno. Težava je namreč v razdaljah in času, s katerimi se srečujemo." Frank Drake je kot začetnik programa SETI leta 1961 ustvaril enačbo, s katero je nameraval izračunati število civilizacij v Rimski cesti, znotraj katere bi bilo mogoče komunicirati. Zapisal jo je kot N = R* x fp x ne x fl x fi x fc x L in vanjo vključil spremenljivko, ki označuje število novonastalih zvezd na leto, ter spremenljivke, ki označujejo zvezde s planeti, ki lahko gostijo inteligentno življenje, ki bi razvilo tehnologijo, ki omogoča oddajanje signalov v vesolje. "Drake je bil prepričan, da v naši galaksiji živi približno 10.000 takšnih civilizacij in da je najbližja potemtakem oddaljena približno tisoč svetlobnih let od Zemlje. Težava pa je v tem, da signali katerekoli civilizacije ne bodo odražali današnjega stanja, temveč stanje izpred tisoč let. Pred tisoč leti na Zemlji ni bilo teleskopov in sploh nikakršne visoke tehnologije. Z zelo dobro tehnologijo so morda lahko vesoljci prepoznali kakšno izstopajočo stvaritev, denimo Kitajski zid ali piramide, in lahko morda po tem sklepajo, da bodo čez nekaj tisoč let tudi pri nas izumili teleskope. Toda predstavljajte si vesoljskega entuziasta, ki se odloča o tem, da bo začel oddajati signale civilizaciji, ki bo čez nekaj tisoč let morda razvila teleskope. Nadzorni odbor inštitucije, v kateri deluje, bo rekel, da je ideja sicer dobra, vendar je treba z njo počakati nekaj tisočletij, da se bo izkazalo, če jim bo res uspelo. Zato bo razvita civilizacija raje najprej počakala na signale z nasprotne strani. Na Zemlji so se prvi radijski signali pojavili šele pred približno sto leti in nekaj od teh jih vedno uide v vesolje, kar pomeni, da je komunikacijski doseg Zemlje trenutno okoli sto milijonov svetlobnih let. Hipotetično naseljeni planet bodo dosegli čez devetsto let, še naslednjih tisoč let pa bo trajalo, da nam vrnejo odgovor." Obstaja sicer možnost, da bi prestregli signal, ki teče med dvema drugima civilizacijama, ki sta že vzpostavili stik, vendar Davies pravi, da so možnosti za to majhne.
Petnajstega avgusta 1977 je teleskop The Big Ear v Ohiu, ki je bil del projekta SETI, ujel morda najbolj zanimiv signal doslej. Astronom Jerry Ehman, ki je tedaj delal s teleskopom, je na običajnem radarskem izpisku, sicer polnem cifer, nenadoma uzrl kodo "6EQUJ". Radar je zaznal nenavadno močan signal, za katerega še danes ni mogoče reči, od kod je prišel. Ehman je pograbil svinčnik, kodo obkrožil in zraven pripisal besedico "Wow!". Odtlej se astronomi o tem dogodku pogovarjajo kot o wow-signalu. Po tridesetih letih so fiziki ponudili že mnogo razlag za nastanek tega pojava, vendar nobena od njih ne zaokroži končnega odgovora. "Lahko si predstavljamo, da je nekoč neka oddaljena civilizacija, ki je medtem morda že izumrla, poslala v nebo ponavljajoč se snop svetlobe ali radijskih signalov, ki deluje kot svetilnik: blisk se pojavi in spet izgine. Morda ga sploh nihče ni opazil, ali pa ga je, pa ne ve, kaj bi z njim, saj je bil to morda povsem naraven pojav," pravi Davies. Ker je izginil, ga ni mogoče več proučevati. Naslednji se bo morda pojavil po preteku določenega obdobja. "Radarje lahko usmerimo proti središču galaksije, kjer naj bi živele potencialno najbolj razvite in tudi najbolj premožne civilizacije, in čakamo na naslednji signal. Vendar lahko traja nekaj let, preden se bo spet pojavil. Za takšno opazovanje pa preprosto nimamo dovolj sredstev."
Iskanje
Davies pravi, da mora človeštvo razviti drugačen sistem opazovanja. "Iskati moramo planete, na katerih je voda, kar bi lahko pomenilo, da je tam tudi življenje," pravi. Po Luni je naslednja človeška misija namenjena na Mars, kjer so znanstveniki odkrili znake, ki kažejo, da bi lahko odkrili vodo. Davies je ob tem omenil možnost, da bi življenje v preteklosti potovalo tudi med Marsom in Zemljo, saj se v vesolju dogaja, da v nebesno telo silovito trči asteroid, pri čemer drobce - kamne in skale - lahko odnese do sosednjega planeta. Na tak način bi se lahko znotraj sončnega sistema prenašale tudi preproste oblike življenja, denimo mikrobi. Davies pravi, da je v tem smislu mogoče Mars in Zemljo razumeti kar kot enotno biosfero.
Pred letom dni je Nasa v vesolje izstrelila teleskop Kepler, ki ima nalogo iskati planete, podobne Zemlji, ki krožijo okoli oddaljenih zvezd. Kepler trenutno opazuje devet planetov, vendar spodbudnih rezultatov še ni. "Poleg tega se moramo vprašati tudi, kako to, da se življenje nekje sploh začne - gre za nenavadno naključje ali za nujnost, ki sledi kemijskim zakonitostim? Vrsto desetletij je veljalo prvo. Francis Crick (odkritelj DNK, op.p.) je dejal, da je življenje skoraj čudež, če upoštevamo, koliko pogojev mora biti izpolnjenih za njegov nastanek. Danes velja nasprotno in vedno več ljudi meni, da je povsem razumno verjeti, da tam zunaj obstaja življenje, tudi inteligentno življenje. Nobelov nagrajenec, biokemik Christian de Duve pravi celo, da je življenje kozmični imperativ in da se vedno razvije tam, kjer so razmere podobne kot na Zemlji. To pomeni, da je govoriti o vesoljčku E.T. povsem na mestu."
Davies predlaga, da bi se program SETI razširil z iskanja radijskih signalov, namenjenih komunikaciji, v iskanje "kakršnihkoli anomalij, ki odstopajo od naravnega" - kar bi pomenilo inteligenten tehnološki poseg. Pričakovati je denimo mogoče, da bi visoko razvita civilizacija, ki kot vsaka druga za svoj obstoj potrebuje energijo, v naraščajoči potrebi po energiji svojo domačo zvezdo (sonce) slejkoprej ovila z ovojem, ki bi ujel njeno energijo, da bi jo bilo mogoče izkoriščati. "O tem je pred mnogimi leti razmišljal fizik Freeman Dyson," je spomnil Davies. "Tako ovito zvezdo bi lahko odkrili s pregledovanjem infrardečega spektra in nekateri astronomi so dejansko iskali tako imenovano Dysonovo sfero - kot vemo, brez uspeha." Podobno bi lahko oddaljeno civilizacijo prepoznali po opustošenju, ki bi ga pustila za seboj, če bi denimo kolonizirala določen del vesolja oziroma določen planet in izčrpala vse razpoložljive rudnine. Primerjave, ki se pri tem ponujajo, so očitne.
Znani fizik Enrico Fermi je ob iskanju tovrstnih znakov razvil tako imenovani Fermijev paradoks, ki pravzaprav ni paradoks: glede na ogromne dimenzije vesolja in s tem veliko verjetnost, da Zemlja ni edini kraj z inteligentnim življenjem, se je Fermi vprašal: "Kje so vsi?" Odgovor se lahko skriva prav v dejstvu, da civilizacije zaradi preživetja migrirajo in kolonizirajo vesolje. "Vesolje je staro trinajst milijard let, sončni sistem pa zgolj štiri milijarde in pol. Obstaja možnost, da so vesoljci tu mimo šli že tedaj, ko sploh še ni bilo nikogar, da bi jih srečali," pravi Davies. Tudi če so bili tu pred sto milijoni let, je možnost, da bi arheologi odkrili kakršenkoli dokaz o tem, zelo majhna. Obenem pa je premikanje civilizacij po prostoru-času tudi oteževalna okoliščina, saj SETI ne ve, kam usmeriti svoje prisluhe. Ena od možnosti je sicer prisluškovati morebitnim oddajnikom, parkiranim na lagrangevih točkah v vesolju, to je tistih krajih, kjer se gravitacija okoliških nebesnih teles medsebojno izniči in je zato omogočeno lebdenje. "Če pa so v teh točkah vesoljci pustili za seboj 'speče' monitorje, ki čakajo na morebiten signal, da bi jih aktiviral, je naša naloga, da program SETI obrnemo in začnemo sami oddajati," Davies nakazuje spremembo paradigme. "Nekaj takšnih signalov smo v naši organizaciji spustili v vesolje prav pred nekaj tedni." Ta ideja sicer ni nova. Že leta 1974 je radijski teleskop v portoriškem Arecibu poslal v vesolje signal, ki je v dvojiškem zapisu predstavil podobi Zemlje in človeka, nekaj osnov organske kemije in molekulo DNK kot simbol razmnoževanja življenjskih oblik.
Ta zadnja po Daviesovem mnenju sicer utegne učinkovati atavistično. "Ujeti smo v antropocentrični pogled na svet, vendar se moramo zavedati, da je biološka faza zgolj prehodna faza v razvoju življenja," je prepričan. Razvoj civilizacije nujno vodi v izumljanje "dizajniranih sistemov, ki bodo lahko zgolj delno organski, delno pa računalniški." Ko bo signal iz Areciba dosegel svoj morebitni cilj, človeštvo ne bo več takšno, kot se je upodobilo. Velja seveda tudi nasprotno: "Če bomo resnično stopili v stik z milijone let staro civilizacijo, ne smemo pričakovati bitij iz mesa in krvi z veliko glavo, temveč prejkone velike globalne možgane, kakršni bi se lahko denimo razvili iz interneta, ki že danes združuje več znanja kot katerokoli človeško bitje. Če bi bili ti možgani udejanjeni v obliki kvantnega računalnika, ki je naslednja stopnja v razvoju računalnikov, pa bi bilo vse skupaj lahko tudi izredno majhno, ne večje od velikosti netopirja, ki bi kot vesoljska ladja potoval po vesolju." Prav zato tudi ne zdrži presoje skrb, vkodirana v mnoge znanstvenofantastične filme, da bi lahko vesoljci Zemljo zavojevali. "Ne na človeštvu ne na Zemlji ni ničesar takega, kar bi tehnološko visoko razviti civilizaciji lahko koristilo," meni Davies. Po petdesetih letih brezplodnega iskanja s programom SETI, ki odpira zgolj prostor za nova teoretiziranja brez trdnih odgovorov, v praznino vesolja resda kriči vprašanje, ali ima vse skupaj kakšen smisel. "Iskanje inteligence v vesolju pa je, kot vidimo, iskanje svoje lastne prihodnosti," odgovarja Davies. Ustanovitelj SETI Frank Drake je nekoč zapisal, da je SETI iskanje nas samih in spraševanje, kdo smo in kakšno je naše mesto v vesolju.