Potica. Že v 17. stoletju je to praznično jed opisal baron Janez Vajkard Valvasor, zgodovinski podatki pa pričajo, da se potica kot praznična in obredna jed že stoletja pojavlja na praznični mizi slovenskega kmeta, plemiča in meščana. Njen izvor moramo, pravi etnolog Damjan J. Ovsec, iskati v srednjem veku, v samostanskih kuhinjah, če sledimo izvoru imena potica iz latinščine. V tem primeru - jezikoslovci namreč takšnega izvajanja ne podpirajo - je bil predhodnik potice "potissmus", skratka nekaj, kar je najbolj izvrstno, najboljše, kar so pripravili samostanski redovniki in redovnice. Iz samostanov se je to žlahtno pecivo razširilo naprej na gradove, v graščine, v mesta in razmeroma zgodaj tudi v podeželje.
Peka potic je bila, zgodovinsko gledano, vedno v domeni žensk. Dokler… Dokler se ni pojavil mojster potic Andrej Voh in začel pobirati zlata priznanja za najboljšo potico na tradicionalnem Festivalu potic v Preboldu, ki ga pred cvetno nedeljo na pobudo Danice Uplaznik že tradicionalno pripravlja Društva podeželskih žena občine Prebold. In odzivi žensk? "Prvo leto so bile šokirane, drugo leto malo užaljene, no, zdaj pa so že navdušene," hudomušno prizna Andrej Voh, ki je za tekmovanje sedaj navdušil tudi svoje dijake. Je namreč profesor kuharstva na celjski srednji šoli za gostinstvo in turizem. Svojega znanja seveda že zaradi poklica ne skriva, pa tudi sicer se mu zdi to povsem nepotrebno. "Recept vedno povem vsakomur, ki me zanj vpraša. Navsezadnje sem ga tudi sam dobil povsem po naključju od starejše gospe, ki je prinesla v pekaču še vročo smetanovo potico." Poskusil jo je in ugotovil, da je fenomenalna. Brez maščobe in kar je, kot pravi, najpomembnejše, vedno uspe.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)