Delal je v oglaševanju in življenje je teklo naprej. A pred slabim letom se je odločil spremeniti karierno pot, in tako se je pred dobrima dvema tednoma vrnil iz prestolnice indijske zvezne države Madhya Pradesh, v središču Indije.

"Bhopal je izredno živahen kraj," opiše mesto, kjer se stari in novi del gledata čez dve jezeri. "Zaletavajo se stvari, zaletavajo se ljudje. Vlada popoln kaos, ki ga zna ustvariti le Azija. Veliko je barv, gibanja, nešteto zvokov. Novi Bhopal je brbotavo moderno mesto. Če tam vprašate mlade, jih veliko ne ve, da je bil stari del njihovega mesta kraj najhujše industrijske katastrofe v zgodovini človeštva."

Huje od najhujšega

V noči z 2. na 3. december 1984 je iz tamkajšnje tovarne Union Carbide začel uhajati metil izocianat. Zaradi hladne noči se je oblak plina obdržal pri tleh, nežen veter ga je odrival proti najrevnejšemu predelu, ki se je stiskal tik za zidom tovarniškega objekta. Vsi alarmni sistemi so bili izključeni zaradi zniževanja stroškov. Ljudje so se zbudili zaradi kašljanja in se prestrašeni večinoma pognali v beg. Zasopli so vdihavali še več strupene mešanice, ki jih je žgala po grlu in pljučih. V naslednjih dneh je umrlo najmanj osem tisoč ljudi. Do danes je za posledicami vdihavanja smrtonosnega plina umrlo najmanj 25.000 ljudi, 125.000 jih trpi zaradi kroničnih zdravstvenih težav, ki so posledica dogodkov izpred četrt stoletja.

"Vedeti morate, da je stanje zdaj hujše kot kadarkoli prej," preseneti Peter Finningan. "Kar slišiš po ulicah starega dela Bhopala, ki je še vedno pohabljujoče reven, a poln izredno ponosnih in lepih ljudi, je, da so ljudje, ki so umrli takoj, imeli srečo. To govorijo otroci, ki so izgubili starše, starši, ki so jim umrli otroci, vsi so gledali, kako so njihovi bližnji doživeli grozljivo, neskončno bolečo in popolnoma nepotrebno smrt. Ljudje so preživeli, a so pohabljeni. Nikoli niso dobili primerne odškodnine. Ogoljufala jih je multinacionalna korporacija, ki ji nikoli ni bilo treba prevzeti odgovornosti za uničenje, ki ga je povzročila. Večina zaradi posledic nesreče ni zmožna dela. Njihovo pitno vodo že četrt stoletja onesnažujejo strupeni odpadki, ki so zakopani pod tovarno še iz časov, ko je ta delovala. Nihče ni ničesar očistil. V vodi je toliko strupov, da uničujejo zdravje že tretje in četrte generacije ljudi."

Razmere se z vsakim monsunskim deževjem še poslabšajo. Toksičnost vode je vse višja, območje onesnaženja sega vse dlje od območja tovarne, ki se razteza na okoli deset hektarjev velikem zemljišču. Ko se je Union Carbide po tragediji umaknil iz Indije, je tovarna ostala nedotaknjena.

"V laboratorijih je še vedno nešteto steklenic kancerogenih snovi, po tleh polzi in se pretaka živo srebro, čepi v kupčkih med kepami katrana." Peter Finningan opisuje spomenik smrti med barakarskim naseljem. Pod zemljo so zakopane tone toksičnih snovi. Ponekod je zato zemlja popolnoma gola - sijajna za kriket, ki ga igrajo otroci, ki se skozi luknje v ograji splazijo v tovarniški kompleks. Ko tečejo, dvigujejo strupene oblake prahu.

"Bral sem, da je stopnja zastrupljenosti tako visoka, da ti kmalu postane slabo, če ostaneš dalj časa. V resnici nisem verjel, da je lahko tako hudo," se namehne Peter Finningan. "A ko sem odhajal, so se mi oči solzile, grlo mi je zateklo in v glavi se mi je vrtelo."

Nižanje stroškov

Peter Finningan vodi organizacijo The Bhopal Medical Appeal, ki v Bhopalu vodi dve kliniki, Sambhavno in Chingari. Kliniki ponujata edino dostopno, brezplačno zdravstveno oskrbo vsem, ki so bili zastrupljeni s plinom, in tistim, ki trpijo zaradi zastrupitev s toksično vodo. Britanska organizacija je bila ustanovljena ob deseti obletnici tragedije v Bhopalu na prošnjo Bhopalcev, ki delajo na klinikah.

"Vse, kar se je v Bhopalu zgodilo in doseglo, je posledica neverjetnega poguma in volje preživelih," razlaga Peter Finningan. Ohrabrujoča sta po njegovem mnenju dva podatka. Pet let po tem, ko je vrhovno indijsko sodišče zahtevalo od vlade zvezne države Madhya Pradesh, da zagotovi ljudem v prizadetem predelu Bhopala čisto pitno vodo, se zdaj stvari končno premikajo v pravo smer.

"Če ne bi kričali in brcali in lobirali, bili pogosto pretepeni, aretirani in zaprti leto za letom za nekaj, kar se nam zdi samoumevno, še danes ne bi bili nič bližje temu, da dobijo pitno vodo. Druga dobra novica je, da civilna tožba proti Union Carbidu, vložena na ameriških sodiščih v imenu preživelih, še živi. Teče že leta, bila je preložena, odložena, spet preložena, a še vedno je v sodnem sistemu. Možnost tako obstaja, da bo le doživela svoj dan na sodišču in da bo Union Carbide z novim lastnikom Dow Chemicals končno moral sesti na zatožno klop."

Warren Anderson je znan tudi pod imenom Klavec iz Bhopala. Leta 1984 je bil direktor Union Carbida, ko je v sestrskem podjetju v Indiji prišlo do katastrofe. Živi v bogatem predelu New Yorka, medtem ko Interpol kot vročo žerjavico drži v rokah nalog za njegovo aretacijo, ki ga je 31. julija 2009 izdalo sodišče v New Delhiju. Ameriška vlada je Andersona in druge uslužbence Union Carbida pozvala, naj stopijo pred indijska sodišča, kjer so obtoženi ubojev, a brez pravega navdušenja in prepričanja, predvsem pa brez učinka.

Union Carbide je začel graditi in zagnal tovarno v Indiji z obljubo, da bodo zanjo veljala enaka pravila kot za njihove ameriške enote.

"Danes vemo, da se tega niso držali," pravi Peter Finningan. "Bile so pomembne pomanjkljivosti in napake. Zaradi manjšanja stroškov so krčili varnostna varovala, zato so se zaredile napake, ki jih v ameriški tovarni nikoli ne bi dopustili. Razumeli so, da je metil izocianat smrtno nevaren in tako toksičen, da lahko pride do samoreakcije. V ameriški tovarni so ga zato proizvajali le v zelo majhnih količinah za sprotno uporabo. V indijski tovarni pa je veljalo ravno nasprotno. Imeli so ga v velikanskih količinah v cisternah pod zemljo. Zato je bila tudi tragedija tako neskončna. Bilo ga je preveč in bil je neprimerno shranjen."

Globalizacija finančnih vlaganj, denarnih tokov in proizvodnje je pustila ekonomske razlike, socialno varnost in pravno zaščito posameznika oceane vsaksebi. Znesek na bančnem računu, izobrazba in politična reprezentiranost skozi demokratični državni aparat so še vedno dejavniki, ki v večji ali manjši meri določajo, koliko je vredno človeško življenje. Slabšanje položaja ali uničenje življenj nereprezentiranih in revnih ljudi na drugi strani sveta sta danes kot cena za zmanjšanje stroškov in povečanje dobičkov podjetij še vedno minornega pomena. Indijska vlada in Union Carbide sta leta 1989 sklenila poravnavo, ki je bila celo nižja od tiste, ki jo je podjetje na začetku samo predlagalo. Zdela se je kot posmeh vsemu trpljenju. Vsak od prizadetih bi dobil od tristo do petsto dolarjev odškodnine, katere izplačilo pa še vedno v velikem delu leži v rokah indijske vlade.

Politika nafte

Kontinent in ocean proč, kjer se reka Niger izteka v Atlantik, se odvija drugačna, a v ogrodnih orisih podobna zgodba kontinuiranega uničevanja življenjskega okolja kot v Bhopalu. Ljudje, o katerih govori Alice Ukoko, so prav tako plačali in plačujejo ceno neizmerne želje multinacionalnih korporacij po brezmejnih dobičkih. Tako Alice Ukoko kot Peter Finningan sta bila gosta Amnesty International Slovenije ob dnevih 12. festivala dokumentarnega filma v Ljubljani.

Alice Ukoko je 62-letna gospa z drobnim, a neverjetno gotovim in odločnim korakom. Rodila se je v Nigeriji, v delti reke Niger. Pri dvaindvajsetih, s končano osnovno šolo, je odšla v London. Tam je delala, se učila, nato zanosila, se poročila, vzgojila pet otrok, se ločila in vmes končala študij prava. Vmes se je vračala v Nigerijo in nazaj v London. Ustanovila je organizacijo Women of Africa, v imenu katere že več kot poldrugo desetletje govori, predava, prepričuje, piše in vztraja pri zahtevi, da je treba pravice ljudi v delti reke Niger jemati enako resno kot pravice Norvežanov. To razlaga ženskam, ki jezno opazujejo, kako skozi njihove domove teče nafta, ki odnaša pitno vodo, ribe in rastline, o tem se je pogovarjala z nekdanjim britanskim premierjem Tonyjem Blairom in angleško kraljico Elizabeto II.

"V delti reke Niger so odkrili nafto že leta 1956, a ljudje, ki tam živijo, od tega nikoli niso imeli nič. Zdaj pravijo, da ne bodo in da ne morejo več trpeti, kako se okolje, v katerem živijo, izkorišča in uničuje z naftno industrijo. Velika podjetja hodijo v Abujo in tam podpisujejo pogodbe o izkoriščanju zemlje v Delti. Denar do ljudi nikoli ne pride. To je tako, kot če bi v eni trgovini pustili denar in šli v drugo, kjer bi vzeli stvari, ne da bi jih plačali. Mednarodne korporacije plačajo vlado v Abuji, ki v Delto pošilja vojsko, da zatre ljudi, ki želijo zaščititi svoje okolje, svoj življenjski prostor, svoje pravice in preživetje sedanje ter naslednjih generacij."

Zahod, po njenih besedah, podpira skorumpirane in zločinske afriške voditelje, ki zaradi tuje podpore pozabljajo na interese svojih državljanov in služijo kot vodljivi oskrbniki, z vse debelejšimi švicarskimi računi in vedno bolj osiromašeno državo.

Nigerija je deseta največja izvoznica nafte na svetu. V evropske države priteče 25 odstotkov njenega načrpanega črnega zlata, v Ameriko gre iz Nigerije več nafte kot iz Savdske Arabije. Glavno podjetje, ki deluje v delti reke Niger, je Shell.

"Shell je zgradil stavbo nigerijske javne televizije, plačuje marsikaterega novinarja, na vseh ravneh je prepleten z nigerijsko vlado," črta Alice Ukoko sliko države, ugrabljene s strani korporacije od lastnih državljanov.

"Dele civilne družbe vlada posrka vase. Zanje je pomembno le še, kako priti v Abujo in dobiti čim boljšo vladno pisarno. Zanos, energija in ideali, s katerimi so morda začeli, se nekje na poti izgubijo. Ker ljudje skrbijo le še za svoje partikularne interese, pozabljajo na širšo sliko. To preprečuje, da bi se naslovilo in rešilo temeljne probleme ter oblikovalo družbo na stebrih, ki bi jih prihodnje generacije lahko prepoznale in na njih gradile svoj svet. To je moje delo. Ljudje morajo dobiti nazaj svoj glas. Pravico imamo, da soodločamo o tem, kako se bo ravnalo z okoljem, v katerem živimo."

Alice Ukoko govori o tem, da morajo industrije v delti reke Niger ali katerikoli drugi državi v Afriki, Aziji, Južni Ameriki ali vzhodni Evropi delovati, kot bi delovale v svojih domačih, večinoma ameriških ali zahodnoevropskih državah.

"Nekateri verjamejo v politiko," se nasmehne Alice Ukoko. "Jaz verjamem v ljudi. Tu je razlika. Poznati moraš ljudi, njihove težave in želje, da lahko oblikuješ dobro politiko. Le če razumeš, kaj ustvarja občutek posameznikove lastne vrednosti in spoštovanja, lahko oblikuješ politiko, ki bo dobra in bo koristila ljudem in družbi."

Brezzoba moč

Tako Alice Ukoko kot Peter Finningan sta del mreže ljudi in organizacij, ki se vsak po svoji poti ukvarjajo s tem, kako preprečiti in ustaviti kršitve človekovih pravic skozi degredacijo okolja ter kako škodo, ki je bila že povzročena, čim bolj ublažiti. Njuno delo skriva v sebi moderen premislek o svetu, v katerem živimo. Vprašanje, ki ju vodi, je odraz časa: kako ponovno prepričati ljudi, vlade in podjetja o vrednosti kakovosti človeškega bivanja, četudi to ni merljivo s finančnimi dobički.

Amnesty International s svojo kampanjo Zahtevamo dostojanstvo! zahteva strožje in obvezujoče mednarodne standarde, ki bodo od mednarodnih korporacij in podjetij zahtevali, da poslujejo enako odgovorno v vseh krajih sveta. Tako v kampanji za očiščenje razlitij nafte v delti reke Niger kot kampanji za očiščenje in ugotovitev odgovornosti za tragedijo v Bhopalu so mednarodna podjetja poleg državnih vlad prepoznana kot primarni nosilci odgovornosti, da zagotovijo spoštovanje in preprečijo kršitve človekovih pravic, do katerih bi lahko prišlo z njihovim delovanjem.

Evropska unija je ob 20-letnici katastrofe v Bhopalu sprejela resolucijo, ki zahteva vse potrebne odgovore tako od indijske vlade kot od Dow Chemicals, ki je leta 1999 postal lastnik Union Carbida. A resolucija je ostala brez zob, pripoveduje Peter Finningan.

"Novembra lani smo se v Bruslju pogovarjali, da je nujno, da resoluciji dajo zobe. Podjetju Dow Chemicals bi morali postavi zahteve glede Bhopala, ki bi jih povezali z njegovim poslovanjem v Evropi. Tu ima Evropa izredno moč. Indijski vladi bi morali ponuditi pomoč pri sanaciji." Če območje ne bo očiščeno, se bo zastrupljanje zemlje in vode nadaljevalo. Znanje, kako se spopasti s tako sanacijo, je redko in je v Evropi in Ameriki. "Evropska unija ima denar in znanje, da to naredi," razlaga Peter Finningan. "Lahko bi pristopili k indijski vladi in ji ponudili pomoč. Zakaj bi to naredila Evropa? Ker je to nekaj, kar je treba narediti. In mi to lahko naredimo. Zato."

Evropi bi v resnici prišel prav projekt, ki bi ponovno spomnil na njeno zmožnost zaživeti veličino in odprašil ideje, ki so nastale na stelji razsvetljenstva in humanizma, na idejah svobode, človečnosti, solidarnosti. Nekoristoljubni projekti, ki temeljijo na ideji solidarnosti, so sami po sebi največji. In zares radi generirajo vzgon za tudi manj velike, a nič manj pomembne lokalne probleme, ki kličejo po rešitvah.

Peter Finningan je prepričan, da je to "evropski" lakmusov test: "Če se kot ljudje, ne glede na nacionalnost, raso, vero ali karkoli že, nismo sposobni spopasti s tragedijami, kot je Bhopal, skupaj kot civilizacija, potem ne vem, ali bomo lahko naredili kakršenkoli premik navzgor po lestvici razvoja človeške civilizacije."

Ideja kolonialne pomoči in večvrednosti je zastarela in ne more biti uporabna. Hkrati je videti v Bhopalu le središče trpljenja in uničenja, nemoči in pohabljenja prehitra in prepovršna ocena.

Laboratorij novih znanj

Obe kliniki, ki ju vodi The Bhopal Medical Appeal, sta v zadnjem desetletju postali velikanski laboratorij eksperimentov, v katerem je sodelovalo več deset tisoč ljudi. Vodili so kartoteke in spremljali rezultate svojega dela.

"Zdravljenja, ki smo jih razvili na naših dveh klinikah, dejansko delujejo. Gre za povezovanje najboljše zahodne medicine z najboljšimi praksami ajurvedske, tradicionalne, indijske zeliščne medicine. Razvili smo zdravljenja, ki so izredno uspešna v primerih okvar dihal in kožnih bolezni. Mnogo uspešnejša in učinkovitejša kot zdravljenja zahodne medicine. To je kakor feniks, ki se dviguje iz pepela," z zanosom razlaga Peter Flenningan.

Zdravniki z njihove klinike Sambhavne so o svojih dognanjih predavali na mednarodni konferenci Svetovne organizacije za astmo, njihovi članki so bili objavljeni v prominentni medicinski reviji The Lancet.

"Vedenje o tem, kaj se dogaja v Sambhavni, je še vedno redko, a se širi. Vse bolj. Seveda želimo naše znanje čim bolj razširiti in deliti z vsemi skupnostmi, ki so bile prizadete zaradi kemičnih snovi. A le objavljene študije ne bodo dovolj. Želimo, da bi zahodni zdravniki prišli in delali v Sambhavni, tako da bi lahko sami videli, zakaj in kako zdravljenje poteka, kako deluje in kako uporabno je. To bo zahtevalo čas in investicije, a ni nemogoče. Če bomo dosegli, da se znanje, pridobljeno v Sambhavni, uporabi drugod po svetu za ljudi, ki so bili poškodovani, ranjeni ali so zboleli zaradi izpostavljenosti strupenim snovem, bo to na neki način poklon vsem umrlim v tragediji v Bhopalu. Znanje, ki se generira tam, se lahko uporabi ne le v najočitnejših primerih, kot so Kurdi v Halabji, ampak v vsakem industrijskem mestu, ki ima ali je imelo težko industrijo, premogovnike. Vsepovsod, kjer obstajajo kronične bolezni dihal. Gre za znanje, ki bi ga lahko uporabili tudi v New Yorku, praktično pred vhodnimi vrati Dow Chemicals, kjer je po napadu 11. septembra 2001 ogromno ljudi, ki trpijo zaradi posledic vdihavanja prahu in dima po sesutju stolpnic. Številni simptomi, ki jih imajo ti ljudje, so zelo podobni tistim, ki jih imajo preživeli tragedije v Bhopalu. To je nekaj, na kar se želimo osredotočiti," sklene Peter Finningan.

V Bhopalu velja kot vodilo ideja o moči niča. Ker tisti, ki jih je izpust plina najbolj prizadel, nimajo tako rekoč nič, velja, da jim ničesar ne morejo vzeti niti jih ne morejo dodatno prizadeti. Zato so močni. Zares zoprno bo, če se bo izkazalo, da lahko le take razmere ustvarijo situacije, v katerih so ljudje lahko močni skupaj.